Sobota, 6. 5. 2017, 10.59
7 let, 1 mesec
Intervju: Vid Kavtičnik, rokometni reprezentant
Vid Kavtičnik: Da, res je bilo vredno izgubiti koleno za kolajno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,28
O tem, zakaj se je po svetovnem prvenstvu znebil značilne brade, zakaj je kolajna vredna več od zdravja in zakaj na Balkanu trener ne more imeti roka trajanja 20 let. Sportalov intervju s trenutno poškodovanim kapetanom rokometne reprezentance Vidom Kavtičnikom.
Kapetan rokometne reprezentance se je hudo poškodoval le nekaj minut, preden je njegova ekipa dokončno poskrbela za enega največjih in najbolj dramatičnih uspehov slovenskega športa. A Vid Kavtičnik je zdaj že daleč na poti rehabilitacije, ki gre v pravo smer.Poleti bo začel priprave s klubom. Brada je po svetovnem prvenstvu postala preteklost, a nova že pospešeno poganja. Prekaljeni Velenjčan po slabi tekmi svojih soigralcev v Stožicah umirja preveč radikalne poglede: "Imamo mlado reprezentanco, zaradi ene tekme ne smemo vreči puške v koruzo. V Franciji smo dokazali, da smo na pravi poti."
Kako je vaše koleno, Vid?
Kot mora biti. Za zdaj rehabilitacijo opravljam po programu, in to zelo dobro. Zdravniki v Franciji so zadovoljni, tudi reprezentančni trener za telesno pripravo Primož Pori je navdušen nad mojo rehabilitacijo. Ni razloga, da tako dobro ne bi šlo tudi naprej.
Na kateri stopnji ste, kaj lahko počnete?
Krepim vse nožne mišice. Seveda z določenimi vajami, ker vseh še ne smem opravljati. Kmalu bom lahko začel teči in odprle se mi bodo nove možnosti treninga, ki bo bolj zanimiv.
Po prilagojenem programu je mogoče slaviti tudi s hudo poškodovanim kolenom.
Se še strinjate z lastno mislijo, ki ste jo izrekli po svetovnem prvenstvu, da je bilo za kolajno vredno "izgubiti" koleno?
Da, da. Nekateri so mi dejali, da je bila izjava malo "huda". Treba se je postaviti v mojo kožo. Trinajst let sem čakal na drugo medaljo. Seveda so bili vmes tudi neuspehi, kot je četrto mesto na svetovnem prvenstvu v Španiji, pa nastop na olimpijskih igrah. Ampak to, da po 13 letih dobiš medaljo, je vredno marsičesa.
Čeprav je stara brada romala v umivalnik, Kavtičnikova lica že dolgo niso več gladka ...
Od brade ste se zaradi stave poslovili, ampak nova že raste …
Drži, zrasla mi je v dveh mesecih. Z Žanom Rantom Roosom (fizioterapevt reprezentance, op. a.) sva za šalo stavila.
Jaz za brado, on pa je tudi izpolnil svojo obvezo in se obril po glavi. Upam, da bi se na evropskem prvenstvu na Hrvaškem lahko tudi dogovorili in uresničili kaj podobnega.
Računate, da boste kljub poškodbi poleti začeli priprave v Montpellieru?
Da, začel bom vaditi z ekipo. Nekateri treningi bodo prilagojeni, ampak večinoma bom delal enako kot soigralci.
Leta 2009 ste se v Montpellier preselili kot prvi Slovenec. Kasneje vas je bilo (vse) več, tudi štirje. V prihodnji sezoni boste po vrsti sezon spet edini.
Dve leti sem bil sam, nato se mi je pridružil Dragan Gajić, kasneje se je kolonija še razširila. Nekoliko sem žalosten, ker smo se z vsemi fanti, ki so bili v Franciji, res dobro razumeli. Tako je življenje. Normalno je, da gredo igralci za boljšimi pogoji. Seveda bomo ostali v stiku.
V Montpellieru igra že od leta 2009 in tam tudi ostaja.
Morebitni nasledniki Slovencev? Slovenski reprezentanti so najboljši na svetu, o nikomer nimam ene slabe besede. Če bi komurkoli lahko pomagal, da pride v Francijo, ne le v Montpellier, bi to storil z veseljem. Slovenci dobro delamo in smo prav takšni ljudje. To zelo dobro ve tudi naš trener Patrice Canayer.
On sedi na klopi Montpelliera že več kot dve desetletji, kar je na balkanskem prostoru povsem nemogoče. Zakaj?
Da, 24 let je že trener. Če pride kakšna težka sezona, se klubi s trenerji hitro razidejo. Nikoli se ne vztraja. Gre za drugačno miselnost, pristop in sklepe.
Se glede na to, kako v Franciji cenijo legende, v prihodnosti kdaj vidite na trenerski klopi?
Morda bi se raje preizkusil na marketinškem ali menedžerskem področju in še čem. A če pride ponudba, ki ji ne moreš reči ne … Zakaj pa ne?
