Četrtek, 2. 2. 2017, 11.16
6 let, 6 mesecev
Intervju z Romanom Pungartnikom, nekdanjim rokometnim reprezentantom
Roman Pungartnik: Tekma s Hrvati je bila nekoč mala vojna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,58
2
"Slovenija mora imeti visoke cilje, res pa je, da ima tudi zahtevno občinstvo," pravi Roman Pungartnik, s 679 goli tretji najboljši strelec v zgodovini rokometne reprezentance, po tretjem mestu Slovenije na svetovnem prvenstvu.
Po uspešni reprezentančni in mednarodni karieri – med drugim je igral za nemške Kiel, Hamburg in Gummersbach – je bil pet let direktor Celja Pivovarne Laško. Zdaj je uspešen poslovnež in podrobni spremljevalec rokometnega dogajanja.
Kaj novega je Slovenija v vaših očeh pokazala na preteklem svetovnem prvenstvu?
To, da smo sposobni igrati turnirski sistem. Pred tem smo imeli določene težave. Z veliko rotacije, tudi – kot je dejal selektor – za ceno kakšnega poraza ali slabše igre, dobiš širino. Slovenci so se iz izgubljenih položajev vračali na velik način. To je postala lepa odlika.
Slovenska ekipa je imela širino, ni bilo igralca, ki bi zelo izstopal. Zadetki so bili razporejeni, vsi igralci so dobili določeno priložnost. To se je izkazalo za prednost. Ne vem, ali je bilo načrtovano ali naključno. S širokim kadrom in raznovrstnimi igralci mora priti tudi rezultat.
Med mlajšimi igralci, ki so presenetili, je tudi Ribničan Jan Grebenc.
So vas manj izkušeni igralci in debitanti presenetili s svojim delovanjem in igranjem?
Kdor bo dejal, da je to pričakoval, najbrž ni iskren. Pred začetkom prvenstva sem dejal, da od te ekipe pričakujemo izločilni del tekmovanja. Potem se lahko zgodi marsikaj. Gotovo so določeni fantje presenetili, imeli so pomembnejše, odločilnejše vloge kot prej. Po drugi strani so potrdili, da dobro delajo.
So pogoste menjave zunanjih igralcev – na levem zunanjem položaju so na primer igrali kar štirje rokometaši – moteče za igralce?
Dobro je, če trener da natančne napotke in zahteve. Zame kot igralca je bilo to pomembno, če sem bil v naletu ali formi, sem igral. Če iščemo leve zunanje igralce že nekaj let, se moramo odločiti, kateri so – dva ali tri – pravi, in jih "forsirati". Na tem položaju so si minutažo razdelili Borut Mačkovšek, Marko Bezjak, Jan Grebenc in Nik Henigman. Zadnjega v nadaljevanju prvenstva ni bilo nikjer. Kot omenjeno: če so naloge natančno dorečene, je v redu, sicer pa je moteče, če si vseskozi na prepihu oziroma menjavi.
Katere napake je po vašem delal selektor?
Če osvojiš tretje mesto, je težko iskati napake, a tudi ob uspehih je mogoče kaj popraviti. Gotovo je treba analizirati, zakaj smo padli v igri na določenih tekmah. Čustveno na primer nismo, po četrtfinalu so igralci delovali zelo zrelo. Mislim, da so rezerve pri obrambi. Večinoma smo igrali 6-0. Morda bi lahko za kakšno presenečenje pripravili še kakšno drugo različico.
"Slovenija mora imeti vselej visoke cilje."
Dean Bombač je bil tokrat poškodovan. Kako se bo, po vašem mnenju, vključil v to ekipo?
Vid Kavtičnik je bil pravi kapetan. Deloval je mirno, se posvečal soigralcem, delil izkušnje. Očitno se je počutil kot doma, Francija je njegov drugi dom. Preostali igralci nove vloge še sprejemajo. Dean Bombač je že dolgo v reprezentanci, zato to ne bo težava. Selektor je pokazal, da popustov in privilegijev ne bo imel nihče. Bombač si bo moral izboriti svoj položaj, a njegova kakovost ni sporna. Verjetno bo na širšem seznamu še kdo od mlajših.
Roman Pungartnik je dve sezoni igral tudi za Kiel. Z njim je postal nemški prvak (2005) in osvajalec pokala EHF (2004).
Koga vidite med resnimi kandidati za reprezentanco?
Ne vem, kako bo z vratarji, ali bo zdrav Primož Prošt. Verjetno bo vsaj na širšem seznamu Jaka Malus in verjetno še kdo. Navsezadnje pa nimamo tako širokega kadra.
Žiga Mlakar za strelsko nevarnost od daleč tudi z desne strani?
Zdaj je bil poškodovan, a on je tipični strelec. Ko dobi žogo, igra na gol. Če ima ob sebi dobrega organizatorja igre, ki pripravi priložnost, je to idealno. Že zdaj je bil na širšem seznamu, verjetno bo prav on zaostril konkurenco.
Kako gledate na pomislek, da je imela Slovenija srečo z okrnjeno ekipo Rusije in izpadom Nemčije?
Tekmecev ne moreš izbirati, a če bi Nemčija prišla dlje, kot je, bi pač igrali z njo. Ne le v športu, tudi v življenju je potrebne nekaj sreče. Če delaš prav in ne preračunavaš, se bo to prej ali slej obrestovalo. Ne vemo, kaj bi se zgodilo proti Nemcem, a pokazali smo, da bi se lahko kosali tudi z njimi. O tem naj razmišljajo tisti, ki se niso uvrstili v četrtfinale in polfinale. Mi se moramo pripraviti, da bomo res lahko vzeli skalp najboljšim reprezentancam.
Bo ob predpostavki istega selektorja in podobne skupine igralcev Slovenija tudi na naslednjih tekmovanjih kandidat za kolajne?
Najprej se moramo uvrstiti na evropsko prvenstvo na Hrvaškem. Mislim, da to ne bo težava. Po mojem mnenju bomo imeli na EP veliko podporo navijačev. Vselej je lažje napadati kot braniti. EP je močnejše tekmovanje kot svetovno prvenstvo. Slovenija mora imeti visoke cilje, res pa je, da ima tudi zahtevno občinstvo. Težko ga bo – navsezadnje pa tudi mene – kdo prepričal, da gremo na EP le zato, da se uvrstimo naprej iz skupine.
--> Kako so si rokometaši dali duška? #video
--> Ljubljana je sprejela bronaste junake #video
-> Za vratarja Matevža Skoka je vsega preveč: po medalji se mu je rodil še sin
-> Žalostna novica za kapetana Kavtičnika
Kako bi primerjali kontekst srebrne kolajne leta 2004 na evropskem prvenstvu in zdajšnje bronaste na svetovnem?
Tedaj smo igrali doma, bili so določeni pritiski. Želja tedanjega predsednika Zorana Jankovića je bila že nekaj let prej jasna: kolajna. Na to prvenstvo pa so šli vsi brez kakršnihkoli pritiskov, s spremenjeno ekipo. Tudi selektor ni vedel, kako močna je. Na koncu so se nekatere stvari obrnile nam v prid. Uspeha je težko primerjati.
Nekoč so imele tekme s Hrvati več nacionalnega naboja.
Kako drugače življenje in šport dojema zdajšnja generacija v primerjavi z "vašo" pred 13 leti?
Zelo. V naši generaciji je bila tekma s Hrvaško mala vojna. Nacionalni naboj je bil izjemen. Če malo karikiram: lahko si izgubil vse tekme, a če si premagal Hrvate, si bil v očeh naroda in naših navijačev največji.
Zdajšnja generacija ne razmišlja tako. Imeli smo tudi manj tekmovanj. Bile so slovenska liga, liga prvakov in reprezentanca, od lanskega do letošnjega januarja pa so se zvrstili trije veliki turnirji.
Več stika je z najboljšimi, kot ga je bilo nekoč. Igralci nastopajo v najboljših klubih, nekoč nas je večina v domačem prvenstvu. Reprezentanti poznajo način razmišljanja najboljših. Nekoč je bilo vir informacij zelo težko dobiti. Danes je to najmanjša težava.
Je kompleks pred Hrvati zdaj manjši kot nekoč?
V naši generaciji so bili še igralci, ki so nekaj pomenili v nekdanji Jugoslaviji. Ta je bila nekaj takšnega, kot so zdaj Francozi. Vedno si jih hotel "sklatiti", vedno so bili pred nami. Osvajali so olimpijske in svetovne naslove. Zdajšnji igralci med sabo tudi veliko igrajo po klubih, na rivalstvo gledajo bolj športno. Nekoč smo po porazih dolgo žalovali, danes po porazu v garderobi že razmišljajo o drugih stvareh. Ni časa za žalovanje.
Kaj bo uspeh rokometu prinesel srednje- in dolgoročno?
Kaj bi ta uspeh lahko pomenil za umestitev rokometa v slovenskem športu?
Bojim se, da ne veliko. Skoraj prepričan sem, da zaradi tega uspeha ne bomo dobili veliko novih sponzorjev ali na primer 500 novih otrok v rokometne šole. Slovenska liga je, kakršna je. Treba se bo potruditi, da se bodo gledalci v večjem številu vrnili v dvorane. Bogatejše, večje države bi to gotovo znale bolje iztržiti. Neki novi zagon pa gotovo bo. V Sloveniji je veliko rokometnih entuziastov, ki jim bo ta uspeh dal dodatni motiv. Ali bo to plodno, pa bo pokazal čas.
2