Branko Tamše osvojil prav vse, kar je bilo mogoče osvojiti

Branko Tamše je oseba, ki ji po možganskih vijugah nenehno kroži rokomet. V takšni ali drugačni obliki. Tudi v prostem času. Med sezono ali na dopustu. Tudi ko pospremi ženo v službo, ta pa je v Rdeči dvorani, saj je tudi njegova srčna izbranka Snežana Rodić trenerka, ki vodi velenjskega prvoligaša. Z nekaj primesmi metaforike bi lahko rekli, da je zanj rokomet zajtrk, kosilo in večerja.

Pred kratkim je pogodbo s Celjem podaljšal do leta 2020. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Če ga občudujete ali pa če vam morda ni tako zelo všeč: Tamše je vladar slovenskega rokometnega prostora med trenerji že pet let. Dva naslova je kot glavni trener osvojil z Gorenjem – enega dodatnega je soustvaril kot pomočnik –, štiri s Celjem. Skupaj šest v vrsti.

Pod črto: od decembra 2013, ko je sedel na člansko klop Celja, je na Slovenskem osvojil prav vse, kar je bilo mogoče osvojiti. 11 tekmovanj, 11 naslovov.

Neutrudno raziskovalen

Tamšetu delovna predanost zagotavlja samozavest, a od njega ob vključenih snemalnikih nikoli ne boste slišali besed, ki bi zagotavljale mastne naslove. Velja za trenerja, ki svoje priprave na tekme dodela do skrajnosti. Je pedantno analitičen in neutrudno raziskovalen v iskanju odlik in ahilovih pet tekmecev. Za videomaterial, ki ga želi, ni prevelika ovira niti razdalja nekaj sto kilometrov. Doma hrani izjemno obsežno zbirko DVD-jev z najrazličnejših tekem.

Pravi, da se iz porazov nauči več kot iz zmag, saj je pri zadnjih rezultat krinka za katero od napak. V nočeh po hudih porazih spanec ni njegov prijatelj, zato se raje loteva novih in novih analiz. Nekatere tekme pozna skoraj na pamet. Bil je kandidat za slovenskega selektorja in kasneje za pomočnika Veselina Vujovića.

Veselin Vujović ga je želel imeti v reprezentančnem štabu. Foto: Vid Ponikvar Ponudbe iz tujine so bile in bodo. Tudi letos. Bila je tudi Gorenjeva, kjer so že davno spoznali zmoto izpred štirih let, za katero je pridevnik velikanska preblag. Zlahka so ga namreč spustili iz kluba, ki je z njim na klopi premagoval Celjane. Zdaj on na celjski klopi že tri leta in pol premaguje Velenjčane.

Od vihanja nosov do poklonov

Ukaželjnost in trdovratna vztrajnost sta njegovi nedvomni odliki. Vedno je imel dober odnos z navijači. Šaleški graščaki so, ko je postalo znano, da ne bo več trener Gorenja, zapisali: ''Vse naslove nam prinesel, čuden veter ga je odnesel."

Nekateri so vihali nosove, ko je prišel v Celje, zdaj mu namenjajo poklone. Ob igrišču je zelo čustven. Morda občasno malce preveč. A ta čustva napaja prav prej omenjen velikanski rezervoar strasti do športa – še zdaleč ne spremlja le rokometa – in svojega poklica ter vsega, kar je z njim povezano.

Eden od njegovih največjih izzivov je brušenje, piljenje, poliranje igralcev. Vsakodnevni napredek, milimeter za milimetrom, centimeter za centimetrom, korak za korakom. Vsako sezono se znatno podaljša seznam igralcev, ki prek njegovih rok odhajajo v top evropske klube.

Izpod njegovih rok v ...

Letos Miha Zarabec, Blaž Janc, Vid Poteko, prej Blaž Blagotinšek, Gašper Marguč, Sebastian Skube, Ivan Slišković, Jure Dolenec, Marko Bezjak, Matej Gaber, Fahrudin Melić … Našteti so le najbolj izpostavljeni.

Njegovemu trenerskemu življenjepisu zadnjih let pa manjka presežek v Evropi. Konkretno: uvrstitev v izločilne boje lige prvakov. Po novem sistemu zadnjih let je ta cilj težje izvedljiv, a ne neuresničljiv. Celjani so imeli v letošnji sezoni za to lepo priložnost. Vprašanje je, kdaj bo ob radikalno pomlajeni ekipi prišla nova.

Kaj je šport brez čustev? Foto: Martin Metelko/Sportida

Ekipa bo imela njegovo identiteto

Ali pač … Le kdo si je mislil, da lahko na primer pomlajena slovenska reprezentanca v Franciji spiše zgodbo o uspehu? Pa jo je. Tamše bo v novo sezono popeljal mladeniče z novo energijo in spremenjenim sistemom, v katerem pa bo nekaj držalo kot pribito: igralo se bo hitro in privlačno. Tudi dovolj uspešno, da bodo Tamšetovi someščani spet v ozadju?