Zlati Hrvat, ki ne more pozabiti pokojnega slovenskega asa

"Bili smo daleč od podobe vzornih športnikov, ki bi vstajali ob sedmih in bili v postelji ob desetih. V Atlanti smo počeli marsikaj," pravi Valner Franković. Slovenski javnosti nepoznan možakar, s katerim smo se pogovarjali dan po 20. obletnici olimpijskega finala leta 1996, v katerem so Hrvati prišli do prve zlate medalje in enega največjih uspehov v zgodovini hrvaškega športa. Danes 48-letni nekdanji rokometaš je bil zraven.

"Poletja 1996 se ne spomnim pogosto, a ga nikoli ne bom pozabil," pravi Valner Franković. "Slovenci ste eni izmed glavnih kandidatov za medaljo," je pred dvema tednoma, tik pred začetkom olimpijskega rokometnega turnirja, dejal Franković. Njegova ocena se ni uresničila. Slovenci so v četrtfinalu izgubili proti Dancem in ostajajo brez prvega polfinala najmočnejšega rokometnega turnirja na svetu. Hrvate je šokirala Poljska in končala njihove sanje, da še tretjič po letih 1996 in 2004 postanejo olimpijski prvaki.

"To je nekaj, kar nas je vpisalo v zgodovino. Še danes sem ponosen, da sem bil zraven," se olimpijskega uspeha iz Atlante spominja gostobesedni Istran. V več kot uro trajajočem pogovoru v Labinu, starem istrskem mestecu, ki leži pet kilometrov od Rabca, Slovencem dobro znanega letovišča, se je izkazal za izjemnega sogovornika.

Franković, ki se je po koncu dolgoletne rokometne poti posvetil gostinstvu, je z nami delil številne anekdote, ki so nastale ob pisanju ene najbolj zanimivih zgodb hrvaškega športa. V mnogih prigodah je sodeloval tudi Iztok Puc, prezgodaj umrli ponos slovenskega in tudi hrvaškega rokometa.

20 let je minilo od dne, ko ste Hrvaški prinesli prvo zlato olimpijsko medaljo v ekipnih športih. V teh dneh vam misli zagotovo uhajajo v Atlanto in leto 1996.
Seveda. Pred vsakimi olimpijskimi igrami je tako. V času največjega športnega dogodka sem, to moram priznati, kar malce ljubosumen na vse športnike, ki to, kar sem jaz doživljal, preživljajo zdaj. Le nekaj je takšnih, ki nastopajo na tako velikem spektaklu, jaz sem bil med njimi in imel srečo, da smo osvojili tudi zlato.

Kdo vse vas je v teh dneh spomnil na jubilej?
Prav pogosto se teh dogodkov ne spominjam, a včeraj, ko je bil na državni televiziji na sporedu dokumentarni film o rokometni reprezentanci in olimpijskih igrah leta 1996, ki sem si ga seveda ogledal, sem vse skupaj podoživel. Všeč mi je, ker je v njem govora predvsem o dogodkih ob in ne z igrišča, ki dobro opisujejo, kakšna skupina prijateljev smo bili.

Kaj naj rečem. Teh 20 let je minilo hitro, a hkrati počasi. Minilo je kar nekaj časa. To je četrtina običajnega življenjskega obdobja. Lepo je bilo obujati spomine na morda najlepše obdobje v naših življenjih. Bili smo še fantje, ki smo uživali v tem, kar smo delali in bili zelo uspešni.

Škoda, da se na to res lepo zgodbo ne spomnimo večkrat, a tako pač je. Prihajajo novi rodovi, življenje je šlo naprej. Žal se s takratnimi soigralci več ali manj videvamo le še ob žalostnih dogodkih, na pogrebih. Zdaj smo se dvakrat, trikrat dobili zaradi obletnice in moram reči, da je bilo zelo lepo.

"Na igrišče smo prileteli kot zamašek, ki odleti s šampanjca." Hrvaška je bila takrat še zelo mlada država. Je bilo zato čutiti več nacionalnega naboja?
Kaj pa vem. Ne bi rad preveč filozofiral in govoril o tem, da sem poslušal, kako mi je bilo srce, da so mi skozi glavo hodile raznorazne misli in podobno. Ne, tam smo bili predvsem zaradi sebe in tega, da se dokažemo. Nekaj patriotizma je seveda bilo, a v prvi vrsti smo želeli dokazati, kaj zmoremo in znamo. Na veliki sceni moraš imeti tudi nekaj sreče. Mora se vse iziti in lahko ti uspe. Nam je.

Najprej smo komaj premagali Švico, lahko bi tudi izgubili, potem sta sledili tekmi proti ZDA in Kuvajtu, ki sta bili lažji trening, proti Švedom smo izgubili, v zadnjem krogu smo za napredovanje potrebovali zmago proti Rusiji in jo tudi dobili. V polfinalu smo zlahka premagali Francijo in se jim maščevali za poraz s svetovnega prvenstva leto pred tem. V finalu so nas čakali Švedi. To je bila tekma, pred katero smo bili 99-odstotno prepričani, da bomo zmagali. Lahko je biti general po bitki, a tako je bilo.

Res kaže, da je bilo. Ob polčasu ste vodili za pet golov, na koncu ste zmagali s 27:26.
Bili smo tako zelo prepričani, da nam bo uspelo, in motivirani, da smo na igrišče prileteli kot zamašek, ki odleti s šampanjca, ko ga odpreš. Leteli smo po parketu in v prvem polčasu vodili za šest, sedem golov. Igral smo fenomenalno. Mislim, da ni bilo igralca, katerega odstotek meta je bil manj kot 90-odstoten. Bili smo neverjetno učinkoviti. To je bil zagotovo eden izmed treh najboljših polčasov v zgodovini hrvaškega rokometa.

V drugem polčasu smo malce popustili, na koncu smo zmagali le za en zadetek in videti je, kot da bi bilo napeto, a res ni bilo. Tekmo smo imeli vseskozi pod nadzorom in na koncu je izpadlo tako, kot smo si želeli, da bi. Postali smo olimpijski prvaki.

Valner Franković iz leta 1996 v karikaturi Maria Viškovića - Viška Kako se športnik pripravlja na tako pomembno tekmo, kot je finale olimpijskih iger?
Tukaj je izjemno pomembna vloga trenerja, ki mora ekipo predvsem psihološko pripraviti na finale. To je tekma, kot je vsaka ostala, samo nasprotnik je močnejši. Če si v finalu, si pred tem odigral že kar nekaj zahtevnih tekem in učvrstil formo, psihološko pripravljenost. Naloga trenerja je, da sprosti igralce in poskrbi, da ni treme. Treba se je pripravljati kot na vsako drugo tekmo.

Dan, ko je bila na sporedu tekma, je bil povsem običajen. Delali smo tisto, kar smo delali pred tem. Kot športnik skušaš držati rutino in skrbeti, da te stvari ne vržejo s tira. Seveda je neumno reči, da je finale olimpijskih iger tekma, kot je vsaka druga, a natanko tako si moraš govoriti in se tako tudi pripravljati. Seveda analiziraš nasprotnika in se pripravljaš nanj.

Teniški zvezdnik Novak Đoković do finala odigra sedem, osem dvobojev in dobro ve, kaj ga čaka v finalu. Močno dvomim, da se nanj pripravlja drugače, kot se je pred tem. Podobno smo delovali tudi mi in verjamem, da je tako z vsemi preostalimi športniki, ki zmagujejo na vrhunski ravni. Če razmišljaš o tem, kdo vse te bo gledal in za kako pomemben dogodek gre, te lahko zagrabi trema in takrat je konec. Potem si izgubil.

Vi ste zmagali in poskrbeli za veliko zmagoslavje. Kako je Hrvaška sprejela vaš uspeh?
Na Hrvaškem je bil na prvem mestu vedno nogomet, ki ga je v ospredje porival tudi takratni predsednik Franjo Tuđman. Potem je bil tenis, šele nato so sledili preostali športi. Ko smo prišli domov, nas je pričakal improviziran sprejem. Ni bilo kot danes, ko so sprejemi na velikih trgih pred sto in več tisoč ljudmi. Tudi posebnega sprejema pri predsedniku ni bilo. Spomnim se, da nas je gostil kar na nogometnem štadionu Maksimir, na katerem je zagrebški Dinamo takrat igral eno izmed evropskih tekem. Rokomet takrat na Hrvaškem ni užival statusa, ki ga ima danes.

Kdaj ste začutili, da greste v Atlanti lahko do konca?
Dva meseca pred olimpijskimi igrami smo bili na evropskem prvenstvu šele peti, kar je bil neuspeh. Prišlo je novo vodstvo zveze in nov selektor. Takrat se je vse spremenilo.

Na igrah se je prelomni trenutek zgodil na zadnji tekmi skupinskega dela proti Rusiji, ko smo za napredovanje potrebovali zmago. Minuto do konca je bil izid izenačen in Rusi so imeli na voljo sedemmetrovko. Za Ruse je streljal Dimitrij Torgovanov, ki ga je Kljajić dobro poznal, saj ga je treniral v Nemčiji.

Dobri, stari "Kljun" je Valterja Matoševića poklical k sebi. "Nič, ti samo stoj tukaj ob meni nekaj sekund, naj si on misli svoje, se vrni na golovo črto in obrani strel," je dejal našemu vratarju. Natanko tako je tudi bilo, Matošević je ubranil strel, prišli smo do žoge, stekli v protinapad in zadeli za zmago. To je bil trenutek, ki nam je prinesel olimpijsko zlato.

Pred polfinalom s Francozi smo se že pred tekmo dogovorili, kaj bomo naredili, saj smo bili prepričani, da bomo zmagali. Z njimi, dobro smo jih poznali, je bilo vedno tako, da so, ko so te premagali, stopili do tebe, ti stisnili roko in vzvišeno dejali: "Bon match (dobra tekma, op. p.)!"

Takšne in podobne geste, ki so bile pri njih vsakdan, so nas jezile in seveda smo komaj čakali, da jim vrnemo. Zato smo se po polfinalni zmagi, še preden smo se začeli veseliti, vsak zapodili k svojemu nasprotnikovemu igralcu, mu z veseljem stisnili roko in z največjim užitkom izustili: "Bon match!"

"Prvi polčas finalne tekme proti Švedski je eden izmed treh najboljših v zgodovini hrvaške reprezentance." Foto: Reuters

Zanimiva anekdota. Imate še kakšno s finalne tekme proti Švedom?
Morda to, ki je povezana z vraževerjem. Vedno smo v dvorano pred tekmo vstopali kot drugi in tega smo se držali skozi celoten turnir. Ko je pred finalom naš avtobus, ki bi nas moral peljati do dvorane, prišel pred švedskim, smo se razbežali vsak na svojo stran. Avtobus nas je čakal, a nas ni bilo. Ko so prišli Švedi in se odpeljali, smo prišli nazaj, se odpeljali in skorajda zamudili tekmo. Pa tudi sedenje in kajenje cigaret na gugalnicah v bližini stavbe, v kateri smo bili nastanjeni, sta bila pred tekmami rutina.

"Zlatku Saračeviću je selektor na cigareti priznal, da je afero zanetil nalašč." Foto: Urban Urbanc/Sportida Veliko vlogo je odigral tudi žal zdaj že pokojni takratni selektor Velimir Kljajić (izkušeni hrvaški trener, ki je po izgubljenem boju s težko boleznijo umrl leta 2010, op. p.).
Seveda. Bil je ravno to, kar smo potrebovali. Odličen psiholog, ki je vedel, kaj mora v določenem trenutku narediti. Velik lisjak. Na zadnji pripravljalni tekmi pred začetkom iger smo se pomerili z Brazilijo. Dan pred tekmo je govoril, da je vse prelepo. Da ni nobenih težav.

Na tekmi je Božidar Jović 59 minut sedel na klopi in ni dobil priložnosti za igro. Minuto pred koncem mu je selektor rekel, naj sleče trenirko in vstopi v igro. "Kar ti se sleci, jaz ne bom igral," mu je odgovoril Jović, ki je bil naš pomemben igralec.

Selektor je izgubil živce in se drl. "Ne potrebujem te več! Lahko greš domov!" je govoril. Sledila je norišnica. Sestanki, klici sem, klici tja. Vsi smo bili za to, da ostane.

Zvečer, ko sta Kljajić in Zlatko Saračević (takrat eden izmed najboljših hrvaških rokometašev, op. p.) pred hotelom kadila cigareto, mu je rekel: "Vidiš, natanko to smo potrebovali! Zdaj smo pripravljeni na olimpijske igre." Takšne in drugačne zvijače so bile vsakdan.

Ko smo v skupinskem delu igrali proti Švedom, je Irfanu Smajlagiću, Saračeviću in še trem najboljšim reprezentantom dejal, da naj v dvorano pridejo brez torb, nositi so jih morali drugi. Tik pred začetkom tekme jim je rekel, naj gredo pred dvorano in kadijo. Vedel je namreč, da jih bodo videli Francozi, naši veliki tekmeci, ki so imeli tekmo za nami.

"Ko jih vidite, jim recite, da počivate in čakate na njih," jim je naročil. Tako je tudi bilo. Francozi so šli mimo in mislili, da jim je za preostale tekme vseeno in se pripravljajo samo na njih. To so takšne majhne stvari, ki jih je počel. Bilo jih je veliko in bile so pomembne pri pohodu na zlato. Bil je odličen trener, ki je natanko vedel, kdaj nas mora božati in kdaj mora v roke prijeti bič. Niso nam brez razloga pripeli vzdevka zlobni fantje.

Zakaj ste bili zlobni fantje?
Saj nismo bili dobesedno zlobni, a smo bili pač drugačni. Daleč od podobe vzornih športnikov, ki bi vstajali ob sedmih in bili v postelji ob desetih. V Atlanti smo počeli marsikaj. Ko smo v olimpijski vasi prišli v sobe, smo takoj prižgali cigarete in začeli kartati. Seveda se je sprožil protipožarni alarm in stavba se je hitro izpraznila. Potem smo detektorje potrgali s stropa in kadili naprej, kaj pa drugega.

Spomnim se tudi tega, da smo ukradli dva, tri avtomobilčke, podobne, kot so tisti, s katerimi se prevažajo golfisti, in se z njimi prevažali sem in tja. Pa obiski restavracij, iz katerih smo prinesli po 20, 30 hamburgerjev in podobno.

Ko smo s strani Olimpijskega komiteja Hrvaške dobili opremo, ki je bila katastrofalna in bolj nogometna kot rokometna, smo se zanalašč oblekli, kot da bi bili nogometaši. Nogavice smo si potegnili čez kolena, okoli glave smo si dali trak in se odpravili po opravkih. Vsi so nas gledali in si mislili svoje.

"Bili smo drugačni. Daleč od podobe vzornih športnikov, ki bi vstajali ob sedmih in bili v postelji ob desetih."

Ne bom pozabil niti dogajanja po medalji, ki smo jo osvojili. V hrvaško olimpijsko hišo, v kateri ni manjkalo pomembnežev, smo prišli povsem pošvedrani. Obleke, ki smo jih dobili, smo si krojili vsak po svoje.

Nekateri so jih raztrgali, drugi razrezali. Ko smo se z limuzinami pripeljali pred hišo, smo kot Indijanci stekli iz njih, naredili krog ali dva po hiši, potem pa skočili v bazen. Ljudje so nas le debelo gledali.

Spomnim se tudi anekdot s telefonskimi karticami, ki smo jih uporabljali za telefoniranje domov. Ob telefonih, takrat je bilo seveda drugače, kot je danes, smo dežurali, skrivaj gledali pod prste drugim in prepisovali številke, ki so jih vtipkali. Tako smo lahko zastonj telefonirali v nedogled. "Kar govori, plača Kuba!" smo lahko rekli domačim, ki so mislili, da bomo ob dolgih pogovorih zapravili ne vem koliko denarja.

Pa ne samo mi, tudi selektor je bil podobno "nor". Pred podelitvijo po finalu smo čakali na prihod v dvorano in bili različno oblečeni. Nekateri v trenirkah, drugi v dresih. Eni v športnih copatih, drugi v natikačih. Vodja protokola je zahteval, da se vsi oblečemo isto, a se z njim nismo strinjali. Rekel je, da nas ne bo spustil notri in takrat je Kljajić izgubil živce. Slekel se je do golega in se drl: "Lahko gremo tudi takšni!" Seveda si je vodja protokola hitro premislil in nas ni več obremenjeval s tem. Z nami res ni bilo dolgčas.

"Iztok Puc je odšel definitivno premlad." Očitno res ne. Življenje v olimpijski vas je bilo zanimivo?
Res škoda, da nekateri športniki, kot so ameriški košarkarji, med olimpijskimi igrami ne prebivajo v njej. Tam na vsakem koraku srečuješ velike športnike in tudi drugih pomembnih svetovno znanih imen. Družili smo se s košarkarji, spomnim se tudi atletinje Merlene Ottey, brazilskega nogometaša Ronalda, ki je bil takrat še zelo mlad, in še marsikoga. Obiskal nas je tudi takratni ameriški predsednik Bill Clinton, filmski igralec Sylvester Stalone in še kdo. Če tega ne doživiš, nisi doživel bistva olimpijskih iger.

Z vami je takrat igral tudi pokojni Iztok Puc (leta 2011 je po izgubljenem boju s hudo boleznijo umrl, ko je bil star vsega 45 let, op. p.). Takrat eden izmed najboljših rokometašev na svetu, ki je rojen v Sloveniji in je pozneje branil tudi barve slovenske reprezentance.
Oh, Iztok … Za vsakega, ki umre, rečemo, da je odšel prezgodaj, a on je bil res premlad. Bil sem z družino na Bledu, ko sem slišal, da je hudo bolan. Takoj sem poklical v Zagreb in rekli so mi le, da je konec. Da bo kmalu umrl in nima več možnosti. Ni minilo niti mesec dni in res je umrl. Škoda, res škoda. Rokometu bi lahko dal še marsikaj.

Bil je sijajen prijatelj in še boljši igralec. Osvajal je lovorike na vseh ravneh. Klubski in reprezentančni. Na olimpijskih igrah je nastopil v dresu treh reprezentanc (poleg hrvaške in slovenske še s takratno Jugoslavijo, op. p.). Za najboljšega igralca na svetu je bil izbran kot mladinec in član. Tekme je odločal vseskozi in povsod. Bil je odličen rokometaš.

Na kaj se spomnite, ko kdo izgovori njegovo ime?
Smeh. Vedno je bil nasmejan. In vedno je imel v roki cigareto. Rad je imel življenje in v njem užival. Bil je velik človek in še večji rokometaš.

Všeč mi je bilo, ko je takratni direktor reprezentance Josip Guberin v dokumentarnem filmu o uspehu iz Atlante na stavek, da nekaterih ni več z nami, odgovori, da so in vedno bodo.

Res je, ni več Puca, Kljajića in tudi Vladimirja Nekića (še en hrvaški reprezentant, ki ga na olimpijskih igrah 1996 sicer ni bilo, in ga je bolezen pokopala leta 2004, ko je bil star 44 let op. p.) ne. Zelo jih pogrešamo. Ko se spomnimo nanje, začutimo praznino, a hkrati vemo, da bodo vsi skupaj še naprej živeli z nami in z našimi spomini nanje. Pogrešamo jih, a so vedno z nami.

Puc in Atlanta?
Na olimpijskih igrah leta 1996 je bil načet. Turnir je odigral, čeprav je bil morda na 50 odstotkih pripravljenosti. Vstopal je na igrišče, ko je bilo treba, in se žrtvoval za ekipo. Čeprav je bil med najboljšimi na svetu, mu ni bilo težko. Delil je nasvete, pomagal, kolikor je lahko in se podredil preostalim. Spomnim se pomembnega gola na polfinalni tekmi proti Franciji, ko je dobesedno stekel na igrišče, zabil gol in se usedel na klop. Takšna je bila njegova vloga in pomenil nam je veliko.

Ste nanj gledali kot na Slovenca (rojen je bil v Slovenj Gradcu, op. p.)?
Sam sem ga videl kot Zagrebčana, a on je bil človek vseh. Igral je za Jugoslavijo, Hrvaško in na koncu za Slovenijo. Njegova zadnja želja je bila, da njegove posmrtne ostanke raztrosijo po Zagrebu, Sloveniji in Pagu, kjer je preživljal poletne počitnice. Sebe je videl kot Hrvata in Slovenca. Tako, kot se predstavljaš, tako te vidijo tudi drugi. Iztok nikoli ni bil ozkogled.

"Zelo dobro se spominjam Tetteyja Banfra, ki je bil vseskozi pripravljen na šalo in dobre volje."

Ste mu, ko se je odločil, da bo igral za Slovenijo in v boju za olimpijske igre 2000 z njo izločil prav Hrvaško, zamerili?
Ne, odločil se je, kot je mislil, da je najbolje zanj, kar je običajno. Bil je Slovenec, iz Zagreba je odšel igrat za Celje, pri katerem so začeli graditi dobro ekipo in potem zaigral tudi za reprezentanco države, v kateri se je rodil. Nekaj povsem običajnega in pričakovanega. Seveda je bilo na medsebojnih tekmah vroče, morda je prišlo tudi do kakšnega udarca, a na igrišču je vedno tako. Ko je tekme konec, smo vsi spet veliki prijatelji. Tako na vse skupaj gledam jaz in mislim, da je tako tudi prav.

Ste se zbližali še s kakšnim slovenskim rokometašem?
Zelo dobro se spominjam Tetteyja Banfra, ki je bil vseskozi pripravljen na šalo in dobre volje. Spomnim se, da je nekoč, ko smo igrali za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, prišel pod prho z gasilnim aparatom in poškropil enega izmed soigralcev, da je bil ves bel. Podobnih anekdot sem z njim doživel še kar nekaj. Igral sem tudi z Romanom Pungartnikom, Urošem Šerbcem, Tomažem Jeršičem in še marsikom. Spominjam se jih kot zelo dobro tehnično podkovane rokometaše, ki so vedno nadgrajevali svoje znanje in sledili svojim ciljem. Še danes smo prijatelji in radi poklepetamo, ko se vidimo.

Kako gledate na slovenski rokomet?
Rekel bi, da delate zelo dobro. Ste rokometna država, ki je dala Celje, to je bilo dolgo časa v vrhu evropskega rokometa. Potem so prišli še Slovenj Gradec, Prule, velenjsko Gorenje in tako naprej. Pri ženskah je že vrsto let v vrhu Krim, ki je zdaj nekoliko popustil, a je v preteklosti igral eno pomembnejših vlog v evropskem rokometu.

V reprezentanci na velikih tekmovanjih niste dosegali tako dobrih rezultatov, čeprav imate sijajne rokometaše. Velikokrat ste bili blizu, a vam vedno malo zmanjka. Morda vam zmanjka malo prave miselnosti. Malo fakinstva. Mislim, da ste ga z zdajšnjim selektorjem Veselinom Vujovićem dobili.

"Ste rokometna država, ki je dala Celje."

Ste tudi vi eden tistih nostalgikov, ki, predvsem zaradi športa, obžalujete, da je nekdanja skupna država razpadla? Kdo ve, koliko olimpijskih medalj bi imeli, če ne bi.
Ne vem, kaj naj rečem, a dejstvo je, da smo na teh prostorih zelo nadarjeni za šport. Rokomet, nogomet, košarko … Za vse. Leta 1986 ali 1987 smo bili mladinski svetovni prvaki v rokometu, košarki in nogometu. Kdo ve, kje bi bili, če bi bila Jugoslavija še ena država, a pač ni.

Sam ne morem reči, da sem v prejšnji državi živel slabo. Na otroštvo imam lepe spomine, a verjamem, da je z marsikom drugače. Nekateri so očitno ugotovili, da je bolje, če živimo ločeno in prišlo je do tega, do česar je prišlo. Tragedija pa je, da je prišlo do vojne. Nisem pa jaz tisti, ki bi lahko sodil, kaj je prav in kaj ne. Vem samo, da se sam z vsemi športniki iz držav nekdanje skupne države dobro razumem. Mislim, da v športu, tudi na tekmah med Hrvaško in Srbijo, ki so na nož, na koncu vedno prevlada zdrav razum.

Kakorkoli že, eno zlato olimpijsko medaljo imate. Kaj vam je prinesla?
V finančnem smislu najprej ne veliko, a predvsem priznanje, da sem v tistem, kar sem počel vse življenje, očitno nekaj delal dobro. Dobil sem veliko prijateljev in predvsem spomine, ki ne bodo zbledeli nikoli.

Zdaj smo s strani države dobili tudi pokojnino na podlagi zaslug iz športa, ki so še kako dobrodošle. Na srečo ali na žalost, kakorkoli vzamete, rokomet ni nogomet, v katerem Zlatan Ibrahimović v dveh tednih zasluži toliko, kot v žep v enem letu pospravi trenutno najboljši rokometaš na svetu, Francoz Nikola Karabatić. Po koncu rokometne poti mora vsak poskrbeti zase. Nekateri so se znašli dobro, drugi malo manj.

"Medaljo iz Atlante sem imel nekaj časa spravljeno v lokalu, a so me ljudje začeli spraševati, če sem normalen." Se vas kdo še spomni kot olimpijskega prvaka?
Čas teče, prihajajo novi športi in novi junaki. Tako je in to je običajno. Ni treba jokati. Izkoristili smo, kar smo lahko in uživali v središču pozornosti. V svojih časih smo bili zvezdniki, zdaj se nas spomnijo le še prijatelji in družina.

Naj vam povem eno anekdoto, ki opisuje današnje stanje. Saračević, ki je zdaj strokovni komentator na eni izmed komercialnih televizij na Hrvaškem, mi je zadnjič razlagal, kaj se mu je zgodilo. Ko se je sprehajal, je slišal, da je neki fant svoje dekle spraševal, če ve, kdo je to in s prstom kazal nanj. "Ne," je odgovorila. "To je tisti komentator s televizije," ji je odgovoril (glasen smeh, op. a.). Tako je to z nami. Zdaj so na vrsti novi obrazi in tako je tudi prav.

Kje hranite zlato olimpijsko medaljo?
Nekaj časa sem jo imel tukaj, v svojem lokalu, a so me ljudje začeli spraševati, če sem normalen, saj mi jo bo kdo ukradel. Poslušal sem jih in jo odnesel domov. Zdaj je na polici, na njej se nabira prah.