"Marjan Fabjan ima vedno prav. Mi mu le sledimo."

Pričujočega zapisa judoistka Tina Trstenjak, ki je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru postala prvakinja v kategoriji do 63 kilogramov, še nekaj časa ne bo mogla brati. V Braziliji nima mobilnega telefona, tablice ali računalnika. Takšna so pač pravila trenerja Marjana Fabjana, nesporne trenerske avtoritete, ki bo počasi kolajne kar z lopato spravljal na domačo Lopato, kjer uri svoje judoiste. Njegov zadnji zlati izdelek je prav 25-letna Celjanka, ki je naslovu svetovne in evropske prvakinje dodala olimpijsko zlato.

"Olimpijka kolajna je še vedno moja!"

Olimpijska prvakinja po treh prespanih nočeh …
Kolajna je še vedno moja. Prepričana pa sem o tem, da se še vedno ne zavedam, za kako velik uspeh gre. Potrebovala bom še nekaj tednov. A občutek je že zdaj odličen.

Čestitke še dežujejo?
Verjetno. Nimam telefona ali računalnika. Poklicala sem domov. To pa je tudi vse. Mi je pa trener Marjan Fabjan omenil, da je bilo veliko čestitk.

Je to, da na tekmovanja potujete brez mobilnega telefona, del pravil vašega tabora?
Da. Nikoli nimamo telefonov. Tudi internet med tekmovanji za nas ne obstaja. Le tako se lahko popolnoma osredotočimo na tekmovanja.

Po zlati Urški Žolnir še zlata Tina Trstenjak Je Rio prinesel še kakšno posebnost v zadnjih pripravah?
Trener mi je natančno predstavil, kakšna je dvorana, kje je ogrevalni objekt, kakšna je procedura ob vstopanju … Vedela sem vse. Od tega, kje bom odložila torbo, do tega, kako bom vstopila v dvorano. S tem sva izključila obremenjevanje z okolico. Moje misli so bile lahko zgolj pri borbah.

Ste čutili, da je bila to vaša življenjska priložnost?
Zavedala sem se, da se takšna priložnost za zmago ponudi le redko kateremu športniku. Bila sem prva nosilka in imela kot takšna nekoliko lažji žreb. Tudi sam potek tekem mi je bil pisan na kožo. Mnoge tekmice, za katere sem pričakovala, da bodo močne, so odpadale. Ko sem se znašla pred finalom, sem začutila, da moram pokazati vse tisto, za kar sem delala celotno življenje.

Za te olimpijske igre ali kar za ta olimpijski dan ste delali vrsto let. Junija pa – šok. Poškodba reber.
Takšna poškodba seveda zavre priprave. A še vedno sem trenirala. Tudi trener Fabjan mi je stalno vlival samozavest. Ni želel prekiniti procesa priprav na olimpijske igre. Verjela sem mu. Verjela sem sebi. Uspelo mi je.

Verjetno bi težko našli medijski nastop, v katerem ne omenjate trenerja Marjana Fabjana. Podobno je z Ano Velenšek, Urško Žolnir … Kdo je pravzaprav Marjan Fabjan?
Vsi mu stoodstotno zaupamo. Le na takšen način lahko dosegamo dobre rezultate. Dobro ga poznam in on dobro pozna mene. Že ko se pogledava, veva, kaj si misli drugi. Z njim sodelujem vse od trenutka, ko sem se iz mlajših kategorij prebila do statusa mladinke oziroma mlajše članice.

Velja za zahtevnega trenerja. Si kdaj mislite: "Le kaj mi je bilo tega treba?" Nikoli ne podvomite o njegovih potezah?
No, seveda pridejo tudi trenutki, ko imam vsega dovolj. A takrat je treba potrpeti. Vem namreč, da ima vsaka trenerjeva poteza svoj smisel. Nikoli mi ni bilo žal, da sem izbrala judo in klub Sankaku. To je bila moja odločitev, s katero sem sprejela tudi pravila igre. Zdaj imam zlato olimpijsko kolajno.

"Trener Marjan Fabjan ima vedno prav."

Je življenje judoista pod njegovo streho res prežeto z odrekanji?
V našem športu so tekme razporejene čez vse leto. Nismo sezonski šport z vrhuncem v zgoščenih nekaj mesecih. Za nas posledično ni poletnega poležavanja na plaži in smučanja. Tudi življenje mora biti strogo športno. Ne pijem, ne kadim, ne hodim po zabavah … Moje življenje se giblje med domom, dvorano za trening in tekmovališči. Živim le za judo. Zdaj se je to obrestovalo.

Vseeno se s prijatelji kdaj odpravite v kino?
Ne. Nimam časa.

Nikoli?
Včasih se je treba sprostiti, a moje življenje je podrejeno judu. Za to sem se sama odločila. Ni mi žal.

V Slovenijo se s kolajno vrača tudi Ana Velenšek. Kako ste spremljali njen nastop?
Skušala sem ji pomagati, kolikor se je pač dalo. Glavni del naloge je seveda morala opraviti sama. Ni ji bilo lahko. Imela je hudo poškodbo kolena. A v ključnem trenutku je vse postavila na svoje mesto. Olimpijska kolajna ji pripada. Zanjo je trdo garala osem let.

"Za judo sem se sama odločila. Ni mi žal," pravi 25-letna Celjanka.

Kaj se skriva za temi kolajnami?
Garanje! Trdo delo, odrekanja … A poglejte, vse se vrne.

Se v klubu kdaj sporečete?
V ekipi smo složni. Sicer pa ima Marjan Fabjan vedno prav. Mi mu le sledimo.

Kdaj ste začutili, da vas bo to delo poneslo do olimpijske slave?
Že v mladih letih sem spremljala klubske sotekmovalce, a trenutka, ko bi si dejala, da moram biti zraven tudi jaz, niti ni bilo. Vse skupaj je potekalo naravno. Napredovala sem in postala dobra. Ko si dober, si dober.

Zanimivo je, da za razliko od predhodnih iger tokrat prav vsi judoisti prihajate iz Fabjanovega kluba.
To je le dokaz, kje se dela najbolje. Imamo trenerja, ki sestavlja učinkovite načrte. To je slovenski judo.

Po Alenki Cuderman, Tini Maze in Urški Žolnir šele četrta Slovenka z zlato olimpijsko kolajno.

Kakšen pa je vaš odnos do judoistov iz drugih slovenskih klubov?
Redko se videvamo. Na videz se sicer poznamo, a za kakšno prijateljevanje niti ni časa.

Judo kot šport vse bolj prodira v osnovne šole. Kaj da lahko otroku ta šport?
To je šport, ki krepi motorične sposobnosti. Nauči te padati, kar ti v življenju vedno pride prav. Ne gre pa le za šport. Judo me je naučil marsikaj o življenju. Od spoštovanja do discipline. Resnično mi ni žal, da sem se lotila tega športa. Zaradi juda sem namreč boljši človek.

Vsaka športna kariera pa ima svoj konec. Kakšna bo vaša pot, ko bo prišel dan za umik?
S trenerjem se o tem nisva pogovarjala. Zdaj potrebujem psihični in fizični oddih. Nato pa bova razmišljala o prihodnosti.

Del prihodnosti je verjetno tudi končanje srednje šole?
O tem v tem trenutku ne razmišljam. Seveda pa je cilj, da končam srednjo šolo.

Preberite še:

• Cena bronaste kolajne: Marjan Fabjan peš z Lopate na Brezje

• Ana Velenšek poskrbela za slovenski komplet olimpijskih kolajn

• Zlatar, ki je zlato našel v judu

• S poškodbo do olimpijske kolajne: kje so meje?