Nedelja, 18. 6. 2017, 12.24
6 let, 7 mesecev
Planiška velikanka zdelala več kot 2.300 udeležencev #oviratlon
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,28
Letošnji oviratlon, ki je prvič potekal v Planici, si bodo mnogi zapomnili po neverjetnem, na trenutke celo mučnem vzponu na Letalnico bratov Gorišek, ob kateri so se vse preostale ovire zdele pravi mačji kašelj. Če ne drugega, je bilo "trpljenja" konec bistveno hitreje.
Oviratlon za potenje in izzive skrbi že od leta 2012, a letošnji je bil nekaj posebnega, saj so organizatorji dogajanje preselili v dolino pod Poncami. Tam je na udeležence strmela legendarna planiška velikanka, letalnica, ki jo največkrat vidimo na malih ekranih, na katerih se nam ne zdi tako mogočna.
Štart, v ozadju pa najtežji izziv dneva ...
Peš na velikanko? Gotovo se šali.
A vsi udeleženci smo včeraj ugotovili, da smo jo podcenjevali, in zdaj do nje najbrž gojimo več spoštovanja. Ko nam je Rado Mulej, ki je pod vznožjem ogreval udeležence in jih pripravljal na štart, povedal, da nas kasneje čaka vzpon na velikanko, smo mnogi (no, morda sem bila edina) mislili, da se šali. Pokazal je na vrh in rekel: "Zgoraj vas čaka kokakola." Smešno. Dokler ni bilo več.
Kraljica med letalnicami je namreč zahtevala, da se z dna podamo na vrh njenega zaletišča in pri tem premagamo več kot 200 metrov višinske razlike. Občudovanja vreden podvig, tudi če si človek zada samo ta izziv. A nas je pred tem čakalo 17 ovir …
Vhod v ledenico
Iz ledenice na šok terapijo, čez mravljišče, prelaz …
Najprej smo morali prestati ledeni šok - s prijetnega sonca in 25 stopinj Celzija so nas poslali premagovat prvo oviro v Nordijski center Planica. Ta se lahko pohvali z ledeno dvorano, v kateri sta tudi poleti sneg in led. Da je bil stik z zimo še pristnejši, je prva ovira zahtevala plazenje pod žico.
Sledila je mini šok terapija, tek skozi električne žice, nato plazenje po mravljišču, ki bolj spominja na pajkovo mrežo. Premagati jo moraš po vseh štirih in upati, da ti noga ne uide med vrvi. Da to lahko povzroči res pekočo rano, sem izkusila na lastni koži.
Električne žice za nekaj spodbude
Mravljišče
Sledila je prva preizkušnja timskega duha in pripravljenosti pomagati drug drugemu: plezanje čez prelaz, nato šaljivo nošenje štuporamo in nov izziv - kravji bal ali plezanje po vrvi do vrha in cingljanje z zvončkom.
Za tem so prišli na vrsto nošenje bremena, plazenje skozi cevi, stopicanje čez kurjo lestev ter še en poseben izziv za vse, ki jih je malce strah tesnih in temnih prostorov: anakonda, plazenje v dooolgi vreči.
Kravji bal
Anakonda
Skozi labirint vse bližje velikanki
Ena od novosti letošnjega oviratlona je bil labirint, skozi katerega smo se prebili do naslednjega izziva: lojtr'ce domačih oz. novega plezanja čez stensko oviro, kjer je bilo spet potrebno timsko delo. Za tem sta bila na vrsti prečkanje kolutov in opičja kletka, ki je na preizkus postavila naše bicepse, tricepse in moč ramen.
Potem pa … 60-metrski predor, v katerem je vladala čista tema, tako da smo se morali zanašati samo na stopala in roke. Marsikdo se je zmotil in se oklepal člana druge ekipe, a to ni bilo pomembno, temveč le to, da smo se prebili skozi. Nato je sledila velikanka, kjer se je začelo negodovanje …
Vzpon, ki je zdelal vse ...
Hud izziv z 200 metri višinske razlike
Pohod oz. plezanje na velikanko (marsikdo se je je raje lotil na vseh štirih) se je vleklo v neskončnost, saj se vrh kar ni hotel pokazati. Začelo se je skupinsko godrnjanje, češ, kaj nam je bilo tega treba. Očitno je bila to prva prava ovira, ki pa smo jo vsi uspešno premagali.
Ko že misliš, da je konec …
Ko smo končno osvojili vrh velikanke in so nam postregli s tisto obljubljeno kokakolo (očitno je držalo vse, kar je rekel Rado), smo izvedeli, da še ni konec. Tolažil nas je vsaj podatek, da se je zdaj začela pot navzdol. Pa pojdimo dalje, pred nami je bilo še nekaj ovir.
Po dolgi in mučni poti navzgor je bila hoja navzdol pravi balzam.
Ledeno kopanje, ki je vzelo sapo.
Spodaj nas je čakala primerna ohladitev - skok v ledeno jezero, ki nam je vzel sapo, tako da je bilo plavanje z enega konca na drugega pravi izziv. No, tudi zaradi superg, ki so nam pričakovano otežile plavanje.
Po pravi osvežitvi še "sprehod" po potoku, ki ga je spet spremljala primerna ohladitev s škropljenjem ledene vode, nato pa zadnja ovira, ki to pravzaprav ni bila: spolzki Janez, spust po toboganu z ledeno vodo.
Skozi ledeno pršenje do zadnjega izziva ...
Tobogan do cilja
Nato pa z roko v roki tek v cilj. Zmaga!
Letos se je dogajanju prvič pridružil tudi podmladek. Nekaj več kot sto otrok, starih od šest do 15 let, se je na zanje posebej prilagojenem poligonu spopadlo z desetimi oziroma 15 ovirami. Oviratlon je znova zaznamovala dobrodelna nota, saj so oviratlonci en evro od vsake plačane prijavnine, skupaj 2.316 evrov, podarili otrokom, ki so na rehabilitaciji v URI - Soča. Sredstva bodo namenili nakupu prilagojenih športnih pripomočkov.
