FOTO: "Ena, dva in tri in štir', kdor bo prvi, da za pir!"

Slovenska različica Oviratlona, v katerem udeleženci premagujejo ovire po vzoru preizkusa in treninga pripadnikov specialnih enot, je bila v prostranih pokljuških gozdovih tokrat na sporedu že drugič. In če je udeležence lani razvajalo kičasto poletno vreme, jih je letos pričakala kruta pokljuška realnost. 13 stopinj Celzija in skoraj aprilsko menjavanje oblačnih in sončnih obdobij. A zdelo se je, da jih razen sklepnega prhanja pod curkom ledeno mrzle vode to pravzaprav ni motilo. Ekipni duh, vzajemnost, medsebojna pomoč in solidarnost, vrednote, na katere je opozorila tudi predstavnica Športnega društva Oviratlon, ki skrbi za organizacijo te svojevrstne adrenalinske preizkušnje, Anita Drev, so naredile svoje.

Lani 760, letos že skoraj 1.500 Oviratloncev

Na lanskoletnem premiernem slovenskem Oviratlonu se je zbralo 760 udeležencev, letos skoraj še enkrat toliko. "Ko smo lani začeli snovati prvi Oviratlon, si nihče ni mislil, da nam bo v tako kratkem času uspelo privabiti takšno število ljudi. Letos se je na Oviratlon prijavilo skoraj 1.500 udeležencev, a še bolj kot številke so nam v čast nasmejani obrazi, ki prečkajo ciljno črto. In to šteje največ," je poudarila Drevova, ki se je letos tudi sama podala na devetkilometrsko preizkušanje same sebe.

Od električnega žura prek piramid in trimetrskih sten do Spolzkega Janeza

Poleg devetkilometrske razdalje, ki vodi čez hribčke in dolince, so, kot pove že samo ime, del Oviratlona seveda tudi ovire, na katerih udeleženci preizkušajo svojo vzdržljivost, moč, agilnost, psihično trdnost in sposobnost za timsko delo. Na oviratlonski trasi se jih je znašlo 17, med njimi opičja kletka, blatne kopeli, napete bodeče žice, avtomobilske pnevmatike, tri metre visoke stene, piramide in podobno. Čeprav smo ob prihodu na adrenalinski preizkus domnevali, da bo največ vzdihov in vzklikov deležen 20-metrski adrenalinski tobogan s sočnim imenom Spolzki Janez tik pred ciljem, pa je bilo največ kletvic, stokanja in negodovanja slišati ob oviri Elektro Gorenjska žur, ki je od Oviratloncev zahtevala plazenje pod napeto žico, na nekaterih mestih obogateno z električnimi šoki, pri kateri bi se menda še Hamlet zamislil, "biti ali ne biti oviratlonec".

Zakaj sploh na Oviratlon?

In kaj je tisto, kar žene ljudi, da se prostovoljno plazijo po blatu, kopajo v ledeni kopeli, plezajo prek trimetrskih sten in tipajo pot skozi zatemnjen in zadimljen tovornjak? "Bistvo Oviratlona je osebni izziv," je prepričana Drevova. "Tudi v vsakdanjem življenju se soočamo z različnimi izzivi in če na takšni prireditvi premagamo ovire, ki se nam na prvi pogled zdijo nepremagljive, postanemo bolj samozavestni in pogumni, tako se morda lažje spopademo tudi z vsakdanjimi izzivi. Poleg tega je premagovanje ovir lažje, če si udeleženci pri tem pomagajo, pa tudi ovire so zasnove na ta način," je še povedala tiskovna predstavnica Oviratlona, ki verjame, da prireditev pripomore k spodbujanju vzajemnosti, medsebojne pomoči in solidarnosti. Vrednot, ki štejejo (oziroma naj bi štele) in ki jih je treba spodbujati pri ljudeh.

Lani za plezalno steno, letos za bolnišnično šolo

Tako kot lani je bil Oviratlon tudi letos dobrodelno naravnan. "Glede na to, da je gibalna spretnost pri Oviratlonu ključnega pomena, smo se odločili, da bomo pomagali otrokom z gibalnimi težavami, " je odločitev za darovanje evra od vsake prijavnine Univerzitetnemu rehabilitacijskemu centru Soča utemeljila Drevova. V Soči so denar lani namenili za nakup plezalne stene (manjkajočih 12 tisočakov je prispevala Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica), letos pa za nakup projektorja za interaktivno tablo v bolnišnični šoli.

Oviratlon 2014 na drugi lokaciji?

Če je letošnji Oviratlon minil brez vaše prisotnosti, bo (že ali šele) čez leto dni nova priložnost, a morda v novem okolju, na drugem naslovu. "Koncept Oviratlona je k sreči tak, da ga je mogoče premestiti kamorkoli in tam izkoristiti naravne danosti, a pustimo se presenetiti," je namignila Drevova.