Superman se je vrnil po osmih letih

Kot bi se vrnili v preteklost. Predstavo, s katero je postregel v ponedeljek zvečer v Londonu, smo že videli. V teku na 400 metrov z ovirami je prišel do zlata na olimpijskih igrah v Atenah 2004 s časom 47,63. Tokrat druga olimpijska zmaga. Čas? Spet 47,63. Osem let je minilo, a se ni nič spremenilo, bi verjetno pomislil marsikdo. Še zdaleč ni bilo tako. Če je bila zmaga v Grčiji povsem pričakovana, takrat je bil namreč neporažen tri leta, v katerih je nanizal kar 43 zmag, je bila letošnja povsem drugačna. Daleč od tega, da bi bila pričakovana. Velik šampion je bil namreč v zadnjih letih daleč od stare slave. Poškodbe in številne druge težave so poskrbele, da so ga zrinili s prestola. Še več, nekaj časa je bil od svetovnega vrha zelo oddaljen. Celo tako zelo, da ga je bilo prav žalostno spremljati, kako je na olimpijskih igrah v Pekingu izpadel že v kvalifikacijah. Čeprav je imel še nekaj prebliskov, med drugim je bil na svetovnem prvenstvu v Osaki 2007 drugi, se je zdelo, da na vrhu ne bo več stal. Potem pa London in najprej lahka zmaga v svoji kvalifikacijski skupini z 49,24. Ko je s 47,76 zlahka zmagal še v polfinalu, je bilo jasno, da lahko pride do zmage. V finalu pa odličen tek od začetka do konca in suverena zmaga. Superman, naziv, ki se ga je prijel tudi zavoljo vtetoviranega znaka nadnaravnega junaka, ki ga nosi na rami, se je vrnil.

''Ko sem bil na tleh in daleč od najboljših, sem si obljubil, da se bom vrnil. Da bom na velikem tekmovanju spet osvojil medaljo, preden odidem v pokoj. Uspelo mi je. In kaj je lepšega, kot zmagati na olimpijskih igrah? Presrečen sem,'' je po veličastni zmagi povedal Felix Sanchez, ki je bil v Londonu še toliko bolj motiviran, kot bi bil sicer.

Le dan pred londonskim polfinalom je izvedel zelo žalostno novico. Preminula je namreč njegova babica, na katero je bil zelo navezan. ''Jokal sem cel dan,'' je dogajanje po zanj velikem šoku opisal legendarni tekač. Žalostna novica ga ni potrla. Odločil se je, da zmaga za žensko, ki mu je v življenju vselej stala ob strani. Na šprintericah z napisom Abuela (babica po špansko, op.p.), pod številko je nosil njeno sliko. Ko je pritekel v cilj, so bila čustva premočna. Izvlekel je omenjeno sliko, jo položil na tla, pokleknil in jo poljubil. Solze so začele polzeti iz oči. Še bolj čustveno je bilo na podelitvi medalj. Solze so kar lile iz njega. Ganljiv prizor, ob katerem marsikdo ni mogel ostati ravnodušen.

Kako naprej? Glede na to, da bo čez nekaj tednov dopolnil že 35 let, ne gre verjeti, da ga bomo spremljali tudi na igrah čez štiri leta v Riu de Janeiru. Morda pa, kdo ve. Zagotovo pa bo še tekmoval. Vsaj tako pravi. ''Nisem še rekel zadnje,'' je povedal po zadnjem uspehu. Tudi če je in bo prenehal teči, bo v pokoj lahko odšel s ponosom. Odkar je leta 1999 prvič nastopil na velikem članskem tekmovanju, ko je tekel na svetovnem prvenstvu v Sevillii, je osvojil dva naslova svetovnega prvaka, bil enkrat drugi, dvakrat pa zmagal tudi na olimpijskih igrah. Živi razpet med Los Angelesom in Dominikansko republiko, kjer je z naskokom najbolj priljubljen državljan. Ob uspehih pred leti so po njem poimenovali avtocesto, njegovo ime nosi tudi eden izmed tamkajšnjih štadionov. Kaj mu v Dominikanski republiki, ki ji je, mimogrede, priboril prvo olimpijsko zlato, pripravljajo tokrat?