Srečko je porabil vso srečo in zaupanje

Srečko Katanec, ki se je na klop Slovenije po izjemno uspešnem obdobju med letoma 1998 in 2002 vrnil pred tremi leti in pol, je po neuspehih v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 in evropsko prvenstvo 2016 slabo začel tudi kvalifikacije za naslednje veliko tekmovanje.

Če se Sloveniji ne bo uspelo uvrstiti niti na svetovno prvenstvo v Rusiji, se bo prvič zgodilo, da je ne bo na štirih zaporednih reprezentančnih nogometnih spektaklih, ki jih spremljamo vsako drugo poletje. Če sklepamo po začetku, lahko pričakujemo prav to.

Selektor lahko razpreda o tem, da je s točko proti Litvi zadovoljen, a dejstvo je, da s takšnim izkupičkom proti ekipi, kot je Litva, ne more biti. Ne proti reprezentanci, v kateri 12 od 23 nogometašev, na katere je njen selektor računal na tekmi proti Sloveniji, igra v litovski ligi, ki je na lestvici Evropske nogometne zveze (Uefa) na 48. mestu. Kar 18 mest za slovensko, ki jo Katanec tako pogosto kritizira, in dve mesti za luksemburško (!).

Proti ekipi, ki še nikoli ni bila niti blizu velikega tekmovanja. 

Proti izbrani vrsti, od katere je le najvrednejši slovenski nogometaš sam, vratar Jan Oblak, štirikrat dražji. Najbolj cenjen klub litovskega reprezentanta je nemški drugoligaš, medtem ko ima slovenski selektor na voljo Kevina Kampla, ki je bil izbran v idealno enajsterico nemške prve lige, ter nogometaše s krepko več kot sto nastopi v prvi italijanski (Josip Iličić, Boštjan Cesar …), francoski (Valter Birsa, Bojan Jokić …) in še kateri izmed najmočnejših lig. Da o tistih, ki navdušujejo v nekoliko slabših (Roman Bezjak, Benjamin Verbič …), niti ne pišemo.

Ne, to, da se do točke proti takšni ekipi s tako dobrimi nogometaši, ki jih ima že nekaj časa na voljo (izgovori o neuigranosti ne pridejo v poštev), dokoplje v izdihljajih tekme, ni in ne more biti uspeh.

Tudi argumenti o pomanjkanju sreče niso pošteni. Te je imel Katanec, ki si za vse podvige v vlogi nogometaša in trenerja – ne pozabimo, Slovenijo je popeljal na evropsko in svetovno prvenstvo – zasluži globok poklon, v preteklosti še preveč.

Senzacionalen gol Milenka Ačimovića s sredine igrišča za Bežigradom proti Ukrajini v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2000, neverjeten zadetek Milana Osterca, ki še danes ne ve, kako je žogo spravil za hrbet romunskega vratarja v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo dve leti pozneje, če omenimo le dve najbolj opevani srečni naključji iz časov pravljične slovenske nogometne zgodbe izpred 15 in več let. Bilo jih je še kar nekaj.

V zadnjih letih je Srečku sreča obrnila hrbet. Očitno jo je porabil v preteklosti. Podobno kot zaupanje slovenske športne javnosti. Po spodrsljajih, ki jih v zadnjem času ni bilo malo (Litva, Estonija, tudi Ukrajina …), je med navijači verjetno le še peščica tistih, ki bi nekoč enemu najbolj priljubljenih obrazov Slovenije izrekli zaupanje.

Predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin mu ga, vsaj za zdaj, verjetno bo. Zdaj je osredotočen na povsem drugo, veliko večjo zgodbo. Kandidaturo za predsedniško mesto Uefe, ki je pred njim. Z malenkostmi, zanj je usoda slovenskega selektorja trenutno prav to, se zdaj ne bo ubadal.

Zato lahko pričakujemo, da bo oktobrski tekmi kvalifikacij Slovenija proti Angliji in Slovaški odigrala pod Katančevim vodstvom. Utegne se zgoditi, da bo Slovenija že po tekmah proti najboljšima nasprotnicama v kvalifikacijski skupini E brez možnosti za nastop na svetovnem prvenstvu. Potem se bo verjetno zgodila menjava, a takrat bo najbrž že prepozno.

Ni kaj, Slovenija je na dobri poti, da spet ostane brez velikega tekmovanja. Poleti leta 2018, ko bodo vse oči svetovne športne javnosti usmerjene v dogajanje na največjih ruskih nogometnih štadionih, bodo v Sloveniji prvošolčki, ki bodo pridno gulili šolske klopi, verjetno govorili o tem, da jih, ko je bila Slovenija nazadnje zraven, sploh še ni bilo na tem svetu …