Jan Oblak
Benjamin Šeško
Sreda, 22. 11. 2023, 11.00
2 meseca, 2 tedna
Komentar po uvrstitvi Slovenije na Euro 2024
Jan Oblak končno dobil svojega "Zlatka Zahovića"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,99
Benjamin Šeško bi lahko razveseljeval slovenske ljubitelje nogometa še vrsto let.
Slovenija se je vrnila med evropsko nogometno elito, kar je za deželo, ki jo omejuje marsikaj, imeniten podvig. Omejujeta jo denimo majhnost, kar se odraža tudi pri manj številčnem in razkošnem bazenu igralcev, ter skromna konkurenčnost domačega prvenstva, v katerem je selektor Matjaž Kek vendarle mojstrsko prepoznal nekaj ravno pravšnjih junakov. Tisto, kar je najbolj ogrelo slovenska srca, predstavljata potencial in pozitiven duh, ki ga izraža Benjamin Šeško. Postal je znanilec nove dobe, prikupen idol in magnet za najmlajše, največji dobitek za slovenski nogomet. In kaj je pri tem najlepše? Da ima šele 20 let!
''Moje ljudstvo,'' tako je že dvakrat slovenske nogometne navijače nagovoril Benjamin Šeško in se jim poklonil za vso naklonjenost. Dal jim je vedeti, da se slovenska reprezentanca brez njihove podpore ne bi nikdar podpisala pod tako odmeven uspeh. Prvič je to mladi napadalec, ki mu zaradi svoje energije, iskrenosti in ne nazadnje zadetkov strmo narašča priljubljenost, storil na slavnostnem odru na ploščadi pred stadionom Stožice kmalu po najljubši zmagi v karieri, ko je Slovenija po dramatični igri živcev in ogromnega vložka premagala Kazahstan ter se prvič po letu 2010 uvrstila na veliko tekmovanje. In drugič še v torek na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer so si izbranci Matjaža Keka še zadnjič skupaj dali duška, preden so se z zadovoljnimi izrazi in nepozabnimi spomini za prav vse, tudi za največjega izmed njih, kapetana Jana Oblaka, je to svojevrsten vrhunec kariere, razkropili in začeli vračati h klubskim delodajalcem.
Prvič je vendarle prvič
Nogometno ljudstvo, ki ga simpatično nagovarja Šeško, se je končno zganilo. O tem, kako je po dolgih letih anemičnosti in napol praznih tribun le kliknilo med navijači in nogometaši, kako se je prižgala iskrica, ki smo jo na sončni strani Alp pogrešali tako dolgo, so spregovorili številni nogometaši. Začutili so, da se nekaj premika. Začutili so del pravljice, ki je prvič zaživela leta 1999 po zaslugi zlate Katančeve generacije. Prvič je vendarle prvič in se takšen vrtiljak čustev težko ponovi v vsej prvinski obliki. Zato bodo starejši ljubitelji nogometa priznali, da je bilo takrat drugače. Še bolj veličastno, presenetljivo, čarobno. Bili so selektor Srečko Katanec, prvi zvezdnik Zlatko Zahović in ob njem kopica borcev, soigralcev, ki se niso mogli pohvaliti s tako bleščečimi klubi, a so se uspešno vživeli v kolektivni duh ter na krilih fanatične borbenosti in nepopustljivosti, vse je začinila še ljubezen do državnega grba, premikali mejnike. Slovenija je tako mešala štrene velikanom.
Slovenska nogometna reprezentanca je prvič nastopila na velikem tekmovanju leta 2000.
Dolgo časa je moralo miniti, da je podobno s svojimi južnoafriškimi junaki podoživljal Matjaž Kek. Njegova generacija je bila že mlajša. Če je Katanec na EP 2000 in SP 2002 popeljal ekipo, v kateri je bila povprečna starost, če upoštevamo le udarno enajsterico, vsaj 30 let, je bilo na jugu Afrike drugače. Tam je ob zgodovinski zmagi nad Alžirijo znašala le dobrih 27 let, v ekipi pa ni bilo več vodilnega posameznika, ki bi tudi v mednarodnih okvirjih tako izstopal, kot je leta prej v slovenski izbrani vrsti Zahović. A pravljica po vrnitvi s črne celine ni trajala dolgo. Kek je dobro leto pozneje zapustil vroči stolček, začelo se je mučno obdobje, v katerem je trpel ugled slovenskega nogometa.
Pred tem je bil v tujini večkrat označen za pepelko, fenomen, ki je znal v skromnih okoliščinah ustvariti čudež, svoje je s podvigi v Evropi dodal še NK Maribor, nato je sledilo šest zaporednih kvalifikacijskih ciklusov, v katerih je lahko Slovenija pozabila na druženje z najboljšimi. Ni bilo prijetno. Od izbrane vrste so dvignile roke organizirane navijaške skupine, tribune so bile napol prazne, vmes jo je zagodel še covid-19, na drugem delu Trojan niso bili presrečni z odločitvijo, da se glavnina reprezentančnih tekem zasidra v Stožice. Slovenski nogomet je v tem obdobju ponudil nekaj zelo vročih in uspešnih imen, največje kariere so ustvarili Jan Oblak, Kevin Kampl in Josip Iličić, a ni bilo presežkov. Slovenski nogomet je padel v povprečje, v nekaterih izvedbah lige narodov celo pod njega. Njegovi dnevi slave so minili, zdaj so slovenske ljubitelje športa spravljali v delirij drugi junaki. Košarkarji, odbojkarji, kolesarji, zimski junaki …
S prihodom Šeška se je začela drugačna pesem
V slovenski nogomet se je naselila apatija. Naključje ali ne, prej drugo kot prvo, pa se je začelo premikati na bolje, ko se je članski reprezentanci pridružil Benjamin Šeško. Mladi nogometni dragulj, ki je tako veliko obetal že kot golobradi najstnik, da je bogati avstrijski klub Salzburg zanj brez velikega razmišljanja zapravil kar nekaj milijonov evrov. V zvezdah je bilo zapisano, da je pred Radečanom vrhunska kariera. In res. Začel je nizati rekorde, popravljati mejnike. Postal je najmlajši Slovenec, ki je zaigral za člansko reprezentanco, najmlajši strelec in tako dober za svoja leta, da se danes sliši čudno, zakaj ni njegovih kakovosti na domačem Euru leta 2021 izrabila še mlada izbrana vrsta do 21 let.
Benjamin Šeško je v ponedeljek dosegel jubilejni deseti zadetek v državnem dresu.
Ko se je Šeško ustalil pri Salzburgu, dozorel in hitro spoznal, kako se najbolje krmari med pastmi sodobnega nogometa, se je za slovensko reprezentanco začela drugačna pesem. Izbrana vrsta je končno dobila v polju izrazito navdihnjenega posameznika, ki bi lahko predstavljal podobno dodano vrednost, kot jo je pri zlati generaciji včasih Zahović. Ravno tisti, katerega rekord (35 zadetkov) v državnem dresu je vse bolj ogrožen, saj je vroči Šeško pri 20. letih že pri dvomestnem številu (10). Tako mlad, a že tako uspešen. In obenem koristen za ekipo. In celoten slovenski nogomet. Dosegel je tisto, kar je najlepše poslanstvo športnika. Da narediš boljše še soigralce.
Ko je nato selektor Matjaž Kek prišel do zaključka, da bi Petar Stojanović predstavljal večjo vrednost za ekipo, če bi igral bližje vratom tekmeca, ko je Šeška v napadalnem tandemu združil z Andražem Šporarjem, ki je pred tem, če se je v konici napada znašel sam, prepogosto izgorel v preveliki želji, ko je zakoličil vodilno vlogo dvema za svoja leta že zelo zrelima posameznikoma, to sta Jaka Bijol in Adam Gnezda Čerin, je šlo na bolje. Ko se je strokovnemu vodstvu pridružil še Boštjan Cesar, je dodatno čvrstost prejela še obramba. Ni bila več le odvisna od Oblakovih posredovanj, ampak je tudi sama pripomogla k temu, da so imeli tekmeci s Slovenijo vse več težav.
Spominja na Luko Dončića
Nihanj, s katerimi je slovenska reprezentanca v prejšnjih ciklusih parala živce navijačem, zlasti je bila očitna nemoč na gostovanjih, je bilo vedno manj. Slovenija je našla idealno enajsterico, ki je jeseni, če je bila skupaj, dobivala vse tekme. Dvoboj na Danskem je pokazal, kako močno je Slovenija odvisna od tako pomembnih igralcev, kot sta Stojanović in Šporar. Kako mehanizem udarne enajsterice brez njiju ne steče v tej smeri, da bi lahko Slovenija računala na rezultatski uspeh. Selektorju Keku je končno uspelo. Postavil je enajsterico, ki je postala enovita in bi jo navijači kmalu lahko znali že na pamet. In to kar z dvema nogometašema iz 1. SNL! Začenja in končuje pa se z največjima junakoma. Oblakom, ki je vsa leta čakal, a ni dočakal svojega ''Zahovića'', ki bi razbremenil reprezentanco v polju in hkrati močno dvignil zanimanje za nogomet, ter Šeškom. To bosta prihodnje leto, ko bodo mladi navdušenci po vsej Evropi zbirali samolepilne sličice z udeleženci Eura, tudi najbolj prepoznavni slovenski ''trofeji''.
Nepozabno proslavljanje preboja na Euro po zmagi nad Kazahstanom pred rekordno polnimi Stožicami.
Zato Šeško predstavlja največji dobitek za slovenski nogomet, zlasti pa dejstvo, da je star komaj 20 let in ga bo lahko reprezentanca občudovala na delu še zelo dolgo. Glede na to, kateri evropski velikani se ozirajo za njim in kakšno prihodnost mu napovedujejo, Šeško v tem trenutku sploh še ni pokazal vsega, kar bi lahko. Prizori, ko se po tekmah poda k mladim oboževalcem in z radostjo ugodi prav vsaki želji za spominsko fotografijo, spominja na tisto pripadnost, ki že dolgo krasi velikega slovenskega asa Luko Dončića. Najmlajši obožujejo napadalca Leipziga. In če mu prišteješ še 21-letnega Žana Vipotnika, v tem trenutku tretjega napadalca v hierarhiji selektorja Keka, ima Slovenija dva mlada igralca, ob katerih bi lahko uživala še vrsto let. Sta tudi cimra, sostanovalca, velika prijatelja. Preslikujeta tisto, kar predstavlja celotna Kekova reprezentanca. Da vlada med vsemi perfektna kemija. Da ni egov, ki bi kvarili sliko in iskali pozornost tam, kjer se ne bi smela. Delajo in garajo drug za drugega, za Slovenijo. Delajo vse, da bi drug drugemu olajšali muke. Benjamin Verbič jih je imel v osebnem življenju, Jasmin Kurtić je trpel, ker mu je dolgo časa nagajalo koleno. A to ni zmotilo reprezentantov. Naredili so vse, da bi se vsak počutil najbolje. Hoteli so jima pomagati, na čelu s selektorjem Kekom, ki je s tem dobil tisto, kar je največje bogastvo. Složnost in enotnost. V ospredju je le Slovenija. Edini skupen cilj.
Euro ali olimpijske igre?
In še nekaj je. Ta reprezentanca ne živi v oblakih. In ne živi več tudi le od Oblaka. Zaveda se, da ni najboljša in da ne more premagovati vseh. Če je kdo boljši, takšen primer je bil v petek na Danskem, to hitro prizna in iz tega ne dela drame. Zaveda se tudi, da njena igra ne more biti vsemogočna. Nogomet je sestavljen tudi iz napak, Slovenija, ki je z marsičem omejena, si v primerjavi z največjimi velesilami ne more privoščiti predstav brez njih. Jih pa želi zajeziti na najmanjšo možno raven in se iz njih marsikaj naučiti. Glede tega je zelo iskrena. To so prepoznali tudi navijači in se vrnili na tribune. To je bila najlepša nagrada za ves trud. ''Šeškovo ljudstvo'' se je zdramilo in označilo začetek nove slovenske pravljice.
Kmalu prihaja leto 2024. In z njim dva vezana športna veledogodka, ki bosta na sončni strani Alp razjasnila marsikaj. Na svetu že dolgo obstajajo določene zakonitosti o tem, kaj predstavlja nogomet. Obstaja nekaj izjem, denimo prokošarkarska Litva in še nekaj bi se jih lahko našlo, načeloma pa za druge velja, kako ni nogomet le najpomembnejša postranska stvar na svetu, ampak tudi način življenja. Izžareva nekaj več, ima takšno moč, da so ljudje zaradi njega, če je evforija na vrhuncu, pripravljeni z nasmehom prepotovati tudi tisoče kilometrov. Kmalu, vstopnice se bodo začele prodajati že dva dni po žrebu skupin (2. decembra v Hamburgu), bomo lahko torej občutili, ali se prihodnje leto obeta rekordno množično romanje slovenskih športnih zanesenjakov v Nemčijo. Pa ne le njih, ki vedo o nogometu praktično vse, ampak tudi preostalih članov novodobnih generacij, ki jih privablja čar največjih spektaklov. In hočejo biti za vsako ceno zraven.
Leto 2024 ponuja dve večtedenski poslastici za ljubitelje športa.
Sodeč po tem, kako dolgo je Slovenija zdržala in trpela brez udeležbe na velikem tekmovanju, pa tudi bližini Nemčije, ki bo z modernimi stadioni in izjemno infrastrukturo vsem nogometnim popotnikom še olajšala odločitev o prihodu, bi lahko povpraševanje na koncu celo presegalo število vstopnic, ki bo na voljo za Slovence. Že dolgo prepoznavni navijaški kolorit Planice, znani prizori z morjem slovenskih zastav, se bo tako po dolgem času predstavil tudi na nogometnih tekmah v tujini.
Prihodnje leto se bo videlo še nekaj. Kmalu za Eurom v Nemčiji se bodo začele olimpijske igre v Parizu, na katerih ne bo manjkalo slovenskih športnih asov. Začenši s kolesarji, Janjo Garnbret, Kristjanom Čehom, morda tudi Luko Dončićem in odbojkarji. To bo povsem drugačno tekmovanje od evropskega prvenstva v nogometu, sama po sebi pa se bo nudila primerjava, kateri dogodek je v srcu slovenskega športnega navdušenca vzbudil večjo strast. Glede na pregovorno moč nogometa in vrnitev evforije, ki je po letu 2010 odtavala daleč stran, a so jo nato Kekovi bojevniki letos le priklicali nazaj, bi se lahko jeziček na tehtnici prevesil v korist Eura.
