Pred leti najhitrejši belec na svetu, za vedno najhitrejši Slovenec

Eden izmed najboljših slovenskih športnikov zadnjega desetletja se je minuli konec tedna odločil, da ima dovolj. Matic Osovnikar bo za vselej zapisan v anale slovenskega športa. Predvsem atletike.

1 / 3

2 / 3

3 / 3

Čeprav nikoli ni dosegel slave najboljših slovenskih športnikov vseh časov, bi si to morda zaslužil. Kar nekaj časa je bil namreč v vrhu svetovnega šprinta. V atletiki, ki je najbolj množični šport na svetu. V šprintu, kjer je prevlada temnopoltih atletov bolj izrazita kot kjerkoli drugje. Dolgo časa je bil najhitrejši belec na svetu. Številni so se spraševali, kako je možno, da je nekdo tako hiter, prihaja pa iz majhne, atletsko ne ravno znane Slovenije. Države, ki še zdaleč ni primerljiva z nekaterimi velesilami. Predvsem, kar se pogojev tiče. Bil je ponos slovenske atletike in športa. Tudi zato, ker je ob vrhunski športni karieri skrbel tudi za uspešno šolanje. In to tam, kjer še zdaleč ni lahko – v medicini. Dokaz številnim drugim, da je možno. Pa tudi športnik, ki je najboljši takrat, ko je najbolj pomembno. In primer pravega profesionalca. Ki ve, da je potrebno biti velik tudi v porazih. Skratka, gledano v celoti, zagotovo eden izmed največjih slovenskih športnikov zadnjega obdobja.

Vrhunec v letih 2006 in 2007

V osnovnošolskih letih je bil smučar, pozneje je s triatlonom ugotovil, da mu veliko bolj leži atletika. Pod vodstvom Alberta Šobe, s katerim je sodeloval velik del kariere, je sprva treniral daljši šprint in tekel na 300 in 400 metrov, v mladinskih letih je že dosegel nekaj odmevnejših dosežkov. Bil je tudi državni rekorder, medalji je osvojil na olimpijskih dnevih mladih. Pozneje se je preusmeril v krajši šprint, najprej pa bil uspešnejši v teku na 200 metrov, čeprav je res, da je na enkrat krajši razdalji na evropskem prvenstvu do 23 let pred enajstimi leti zasedel četrto mesto. Prvič je v članski konkurenci navdušil leta 2003, ko je na dvoranskem svetovnem prvenstvu v tej disciplini zasedel četrto mesto in za las zgrešil medaljo. Podobno je bilo na dvoranskih svetovnih prvenstvih tudi v naslednjih letih. Kot da mu ne bi bilo usojeno. Peti je bil v Budimpešti na 60 metrov leto za tem in spet četrti v isti disciplini leta 2006 v Moskvi. Vmes je nase opozoril tudi na olimpijskih igrah v Atenah, kjer je z državnim rekordom na 200 metrov prišel vse do polfinala, nov mejnik 10,26 pa postavil tudi v najkrajšem šprintu, kar je bilo dovolj le za četrtfinale. A atenski olimpijski nastop, takrat že drugi pri vsega 24 letih, je bil le napoved vsega, kar je še prišlo.

Leto za tem je pometel s konkurenco na sredozemskih igrah v Almerii in prvič na velikih tekmovanjih poslušal Zdravljico. Kar dvakrat. Zmagal je na 100 in 200 metrov. Potem pa leto 2006 in eden izmed največjih uspehov v zgodovini slovenske atletike. Državni rekord 10,14 in bron v kraljevski disciplini šprinta na 100 metrov na evropskem prvenstvu v Göteborgu. Da švedski uspeh še zdaleč ni bil naključje, je potrdilo leto 2007. Na svetovnem prvenstvu v Osaki se je z novim rekordom, tokrat je tekel še stotinko hitreje, prebil v veliki finale šprinta na 100 metrov. Kot edini belopolti atlet. Na štartu se je pojavil v družbi Tysona Gayja, Asafe Powella in še nekaterih zvezdnikov svetovne atletike, v cilj pa pritekel kot sedmi. Z novim uspehom so prišli novi cilji. Želel je postati prvi belopolti šprinter, ki bi najkrajšo atletsko razdaljo pretekel v času pod desetimi sekundami.

Žal se njegove sanje nikoli niso uresničile. Kot se je izkazalo pozneje, je bila Osaka njegov vrhunec. V olimpijskem letu 2008 je sicer še tekel 10,16, v Pekingu pa dosegel manj od pričakovanega in v obeh disciplinah izpadel v četrtfinalu. Leto za tem novo razočaranje na svetovnem prvenstvu v Berlinu. Izpad v kvalifikacijah. Krivulja rezultatov je šla navzdol, vrhunskih uvrstitev ni bilo več. Zakaj, ne vemo. Morda se je v lovu za novimi cilji preveč posvečal stvarem, ki jih je bilo potrebno izboljšati, in zanemaril tiste, ki so ga pripeljale do tam, kjer je bil pred leti. Potem pa leta 2010 velika sprememba. Pravega zaupanja do trenerja Šobe, s katerim sta sodelovala več kot 15 let, ni bilo več, ob slabših rezultatih so se začeli pojavljati dvomi. Odločil se je za zadnji poizkus povratka na vrh in odšel trenirat v London. K legendi britanskega šprinta Linfordu Christieju. A vadba pod vodstvom nekdanjega olimpijskega prvaka se ni obrestovala. Rezultati se še naprej niso izboljšali, svetovno prvenstvo v Daeguju je spolzelo iz rok. Letos še zadnji poizkus napada na olimpijske igre. Že na začetku sezone je bilo jasno, da je London daleč. Po neuspešnem nastopu na evropskem prvenstvu v Helsinkih tistih, ki so še upali na olimpijski nastop, praktično ni bilo več. Morda je bil on prav zadnji, ki je obupal. S tem je le dokazal, da je pravi športnik, ki se bori do zadnjega. Ko je zamudil še poslednjo priložnost, pa je pošteno priznal, da ni bil dovolj dober. Ostal je zvest samemu sebi. Ni iskal izgovorov. Hkrati je dal slutiti, da je konec. Pred dnevi je prišla še uradna potrditev. Po številnih uspehih, državnih rekordih, 28 naslovih državnega prvaka v članski kategoriji in kar 20 nastopih na največjih članskih tekmovanjih, je sklenil, da je dovolj. Zdaj se bo posvetil tistemu, čemur je vzporedno s profesionalnim športom namenjal največ časa. Stomatologiji. Če bo v zobozdravstvenih ordinacijah polovico toliko uspešen, kot je bil na tartanskih stezah, bodo njegovi pacienti zelo zadovoljni. Z belim, lepim nasmehom na obrazu, seveda.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Sorodne vsebine

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}