Torek, 1. 4. 2014, 14.01
8 let, 3 mesece
Russell Crowe: od Gladiatorja in Koloseja do Noeta in njegove barke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3
To je seveda Noe, ki v teh dneh prihaja tudi k nam. Poglejmo si torej, kaj nam sporoča ta film, njegov junak in igralec, ki ga je upodobil.
Po izjemni stranski vlogi brutalnega, a častnega in poštenega detektiva Buda Whita v kriminalki L. A. zaupno (1997) je ob Alu Pacinu dobil vlogo Jeffreyja Wiganda v filmu Prebujena vest (1999), v katerem je razkril manipulacije tobačne industrije, zanjo pa bil potem tudi oskarjevsko nominiran za glavno vlogo.
Zlati kipec se mu je takrat izmuznil iz rok, vendar je imel kmalu v rokah še eno in veliko močnejše žezlo.
To je bil seveda Gladiator (2000) režiserja Ridleyja Scotta, prvi zgodovinski spektakel po dolgih letih, ki je na krilih računalniško generiranih učinkov lahko resničnostno ponazoril tudi antični Kolosej, iz Crowa pa ustvaril mišičastega, upornega in nepopustljivega generala Maksima, ki postane suženj, da bi potem na dvoboj lahko izzval samega imperatorja Komoda.
Bravurozne kritike, dolarji, veliko dolarjev, na koncu pa še kar nekaj oskarjev so zakoličili uspeh tega filma, ga povzdignili med klasike, na zvezdniško nebo pa povzdignili tudi Russlla Crowa.
Ta je v naslednjem desetletju nanizal še kar nekaj opaznih vlog, med drugim v filmih Čudoviti um (2001), kjer je upodobil mentalno razcepljenega matematika Johna Nasha, Gospodar in bojevnik (2003), kjer je bil kapitan ladje Jack Aubrey, Legenda o boksarju (2005), kjer je upodobil resničnega boksarja Jima Braddocka, Čudovito leto (2006), kjer se je kot britanski poslovnež Max Skinner spet navdušil nad Provanso, Ameriški gangster (2007), kjer je kot detektiv Richie Roberts zašil slavnega temnopoltega ameriškega gangsterja Franka Lucasa, in Robin Hood (2010), kjer je v svojem petem sodelovanju z upodobil klasičnega angleškega Robina Longstrida. Gladiator je na prelomu tisočletja spet lansiral val zgodovinskih filmov.
Bo Noe naredil podobno za biblijske filme?
Klasični primer takih filmskih parov (včasih gre celo za še več filmov) je bilo recimo leto 1997, ko so v istem letu posneli dva filma z vulkanom, Dantejev vrh s tedaj bondovsko vročim Pierceom Brosnanom (ta je prišel prvi na spored in jo je dobro odnesel pri gledalcih) in Vulkan s Tommyjem Leejem Jonesom ter vulkanom sredi Los Angelesa, ki je v kinu povsem pogorel.
Tudi prihodnje leto je bilo povsem podobno na drugem vsebinskem področju. Najprej je vzletel Zadnji udarec, v katerem meteorit zadene Zemljo in povzroči cunami, nekaj mesecev pozneje pa še Armageddon, kjer se dve ekipi, eno vodi Bruce Willis, drugo pa Ben Affleck, vsaka s svojo raketo odpravita reševat Zemljo pred bližajočim se meteoritom.
Skoraj vsako leto lahko tako najdemo primere, ko se studijski direktorji ustrašijo, da jim bo konkurenca požrla in izčrpala perspektivno temo in tako po hitrem postopku dajo zeleno luč za podoben scenarij, ki se je pred tem morda kar nekaj let valjal v "razvojnem peklu".
Tudi lani je bilo podobno, saj je spomladi Belo hišo pred teroristi najprej finančno dokaj uspešno branil Gerald Butler v Padcu Olimpa, nekaj mesecev pozneje pa je v Napadu na Belo hišo potem precej podobno, a s precej pičlim finančnim uspehom, počel Channing Tatum.
Gibsona so obtoževali antisemitizma in napačnega tolmačenja Biblije, ljudje pa so drli v kino. Kristusov pasijon je postal eden najbolj gledanih neodvisnih filmov (torej filmov, ki so nastali zunaj običajnega studijskega sistema) vseh časov, Gibsonu pa je na nek način zapečatil kariero, začenši s sesutjem njegovega dolgoletnega zakona.
Deset let pozneje je najbolj znani avstralski igralec z angelsko modrimi očmi obsojen na stranske vloge v akcijskih filmih, kot je denimo tretji del Plačancev, ki bo prišel na spored letos poleti.
Tudi Noe je iz podobnega testa. To je drzna, skoraj predrzna adaptacija starozavezne zgodbe, v kateri naslovni lik na ukaz Boga zgradi veliko barko, v katero se ob vesoljnem potopu skrije in preživi po en par vseh živih bitih z Noetom in njegovo družino na čelu.
Film je zrežiral Darren Aronofsky, znan po svojih kontroverznih filmih, od Rekvijema za sanje (2000), prek Rokoborca (2008) do Črnega laboda (2010), v film pa je med drugim podtaknil virtuozno speljani evolucijski razvoj živih bitij (ki je takoj naletel na ostre odzive raznih krščanskih organizacij), pa tudi to, da je Noeta okarakteriziral za enega prvih ljudi, ki so imeli težave z alkoholom.
Russell Crowe s to upodobitvijo ni imel težav. A Paramount, studio, ki je financiral film (in izgradnjo ogromne barke, del nje je seveda digitaliziran) se je ustrašil za sprejem filma pri gledalcih ter začel organizirati testne projekcije za različne skupine versko občutljivih gledalcev, Aronofsky je vztrajal pri svoji avtorski viziji, studio jo je želel nekoliko zmehčati.
Na koncu so le našli kompromisno pot in film je ob zelo dobrem obisku v prvih dneh predvajanja začel svojo pot po svetovnih kinodvoranah. Najbrž gre za film, o katerem se bo to pomlad največ govorilo.
Ne glede na to, kako so predstavljene biblijske zgodbe, vedno dvigujejo veliko prahu. Boj za njeno (pravilno) interpretacijo ne poneha tisoče let od njenega nastanka. Zdaj je tu filmski Noe.
Naslednja priložnost bo prišla kmalu, saj konec leta, pred božičem, na spored prihaja Izgon, še en starozavezni biblijski film, v katerem bomo (ponovno) spoznali Mojzesovo zgodbo. Zrežiral jo bo Ridley Scott, Mojzesa pa bo odigral Christian Bale. Ne glede na to, kateri biblijski junak jo bo odnesel bolje, pa je gotovo naslednje: Biblija bo svoje življenje nemoteno živela naprej.
