Nesprejemanje novega partnerja ali otrok

Foto: Thinkstock

Ob sebi imate novo partnerico oziroma novega partnerja. Želite si, da bi skupaj normalno zaživela. Vi, partner/-ica ali oba imata otroka/-e od prej. Kaj pa, ko otrok oziroma otroci nove partnerice oziroma partnerja ne sprejmejo ali obratno, če nova partnerica ali partner ne sprejme vašega otroka oziroma otrok? Ali pa, če je/ga ne sprejema vaša bivša oziroma bivši oz. vaši, njegovi/njeni starši ne sprejmejo vas oziroma nje/njega.


Preberite še:
Življenje po razhodu, 1. del


Vse to zagotovo za celoten sistem in vsakega posameznika posebej pomeni ogromno, ogromno stisk, ki pa niso redkost in vsakemu posebej grenijo življenje. Ob vsem tem je najbolj ključno vprašanje: ZAKAJ? Če razumete, je namreč vsaj malo lažje in narejen je prvi korak k morebitni razrešitvi težave.

Otrok ga/je ne sprejme

Če otrok osebe (nove partnerice ali partnerja) ne sprejme, se je, kot rečeno, vedno treba vprašati predvsem, ZAKAJ je tako.

Najpogostejši razlogi so:
-    Predstavitev nove partnerice ali partnerja je bila prehitra.

-    V vmesnem času samskosti so se otroci (pre)močno navezali na starša (npr. spanje v starševski postelji) in si ga zato na neki način lastijo. Pravzaprav se bojijo izgube vloge, ki so jo imeli do zdaj, čeprav ta vloga zanje ni bila dobra. Govorimo o postaršenih otrocih.

-    Bojijo se ponovnih zlorab, ki so jih bili deležni znotraj primarne družine. Ne smemo namreč pozabiti, da se znotraj primarnih družin dogajajo različne zlorabe, ki so pogosto tudi povod za razveze oziroma razhode. Ni zanemarljiv niti statistični podatek, ki je bil pred nekaj dnevi objavljen tudi na enem izmed naših televizijskih kanalov, da je v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka sedma deklica in vsak peti deček. Fizičnega nasilja je še več. Med tistimi, ki zlorabljajo, pa so v največ primerih prav najbližji (oče, mama, dedki, babice …). 

-    Neodobravanje in nagajanje nekdanje partnerice, žene oziroma partnerja, moža. To se največkrat dogaja v primerih, ko partner/-ica bivše/-ega še ni povsem prebolel in šel naprej. To se dogaja tako v primerih, ko je oseba zapuščena, kot v primerih, ko gre za afero. Torej takrat, ko je nova partnerica oziroma novi partner oseba, ki je bila prisotna že znotraj primarnega odnosa. Zapuščena oseba jo zato pogosto dojema kot tisto/-ega, ki je kriv za razpad odnosa oziroma zakona. V teh primerih tudi otroci pogosto do te osebe čutijo  ponotranjeno jezo (prevaranega starša) in je zato ne zmorejo spustiti blizu. Pogosto občutijo, da bi s tem izdali prevaranega starša. Mnogokrat smo zato priča temu, da otroci povsem sprejmejo drugo partnerico ali partnerja, tisto oziroma tistega, ki izhaja iz afere, pa nikakor in nikoli. Oziroma potrebujejo kar nekaj časa, energije, dela in vztrajnosti.

-    Nova partnerica ali partner je odklonilen, nesramen, zlorabljajoč. To zagotovo ne more ostati skrito očem. Vsaj ne na dolgi rok. Dogaja se tudi, da predvsem zapuščene ženske (lahko pa tudi moški), ki se bojijo ostati same, spregledajo (ali se delajo, da ne vidijo) vsa nasilna in brutalna dejanja novega partnerja. Včasih začnejo v njih sodelovati tudi same. Lastnemu otroku grozijo, da bo on kriv, če jo partner zapusti, in mu govorijo, da ji ne privošči sreče v življenju. To je povsem nedopustno, in to v kateremkoli odnosu!

Če želite reševati zgoraj opisane primere z otrokom, morate otroku namenite svoj čas, in to brez motečih elementov in brez omejenega časa. Z njim ali njimi morate imeti globoke pogovore. To ne pomeni vašega monologa in dajanja navodil, kaj vse morajo narediti ali sprejeti. Treba jih je spraševati in poslušati. Le tako boste lahko razumeli, ZAKAJ se tako vedejo. Njihovo vedenje je namreč odziv na notranje stanje. Potreben je pogovor o občutkih, o tem, kaj se jim dogaja, kako vidijo položaj, s čim se borijo, kaj bi si želeli in – na koncu – kako bi lahko zadevo rešili. Izvedeti morate, kaj lahko naredite vi, kaj otrok/-ci in kaj novi partner. 


Preberite še:
Kako in kdaj otroku/-om predstaviti novo partnerico oz. novega partnerja


Redki pa niso niti primeri, ko otrok/-a ne sprejme nova partnerica oziroma novi partner. Seveda se tudi tukaj postavlja vprašanje, zakaj je tako. Da lahko najdemo  morebitno rešitev, moramo poznati vzroke.

Družina starši otrok Foto: Thinkstock

Najpogostejši vzroki so:
-    Otrok/-ci ga/vas spominja/-jo na nekdanjo partnerico oziroma nekdanjega partnerja in na to, da ima/-te za seboj že družinsko preteklost. A neizpodbitno dejstvo je, da jo ima/-te in da tega ne more/-te spremeniti. Ne nazadnje pa: zakaj bi to hoteli!? Če tega nova partnerica, novi partner ali vi ne zmorete sprejeti, je bolje, da prijateljevanje čim prej končate. Če si nekdo želi nekaj, kar vi niste in tudi ne morete biti, oziroma si vi želite, da bi bil nekdo nekaj, kar ni in ne more biti, si želi/-te nekaj drugega in drugačnega. To pa niste in tudi ne morete biti vi oziroma to ni on oziroma ona. 

-    Dogaja se tudi, da imata nova partnerja oba otroka/-e od prej in bi za svoje/-ga od drugega želeli, da ga/jih sprejme, sami pa ga/jih od drugega ne. Tudi v tem primeru je za takšno vedenje pogosto kriv zgoraj omenjeni razlog. Težava lahko nastopi tudi, če se otroci ne razumejo med seboj.

-    Mogoče je tudi, da se značajsko ne ujemata. To je pogosto tudi znotraj primarnih družin. V ogromno družinah starš z (enim) otrokom nikakor ne najde skupne točke, niti povezanosti in navezanosti. Pa sta krvno povezana! Po drugi strani se v mnogo primerih dogaja, da se otrok/-ci bolj povežejo z novo partnerico oziroma partnerjem.

-    Otrok/-ci ne sprejema/-jo nje oziroma njega. Posledično se ob neprestanem negativnem bombardiranju odrasla oseba postavi v obrambno držo, da se s tem zaščiti pred lastno bolečino stalne nezaželenosti in zavračanja.

Če imate težave s sprejemanjem otrok/-a novega partnerja, se vprašajte, kako bi si sami želeli, da bi se vedel do vašega otroka, če ga imate oziroma če bi ga imeli. Vprašajte se tudi, kako bi si želeli, da se novi partner vašega nekdanjega partnerja vede do vašega otroka ali otrok. Ob tem si zapomnite, da otrok ni ničesar kriv! Želi si biti le ljubljen, sprejet, razumljen in tega, da se zanj zanimate, da ni odveč. Pomislite tudi na to, kako bi si želeli, da bi se v takem položaju obnašali do vas kot otroka. Ne nazadnje bo vsak otrok enkrat odrasel in odšel po svoji poti, tako kot ste vi!

Družina starši otrok Foto: Thinkstock

Zavračanje razširjene družine

Kot že napisano, nikakor niso redki primeri, ko novega partnerja oziroma partnerice ne sprejme nekdanji partner. Še bolj neverjetni in prav tako pogosti so primeri, ko njeni/njegovi starši ne sprejmejo vas ali vaše nove izbranke oziroma izbranca, saj se sami ne pomirijo z razhodom oziroma razvezo.

Ob tem nikakor ni zanemarljiv podatek, da se to zelo pogosto dogaja tudi v odnosih, ki se štejejo za tiste "prave", prve, v katerih se rodijo otroci, par pa se poroči oziroma živi skupaj. V številnih primerih so žal ravno tasti in še pogosteje tašče tiste, ki grenijo odnose oziroma zakone svojim otrokom in njihovim partnerjem oziroma partnericam. In ko zakon oziroma odnos dokončno razpade, lahko kar naenkrat obrnejo ploščo in delajo vse za to, da dva ne bi šla narazen. Ali pa vse opisano počnejo pri drugi izbiri.

Nikoli ni noben/-a dovolj dober/-a!

Mnenje staršev seveda šteje in je dobrodošlo, vsekakor pa bi morali starši ne glede na vse spoštovati odločitve svojih odraslih otrok, za katere bodo morali tudi sami nositi posledice. Vsi tisti, ki vam želijo starši na vsak način vsiliti svojo voljo, morate tem postavite jasno mejo in jim povedati, da si boste partnerja oziroma partnerico izbirali sami. Če vas spoštujejo, bodo vašo izbiro sprejeli, čeprav se z njo ne strinjajo. To je namreč vaše življenje. Oni imajo svojega partnerja oziroma partnerico ob sebi. Takšno, kot so si jo oziroma so si ga izbrali sami. Če so jih v to prisilili njihovi starši, pa zagotovo poznajo občutke, ki jih danes povzročajo vam. Za to, da tega ne bi povzročili vam, pa niso naredili popolnoma nič, saj le ponavljajo stare vzorce.

Ob tem se odpira večna dilema sveta odraslih: kako bo nekdo reševal oziroma pomagal otroku/-om, če ne zmore biti odrasel v pravem pomenu besede? Otrok v prvi vrsti potrebuje zrelega odraslega, ki se zrelo in odraslo tudi vede ter temu primerno rešuje nastale težave v življenju.

V prihodnji kolumni se bom dotaknila vprašanja vlog bioloških staršev in nove partnerice oziroma partnerja znotraj družine.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

9
  • Eva123 / 10.05.2017. ob 13:28

    Da razjasnim, v komentarju kolumne izražam spoznanja odrasle, zrele in izobražene ženske z lastnimi življenjskimi izkušnjami. Tvoje ogorčeno pisanje dojemam kot obrambo ob razkritju vloge, ki jo igraš v svojem življenju, žaljivost pa kaže tudi na značajsko izprijenost, saj ne premoreš osnovne oblike vljudnosti in zmožnosti za konstruktivno debato. Zato na tem mestu debato s tabo zaključujem.

  • Eva123 / 10.05.2017. ob 09:46

    Pozabljate na najpomembnejše - na biološke in posledično tudi vedenjske razlike med moškim in žensko. Za razliko od ženske, moški ne želi, niti ne more vzgajati tujih potomcev - da, ker ga spominjajo, da žena ni (samo) njegova, predvsem pa zato, ker to ni v njegovem genskem interesu, sploh če imajo ti otroci svojega biološkega očeta. In ne, moški zato ni slab ali grd, kot se ga danes prikazuje, ampak zgolj naraven.

  • Eva123 / 10.05.2017. ob 11:25

    Resnica boli, kajne Truncek! Laž ima tisoč obrazov, resnica pa le enega.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano