Kaj se lahko naučimo iz uspehov Petra Prevca

Že nekaj časa nisem videl, da bi se kdo na ta način pogovarjal z novinarji. Ne morem reči, da je bil Prevc grob, bolj je bil prostodušen. Nenarejeno in z vse manj potrpljenja je odgovarjal na vse manj izvirna novinarska vprašanja, kot je bilo na primer to, kako se počuti ob novi zmagi. Ko se je smučarska karavana vrnila domov, je Filipu Flisarju priznal, da je imel že nekajkrat na koncu jezika, da bi na tako vprašanje odgovoril: "Veste, počutim se zelo, zelo žalostnega."

A vendar: se lahko kaj naučimo in kot posamezniki potegnemo iz Prevčeve zmagovalne sezone? 

Na to je, kot vedno, več mogočih odgovorov. Prvi je:

Nič

Dan po koncu svetovnega pokala v skokih so imeli v studiu nacionalke goste, ki so povsem različno gledali na širši pomen Prevčevih uspehov. Psiholog, tudi kolumnist Siola Aleksander Zadel, je bil na začetku kratek (povzemam po spominu): "Prevčevi uspehi so seveda super, a v ponedeljek je spet nov delovni dan." 

Zadelu lahko po svoje pritrdim. Ne glede na to, da je bilo v Planici pravo ljudsko slavje, je bil to obenem tudi medijski spektakel s svojimi gladiatorji, ki so za nekaj dni povzročili, da smo pozabili na dejansko stanje v naši družbi. Politiki so se prejšnji konec tedna lepo posončili v senci naših orlov, ni jim bilo treba odgovarjati na neprijetna vprašanja o naši sedanjosti ter prihodnosti, in že to, da so prišli v Planico ter ob slovenskih uspehih vihteli slovensko zastavo, jim je prineslo nekaj političnih točk.

Po tej interpretaciji Prevčevi uspehi nimajo velikega vpliva na vsakdanje življenje slovenskega posameznika. Ne glede na to, da je Prevc v smislu zmag v svetovnem pokalu poletel najdlje do zdaj, to torej ne bo izboljšalo našega življenja, ki si ga moramo krojiti vsak dan znova. Planica in Prevc sta seveda lahko sinonima slovenskega uspeha, vendar si mora vsak Slovenec sam izboriti svojo življenjsko zgodbo. 

Tudi vrli mladenič Peter Prevc je s svojimi izjavami v zaključnem delu svetovnega pokala nekako povzemal to logiko. On dela svoje, torej skače, mi, če želimo, ga lahko gledamo in uživamo, vendar bomo kljub temu morali sami opraviti svoje delo – on pač tega ne bo naredil namesto nas. 

Viki Grošelj, tudi gost v tej oddaji, je bil precej drugačnega mnenja. Njegov odgovor na vprašanje, ali se lahko kaj naučimo in kot posamezniki potegnemo iz Prevčeve zmagovalne sezone, bi najbrž bil:

Marsikaj

Grošelj, legenda slovenskega alpinizma, udeleženec mnogih himalajskih odprav in človek, ki je stal na večini svetovnih osemtisočakov ter na vseh najvišjih vrhovih posameznih celin, je športu in njegovi možnosti narodovega združevanja in motiviranja upravičeno pripisal pomembno vlogo.

Pri tem je opozoril na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Slovence navduševalo alpsko smučanje, ki je imelo po Grošljevem mnenju izjemen učinek pri združevanju Slovencev ter s tem tudi pri krepitvi ideje, da si kot narod enkrat ustvarimo lastno državo.

Džentelmen kot je, Grošelj seveda ni želel izpostaviti, da je bilo povsem podobno tudi z našim alpinizmom. Nekje od sredine sedemdesetih let naprej, ko so slovenski alpinisti z odpravo na Makalu pokazali, da bodo v svetovnem alpinizmu Slovenci od zdaj igrali pomembno vlogo, so bili dosežki naših alpinistov pomembno vezivo narodove samozavesti. Ta samozavest je v alpinizmu, tem ponotranjenem športu telesne virtuoznosti, ki mu je nesmrtno odo napisal Nejc Zaplotnik s svojo knjigo Pot, našla osnovo za misel, da smo Slovenci ljudje, ki smo zgneteni iz prav posebne snovi (nenazadnje to potrjuje tudi Marko Prezelj, ki je do zdaj edini alpinist na svetu štirikrat prejel nagrado zlati cepin, ki jo podeljujejo za najpomembnejše alpinistične dosežke). 

Po Grošlju lahko torej iz naše preteklosti sklepamo, da šport lahko pomembno vpliva ne samo na narodovo, temveč tudi na posameznikovo samozavest, saj omogoča pozitivno identifikacijo, iz katere lahko ta posameznik črpa tudi v vsakdanjem življenju.

Tudi s tem se je mogoče strinjati. Že če se spomnim svoje mladosti, so me predvsem alpinisti s svojimi skoraj nadčloveškimi napori in sposobnostmi več kot navduševali in mi (najbrž v moje nezavedno) vgrajevali samozavest, iz katere sem črpal pri svojih poznejših, seveda precej bolj zemeljskih in običajnih preizkušnjah.

Seveda pa se je čas od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja precej spremenil. Takrat so imele javno posredovane informacije, tudi zaradi omejenega števila elektronskih in tiskanih medijev, veliko večjo težo in tudi njihov vpliv je bil precej daljši. Dandanes, v vrtincu medijskih pa tudi individualno proizvedenih informacij (družbena omrežja), je seveda logično, da tudi tovrstni unikatni in enkratni športni dosežki veliko hitreje zamrejo, saj jih preplavijo nove podobe in novi podatki. 

Zato bi moj odgovor na vprašanje, če se lahko kaj naučimo in kot posamezniki potegnemo iz Prevčevih uspehov, najbrž bil:

Nekaj že, vendar ne pretiravajmo

V časih, ko so v Sloveniji padle mnoge maske in so bili z neba sklateni mnogi potencialni idoli, športniki ostajajo eni od redkih vzornikov tako mladim kot tudi nekaj starejšim. Po eni strani je nenavadno, da odrasli, tudi taki že v zrelih letih, navdušeno skandirajo ime Petra Prevca, uspešnega športnika, ki še nima četrt stoletja. Po drugi strani pa je to logično, saj je Prevc v zadnjih mesecih ob nepredstavljivih svetovnih uspehih hkrati postal tudi sinonim za skromnost, disciplino in zavezujočo pot v smeri, ki jo, s pomočjo trenerske ekipe, družine, prijateljev in drugih, najbolj kreira prav sam. 

Prevčevi uspehi in njegov pristop k športu tako po mojem mnenju lahko za marsikoga od nas pomenijo pomemben prispevek v lastno spominsko palačo, iz katere lahko črpamo na poti svojih prizadevanj.

Seveda pa mora svojo pot prehoditi vsak sam.

Športnoknjižni dodatek

Da so športniki lahko izvrstna osnova za širšo družbeno inspiracijo, se zdaj na nek način odraža tudi v slovenskem založništvu. Po tem, ko smo pri nas do nedavnega dobivali biografije športnikov po koncu njihovih karier, je bila knjiga o Petru Prevcu, podobno kot lani o Goranu Dragiću, izdana na vrhuncu športnikove kariere, ko je marsikaj še pred njim. 

Malce drugače pa je s Tino Maze, pri kateri še ne vemo, ali se je njena športna kariera že zaokrožila. Tudi ona prihaja v knjižno obliko, vendar na drug način, ne kot biografija, temveč kot glavna junakinja športne pravljice, ki bo v obliki slikanice izšla drug teden. Knjiga z naslovom Tina in medvedja moč (besedilo je prispeval Primož Suhodolčan, ilustracije Gorazd Vahen, založba DZS) vsebuje Tinine avtobiografske elemente in je obenem tudi neke vrste spodbudni nagovor mladim bralcem na njihovi poti k uresničevanju življenjskih sanj in ciljev.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.