Torek, 8. 11. 2016, 20.03
6 let, 7 mesecev
Hvala bogu, da je tega konec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,78
7
Huh, to pa je bilo izčrpavajoče, mar ne? To so bile najbolj skrb vzbujajoče, strašljive, živce parajoče in prismuknjene volitve v zgodovini Združenih držav Amerike, v katerih je bil nasprotnik (kljub napakam) trdne in inteligentne političarke najbolj žaljivo, nepripravljeno, nevedno in grozno človeško bitje.
Zlo proti dobremu, wagnerjanska opera, mehiška limonada, republikanski orki iz Mordorja proti demokratskim hobitom, starim čarovnikom in škratjim dedičem prestola.
Zato sem sprejel povabilo, naj pišem za to kolumno. Do pred nekaj meseci sem o politiki vedel razmeroma malo; do danes sem se veliko naučil. Moral sem se naučiti, ker sem po poklicu profesor umetnostne zgodovine in pišem o kulturi za časopise, kot so Guardian, Washington Post in drugi.
Republikance podpirajo zelo bogati in zelo revni
Med odraščanjem sem se namerno izogibal branju ali razpravljanju o politiki, predvsem zato, ker se je moj oče ob zajtrku tako rad jezil nad republikanskimi potegavščinami in si brundal kletvice v brado ob branju New York Timesa. Ugotovil sem, da me zgolj spravi v slabo voljo, če sledim volilnim kampanjam in trapastim spopadom zagovornikov enih ali drugih.
Republikanci načelno blokirajo vse dobre ideje, ki jih predlagajo demokrati, hkrati pa sami ne predlagajo ničesar pametnega. Republikance podpirajo zelo bogati in zelo revni, ki padejo na finto in podležejo lažnim obljubam zelo bogatih. Tako sem to razumel kot otrok in videl kot odrasel človek.
Barack Obama je eden izmed najboljših predsednikov v ameriški zgodovini, oseba s stilom in dober vodja. Toda večino njegovih najboljših idej je ustavila republikanska večina v kongresu, zato so bili njegovi programi obsojeni na propad na samem začetku ali pa so jih sprejeli polovičarsko.
Obama je eden od najboljših predsednikov v ameriški zgodovini
V obdobju Obamove administracije je bila zgodba bolj kot ne enaka. Obama je eden izmed najboljših predsednikov v ameriški zgodovini, oseba s stilom in dober vodja. V svojem mandatu je zmanjšal ameriški primanjkljaj za bilijon dolarjev – dejstvo, ki ga republikanci poskušajo pomesti pod preprogo. Toda večino njegovih najboljših idej je ustavila republikanska večina v kongresu, zato so bili njegovi programi obsojeni na propad na samem začetku ali pa so jih sprejeli polovičarsko.
To je razočaralo nekatere njegove podpornike, ki so bili ob njegovi prvi zmagi na volitvah tako polni upanja. Zelo bogatim koristi politika republikancev oziroma vsaj njihove politične obljube. Zelo revni trpijo, vendar jih republikanski vodje tako zaslepijo, da ne razumejo, da bo republikanska politika, ki koristi bogatim, prizadela prav njih. In državo.
Poglejmo si Trumpovo obljubo, da bo ukinil Obamacare – to bi zelo razveselilo zavarovalnice, bogati bi postali še bogatejši, milijoni revnih ljudi pa bi ostali brez zdravstvenega varstva. In kljub temu revni volijo republikance, ker verjamejo tisto, kar jim ti najpogosteje in najglasneje zakričijo v obraz.
Učil sem na Yalu, jasno, da podpiram demokrate
V preteklosti sem se izogibal izražanju mnenj o politiki, ker imam, tako kot vsi ljudje na svetu, vgrajene določene predsodke. Moja prepričanja temeljijo na tem, v kar verjamejo moji starši, moji učitelji in moji vrstniki. Odraščal sem v obalnem ameriškem mestu (New Havenu) pri izobraženih starših srednjega razreda (oba sta bila profesorja na Univerzi Yale in tudi sam sem poučeval tam), zato je bilo neizogibno, da bom liberalnega duha in podpiral demokrate.
Odraščal sem z razumevanjem, da so republikanci na splošno zli in služijo samo svojim interesom, demokrati pa so na splošno dobri, vendar premalo učinkoviti. Pred zadnjimi volitvami me je Igor E. Bergant povabil, naj se mu pridružim pri živem komentiranju volitev, ko pa sem mu pojasnil svoja začetna prepričanja (in dejstvo, da si nisem želel v živo nastopati na televiziji ob 5h zjutraj), se je strinjal, da je verjetno res bolje, če se mu ne pridružim. Morda bi se strinjal z menoj, vendar je bilo gledalcem bolje ponuditi vsaj navidezno objektivnost.
Ne moreš biti Trumpov privrženec, če nisi človek take vrste, ki verjame "novicam", ki se brez preverjanja in prevpraševanja delijo na družbenih medijih.
Če sta Trumpova privrženca, potem so vama moje kolumne šle na živce
Toda v resnici nihče ni zares objektiven. Če sta vidva, dragi bralec in bralka, privrženca Clintonove, potem so vama bile moje kolumne všeč. Danes končujem pisanje kolumn za Siol.net o ameriških volitvah. Če sta Trumpova privrženca, potem so vama moje kolumne šle na živce. V resnici ne verjamem, da lahko branje takšne kolumne spremeni mnenje kogarkoli. Ljudje smo izredno trmasti – najdemo si svojega favorita in potem se ga držimo, ker nam ni všeč, da nam kdo dokaže, da smo bili v zmoti. Zato namerno spregledamo dokaze, ki nasprotujejo naši izbiri, in iščemo dokaze, ki jo podpirajo (ne glede na to, ali so dokazi resnični ali ne).
Same zelo neumne laži
Tako smo pred dnevi izvedeli, da so na stotine zgodb v podporo Trumpu in proti Clintonovi napisali in razširili najstniki iz majhnega makedonskega mesta. V teh zgodbah je pisalo, da so Clintonovo obtožili zaradi njenih elektronskih sporočil, da si je Robert De Niro nenadoma premislil in zdaj podpira Trumpa, da je papež Frančišek ljudem prepovedal voliti Clintonovo.
Same zelo neumne laži, toda Trumpovi privrženci jih obožujejo in jim verjamejo (ali bolje, odločili so se, da se o njih ne bodo spraševali). Zanimivo je, da so Makedonci, ki so stali za temi spletnimi stranmi, povsem odkrito priznali, da so si stvari izmišljali.
Sami ne podpirajo Trumpa, ugotovili so pač, da se na družbenih medijih novice o Trumpu veliko bolj delijo kot pa novice v podporo Clintonovi. V to so se podali zaradi denarja (in nekateri so zaradi tega zaslužili več tisoč evrov na mesec).
To je dober primer: ne moreš biti Trumpov privrženec, če nisi človek take vrste, ki verjame "novicam", ki se brez preverjanja in prevpraševanja delijo na družbenih medijih. Toda ljudje imamo navado, da beremo tiste vire novic, za katere že vnaprej vemo, da se bomo z njimi strinjali.
Zato liberalni mediji prepričujejo že prepričane – nagovarjajo liberalce, ti iščejo glas in analizo, ki potrjuje njihova prepričanja. Enako velja za konservativne medije. Med vami je nekaj takih, ki v resnici ne veste, za koga bi se odločili. Živite v Sloveniji, ki res ne bi mogla biti dlje od ameriškega volilnega cirkusa.
-
Hillary je seveda zmagala, toda ali bo to karkoli spremenilo?
-
Teorija o kretenu: kako si lahko Trump privošči biti Trump, drugi del
V slovenščini le: "Donald Trump je res svetovni kreten"
Prvi priznam, da imam glede politike predsodke. Kar hočem povedati, je, da jih imamo vsi. In če sem iskren, bi bilo zelo dolgočasno brati popolnoma objektiven članek – bilo bi, kot bi bral recenzijo restavracije, v kateri kritik noče povedati, ali mu je bila všeč hrana, in če mu ni bila, kaj natanko mu ni bilo všeč.
Trumpova priljubljenost je dober dokaz, da je Amerika razbita, strašljiva in razdeljena država.
Ker sem mislil na pogovor z Igorjem izpred štirih let, sem svoje televizijske komentarje omejil samo na tri, ki sem jih imel ta teden: v oddajah Globus, Studio City in Preverjeno. Nastop v oddaji Dobro jutro sem zavrnil, ker moja slovenščina ni ravno elegantna, kaj šele prefinjena – v slovenščini znam dobro reči le "Donald Trump je res svetovni kreten."
Stvar je v tem, da je bil na minulih volitvah, kljub mojim predsodkom v prid demokratom, republikanski kandidat vsaj sprejemljiv in nikoli strašljiv. McCain, Romney, George Bush starejši in celo George Bush mlajši so bili v redu, razmišljujoči (OK, Bush mlajši mogoče ni bil) in nisi se zbudil ves prepoten od groze, da bo kateri izmed njih izvoljen za predsednika. Trump je drugačen.
Zato sem sprejel ponudbo, da pišem za to kolumno. Morda sledenje politiki povezujem z zoprnimi občutki, vendar kot pisec znam prepoznati dobro zgodbo, ko jo imam pred nosom. Poleg tega, če bi napisal roman o taki predsedniški kampanji, se nikomur ne bi zdela verjetna.
Moje slabo mnenje o Američanih se je le še okrepilo
Moja zatopljenost v proučevanje te kampanje – kot Američan, profesor, pisec, nekdo, ki ima to čast in jasno nalogo, da interpretira tisti čudaški, grozoviti planet z imenom Združene države Amerike svojim soprebivalcem idilične Slovenije (in v resnici tako čutim, saj ravnokar končujem knjigo z naslovom Slovenology: Life and Adventures in the World’s Best Country, v prevodu: Slovenijologija: življenje in dogodivščine v najboljši državi na svetu, op. prev.) – je bila fascinantno, frustrirajoče in konec koncev izčrpavajoče potovanje. Spravljalo me je v nejevoljo, kot sem se bal, da me bo.
Moje slabo mnenje o Američanih se je le še okrepilo – resda sem, tehnično gledano, tudi sam Američan, vendar imam na splošno vse prej kot dobro mnenje o svojih sonarodnjakih. Amerika je zelo ostro razdeljena, celo neuradno segregirana. In te volitve so zgolj potrdile to dejstvo.
Obstajajo izobraženi, razmišljujoči in sočutni Američani (ljudje, ki jih opisujejo takšni pridevniki, ponavadi živijo nekje na obali in volijo demokrate) in obstajajo nevedni, neizobraženi, nesrečni, predsodkov polni, nasilni Američani z neutemeljenim občutkom, da jim stvari pripadajo (ti ljudje ponavadi živijo na podeželskih območjih, v središču države ali na globokem jugu in volijo republikance).
V resnici ne poznam nikogar, ki bi sploh pomislil na to, da bi volil Trumpa. V mojem krogu je gnus do njega vseprisoten. Je dejstvo. Socioekonomski krog, iz katerega prihajam, meni, da je Trump grozna oseba in grozen predsedniški kandidat. Tu je še pogled teoretično objektivnih medijev, New York Timesa, Guardiana, Washington Posta in CNN – sami pomembni mediji, ki niso povezani z republikansko stranko (imamo pa še najinteligentnejše republikanske vodje).
V resnici nihče ni zares objektiven. Če sta vidva, dragi bralec in bralka, privrženca Clintonove, potem so vama bile moje kolumne všeč.
Obstajata vsaj dve Ameriki
In kljub vsemu je Trump izjemno priljubljen. Če bi odraščal kje drugje in bi bil druge vrste človek, bi bil morda enako prepričan, da je Trump super, Clintonova pa slaba. Obstajata vsaj dve Ameriki in te volitve so med tema dvema poloma naredile večji razkol kot kdajkoli prej. Trumpova priljubljenost je dober dokaz, da je Amerika razbita, strašljiva in razdeljena država. Zelo sem vesel, da ne živim več v Ameriki. In ne bi želel, da bi moji otroci odraščali tam.
V zadnjih desetih dneh je Trump podvojil svoje možnosti za zmago, vendar je vodil samo v eni anketi. Nekaj ur pred koncem predsedniške kampanje ima Clintonova okoli 65 odstotkov možnosti za zmago, Trump pa 34 odstotkov. Toda teden dni prej, tik po tretjem soočenju kandidatov, je imela Clintonova 87 odstotkov možnosti za zmago, Trump pa le 12 odstotkov. Sodni mlini so Trumpu za petami.
Le nekaj dni pred volitvami se mu je obetal sodni proces zaradi posilstva deklice in vsaj osem drugih žensk je verjetno vložilo obtožnico zoper njega. Toda v trenutku, ko to pišem, so v javnost pricurljale novice, da se postopek zaradi deklice morda sploh ne bo nadaljeval – žrtev je prejela toliko groženj s smrtjo, da si ne želi tvegati in razkriti svoje identitete. To je grozljiv primer krivice.
-
Kaj dva dni pred predsedniškimi volitvami v ZDA kažejo napovedi?
-
Zakaj lahko kandidati v ZDA nagovarjajo volivce tudi na dan volitev
Obstaja dobra možnost, da se bo Trump v prihodnosti znašel za zapahi
Če je Trump kriv, potem pravici ne bo zadoščeno, posiljevalec se bo na koncu smejal in zastraševanje bo zmagalo. Če je Trump nedolžen, je to enako krivično, ker javnost zdaj verjame, da je serijski posiljevalec – v sodnem postopku bi lahko dokazal svojo nedolžnost. Tu so še davčne zadeve, ki bi ga lahko poslale za zapahe.
Da ne omenjam možnosti njegovega sodelovanja z Rusijo in povabila, naj ruski hekerji vdrejo v ameriške računalnike in vplivajo na volitve, ter celo poziva, naj izvedejo atentat na Clintonovo. Vse to bi lahko razumeli kot veleizdajo. Obstaja kar dobra možnost, da se bo Trump v prihodnosti znašel za zapahi.
Zdaj pa globoko zajemimo sapo. Trumpova zmaga ne bi pomenila, da bo Amerika postala fašistična diktatura. Ustanovni očetje so ustavo napisali tako, da to preprečuje; o tem sem pisal v svoji prejšnji kolumni.
Zmaga Clintonove bi bila v resnici "še več istega", toda tisti, ki dajejo takšne komentarje, očitno ne razumejo, da je "to isto" Obamovo predsedovanje eno izmed najboljših predsedovanj v zgodovini. Koristilo bi nam, če bi dobili "več istega", če bi le bilo pospremljeno z manj pritlehnimi boji med politiki in, z vidika triaže, če bi imeli boljše zakone o orožju in posledično manj množičnih streljanj.
Kongres demokratov je najboljša možnost, da Amerika postane varnejša, saj ima kongres kot celota več moči kot predsednik.
Kongres demokratov je najboljša možnost, da Amerika postane varnejša
Resnična zgodba, ki jo zaradi rohnenja predsedniških volitev tako zlahka spregledaš, je tekma v kongresu. Demokratska večina v kongresu bi pomenila, da bodo Trumpove slabe ideje ustavljene, dobre ideje Clintonove pa bodo dobile zeleno luč. Kongres demokratov je najboljša možnost, da Amerika postane varnejša, saj ima kongres kot celota več moči kot predsednik.
Toda temu bi lahko rekli, da vidiš kozarec napol poln. Žal sam Ameriko vidim kot kozarec, ki je napol prazen. Ni pomembno, kdo je zmagal, Amerika je med temi volitvami izgubila. Predsedniška kampanja je razklala državo, ki se komaj še drži skupaj.
Amerika je država z notranjim sovražnikom, kjer imaš desettisočkrat več možnosti, da te ubije tvoj sosed kot pa tuji terorist ali vojak. Je država, ki prekipeva od sovraštva. Država z desetinami milijonov državljanov, ki so tako nevedni, neumni, rasistični, seksistični, mizoginistični, nasilni in butasti, da so volili Trumpa.
Amerika je izgubila.
In jaz sem zelo vesel, da živim v Sloveniji.
Prevod: Helena Marko
7