Sreda, 22. 1. 2020, 4.02
4 leta, 3 mesece
Popotovanje z zmaji po deželi levov - 4. del
Zmajski in razredni boji: ne mi, oni bi morali biti na festivalu #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,14
Džamini in Dru. Patel, Vidžaj in Mia, pa Miina mlajša sestra, ki ji je tako nerodno in noče povedati svojega imena. Pundžaram in Mano. Pa zlobni manjhar, ki je s svojim majhnim zmajem odrezal Špancem veliko delto, in dobri manjhar, ki je odrezal bojnega zmaja zlobnemu. Otroci, najstniki, odrasli in starci, ki svoje patange spretno krmarijo v veter, da se dvignejo visoko nad ravne strehe starega mesta Ahmedabad in se tam zavrtijo v bojnem plesu. Ne mi – oni so pravi zmajarji.
Indija je dežela kontrastov, Gudžarat nič manj; v Ahmedabadu nekaj več kot deset odstotkov prebivalcev – kar nanese skoraj milijon ljudi! – živi v neformalnih bivališčih, kot jih malce hinavsko imenuje mestna uprava, ki se izraza slum, barakarsko naselje revežev na dnu družbe, panično izogiba. Že res, da je pred petimi leti v takih razmerah živela četrtina Ahmedabčanov in da je napredek očiten, a vseeno, revščine ni malo; revščine, ki seka, ker je tako globoka, vseprežemajoča in – upoštevajoč zakoreninjenost indijskega kastnega sistema z nedotakljivimi na dnu – nepopustljiva.
Svoji ženi zabrusil, da lahko, če ji kaj ni všeč, takoj "spoka"
Nedotakljivost je res nekaj nepopisnega. To v resnici sploh ni kasta; ti ljudje niso na dnu družbenega sistema, ampak so zunaj njega. Res je, Indija se trudi, določene so kvote za nedotakljive na srednjih šolah in univerzah, v državnih službah in političnih strukturah. Res je, gre na bolje, vsaj odkar je Velika Duša Gandi v svoj ašram sprejel družino nedotakljivih – in to prav v Ahmedabadu; ta ašram je nasproti našega hotela! – ter povzročil tako razburjenje, da so ga v časopisih raztrgali, donacije so povsem usahnile, prijatelji in podporniki so ga začeli zapuščati, Gandi pa je svoji lastni ženi zabrusil, da lahko, če ji ni kaj všeč, takoj "spoka".
Po njegovem je nedotakljivost največji madež na duši Indije, največja sramota hinduizma. A tako globoko zakoreninjena svinjarija ne izgine čez noč; tu so še vedno izobraženi, bogati ljudje, od katerih trgovci nočejo vzeti denarja; tu so še vedno otroci, ki v šoli ne smejo piti vode iz skupnih pitnikov, saj jo bodo onečedili; tu možu še danes umre žena, ker je zdravnik noče sprejeti, kaj šele, da bi se dotaknil nedotakljive.
Ampak boj z zmaji, to pa je nekaj drugega. Najbolj demokratičen šport Indije, v katerem lahko sodeluje vsak. Če se v januarju ozrete v ahmedabaško nebo, vidite, da to tudi počne vsak; nebo je do zadnjega kotička polno majhnih pisanih zmajčkov, pripetih na rezilne manjhe, ki krožijo drug okoli drugega in poskušajo s svojo vrvico prerezati vrvico nasprotnika. Ko se to zgodi, ušesa razpara krik –Kai po che! – in povsem vseeno je, ali ti je zmaja odrezal brahman ali nedotakljivi: ti si izgubil, on je zmagal.
Na zmajskem festivalu pa je malo drugače. Tam smo zbrani zmajarji iz tujih dežel, naše velike in drage zmaje varujejo policisti, na letalno polje lahko vstopimo samo mi in redki izbranci, tja Džamini in Dru ne smeta, tam sta Vidžaj in Patel nezaželena, od tam malega Manoja naženejo s palicami. In zato nas, priučene zmajarje, ki nimamo pojma, kako se res pilotira patang, pravi mojstri zmajarji gledajo malce postrani.
Potihoma čestitamo mojstru
To razliko med bogatimi in revnimi čuti tudi množica na festivalu. Ko se visoko nad letalnim poljem pojavi patang na manjhi in zlovešče kroži nad zmaji tujcev, ljudje ne navijajo za nas. Smejejo se, ko varnostniki kažejo v nebo – Manjha! Manjha! – in tujci panično vlečemo zmaje dol. Ko švistne patang in velik tuj zmaj odrezan nemočno zavihra v vetru in se obesi na drevo, množica podivja od veselja in kriči ... Kai po che! Kai po che! Padel je! In mi, ki smo sicer na drugi strani, vsaj malo, potihoma in v sebi, tudi čestitamo mojstru.
Star zakon zmajskega boja pravi, da odrezani zmaj postane last tistega, ki ga je odrezal. Tudi ta zakon zaradi nas kršijo: varnostniki stečejo za odrezanim zmajem, mimogrede nabunkajo mulce s patangi, in ga, opravičujoč se, vrnejo tujcu. Na naš predlog so organizatorji najeli enega od mojstrov patanga, da ga je dvignil nad letalno polje in – res je bil pravi mojster – drugega za drugim rezal druge patange, ki so napadali naše zmaje. Dobro proti zlu, svetloba proti temi – a kdo natanko je tu dober? Logika se ne izide čisto: vlada Gudžarata porabi precej denarja, da nas tujce pripelje v Ahmedabad; da organizira festival, na katerem spuščamo velike, drage, dizajnerske zmaje, ki letijo praktično sami od sebe; da z ograjo zapre lično urejeno letalno polje in ga varuje s policijo ... Kakšen je to festival, na katerega pravi mojstri zmajev, resnični piloti, ki se pravzaprav rodijo z zmajsko vrvico v roki, ne smejo? Vraga, ravno oni bi morali biti tam!
Zato je tale zapis posvečen Džamini in Druju, pa Patelu, Vidžaju in Višalu, pa Mii in njeni sestri, Pundžaramu in malemu Manoju in vsem tisočim, stotisočim mojstrom patanga in manjhe. Vi ste pravi zmajarji.
Nebo je vaše.
Preberite še:
