Sreda, 8. 11. 2023, 22.12
5 mesecev, 2 tedna
OD NAŠIH POROČEVALK IZ UKRAJINE
Slovenska prostovoljka v Ukrajini: Otroci ne spregovorijo tudi po več mesecev #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,06
"Veliko je bolečin. Vojna traja že dolgo časa in trpijo ne le vojaki na fronti, temveč tudi njihove družine," je dejala slovenska prostovoljka Mira Milavec.
"Imamo skupino 150 otrok, ki po več mesecev zaradi vojnih grozot, ki so jih doživeli, ne spregovorijo. Delamo denimo z deklico, ki je po treh mesecih spregovorila eno besedo. Moramo vedeti, da so ti otroci, predvsem iz Harkova, v zakloniščih preživeli po tri mesece. Tam namreč rakete priletijo pred sireno, zato izhod iz zaklonišča skorajda ni mogoč," je v pogovoru za Siol.net povedala Mira Milavec, ki že več kot štiri leta živi v Kijevu in kot prostovoljka dela v državni pisarni Karitas – Spes Ukrajina ter skrbi za koordinacijo humanitarnega projekta v pet večjih centrih. V centru je edina tujka, in kot pravi, so Ukrajinci Slovencem izjemno hvaležni za vso pomoč.
V Ukrajino ste prišli že pred štirimi leti. Kaj je bil povod za to odločitev? Morda začetek vojne leta 2014?
Dobro vprašanje. Res je, jaz sem tukaj že štiri leta in pol, vendar povod za prihod v Ukrajino ni bila vojna leta 2014. Iz Slovenije sem odšla leta 2009 in najprej živela v Italiji in Švici, kjer sem bila na formaciji za življenje v skupnosti Fokolarov. V določenem trenutku v življenju sem namreč začutila, da moja pot ni imeti svojo družino, ampak delati za skupno dobro.
Po končani šoli sem se za sedem let preselila na Slovaško, kjer sem živela in delovala v Košicah in Bratislavi. Že pred časom so prosili, da bi lahko naš center odprli tudi v Ukrajini. Takrat sem se odločila, da prek gibanja Fokolarov poskusim pomagati in delovati še v Ukrajini. Sprva nisem delala na Karitasu, ampak v socialni akademiji, kjer smo organizirali različne tečaje za socialne podjetnike. Socialno podjetništvo v Ukrajini ni tako razširjeno kot v evropskih državah, vendar je zanj, predvsem med mladimi, veliko zanimanja. Organizirali smo tudi menedžment za voditelje cerkva, pa recimo pastoralni menedžment.
Zdaj pa že dve leti delam v Državni pisarni Karitas-Spes. Moj projekt je bil nasilje nad ženskami. Prvega marca lani bi morali odpreti zatočišče za ženske, vendar ker se je 24. februarja začela vojna, v tej hiši namesto mam z otroki zdaj živijo begunci. Zdaj delam v projektu humanitarne pomoči.
Milavčeva skupaj z ekipo skrbi za koordinacijo sedmih Karitasovih centrov v Ukrajini – v Harkovu, Odesi, Zaporožju, Žitomirju, Lvovu, Mukačevu, Vinici in nekaj manjših centrih.
Vaše delo in odgovornosti so se torej po tem, ko se je začela vojna, povsem spremenile.
Tako. Spremenilo se je stoodstotno. Sami na vojno nismo bili pripravljeni. Nihče od Ukrajincev, s katerimi sem se pogovarjala, ni verjel, da se bo vojna res začela. Videli smo, da so nekatera veleposlaništva odhajala, a smo si mislili, naj odhajajo. Ko se je zares začelo, pa nismo imeli pripravljenega evakuacijskega načrta. Na dan, ko se je začela vojna, smo bili v Odesi, kjer smo imeli strategično sesijo, na kateri so se zbrali škofijski direktorji vseh sedmih škofij, in zjutraj, ko bi morali začeti, so nas zbudile bombe. Zelo hitro smo morali reagirati in se odločiti, kako in kaj bomo. Del skupine, v kateri sem bila tudi sama, je odšel iz Kijeva, nekateri so ostali in odšli šele, ko je bila situacija najtežja. Umaknili smo se bolj na zahod države, kjer imamo tudi naš center za letovanje otrok, del skupine pa se nas je umaknil v Zakarpatje v Mukačevo, kjer smo odprli točko za humanitarno pomoč.
Vse se je odvijalo zelo hitro. Vzpostaviti smo morali nove projekte, povezane s humanitarno pomočjo, odgovarjati smo morali novinarjem, ki so želeli imeti vse informacije, na nas pa so se obračali tudi za pomoč pri evakuaciji. Organizacije, ki so usposobljene za evakuacijo ljudi, namreč vsega niso zmogle, zato smo jim pomagali tudi na Karitasu, čeprav za to nismo kompetentni.
Ste takrat, ko se je začelo vojno dogajanje, v kakšnem trenutku pomislili, da bi odšli, ali ste čutili še večjo potrebo po tem, da ostanete in pomagate?
Na dan, ko se je začela vojna, mi je bilo jasno, da moram zapustiti Kijev, saj si res ne bi želela živeti pod rusko okupacijo. Moram reči, da nikoli nisem živela v Rusiji, vendar si nikdar v življenju nisem mislila, da v 21. stoletju živijo ljudje, ki počnejo take stvari. Vojno smo mogoče poznali prek filmov, ampak to, kar se zdaj dogaja, je bolj grozno od filma. Najbolj me je prizadelo to, ko sem videla, kaj delajo s civilisti.
"Ko se pogovarjaš z ljudmi, jim gredo solze v oči in prosijo, da bodo njihovi svojci ostali živi," pove prostovoljka.
Tako da smo, kot rečeno, odšli v Mukačevo, kraj, ki meji na Madžarsko in Slovaško. Že prvi dan sem videla, koliko ljudi se je obrnilo na nas, koliko jih je potrebovalo pomoč, pa tudi tistih, ki so želeli pomagati, zato sem takoj vedela, da je moje mesto tukaj. Še posebej tudi zato, ker je malokdo od mojih kolegov znal tuje jezike in sem potem veliko pomagala s komunikacijo. Prijel si za karkoli. Še toliko bolj jasno mi je bilo, da moram ostati in pomagati.
Čeprav ste programska menedžerka, ste zdaj ogromno na terenu. Kaj doživljate, ko se srečujete in delate z ljudmi, ki so doživeli te grozote?
Na začetku nisem bila na terenu, ker sem bila povsem na drugem delu Ukrajine in tudi ni bilo možno priti v Kijev, saj so tja lahko prišli le tisti, ki so pripeljali humanitarno pomoč. Ko so ruski vojaki odšli iz kijevske in črnivske regije, pa sem se v Kijev vrnila tudi sama ter začela obiskovati naše lokalne Karitase. Veliko naših delavcev je potrebovalo pomoč v smislu pogovora, saj so se srečevali z upravičenci, ki so mesece živeli pod okupacijo.
Letos pa sem se v mesta, kot sta Harkov in Odesa, odpravila tudi sama in videla vsa ta razdejanja. To, kar je tam, si ne moreš misliti. Vidiš porušene stavbe, ljudi, ki še vedno živijo v šotorih poleg porušenih hiš, ker ne želijo zapustiti svojih domov.
Mira Milavec, v ozadju pa fotografije prostovoljcev na terenu
Ko danes prideš v Kijev, sploh ne dobiš občutka, da je tukaj vojna. Vse dokler ne spregovoriš z ljudmi.
V Kijevu na prvi pogled morda res ni občutka, da je vojna, a ta izgine ob zvoku siren. Takrat se ljudje zatečejo v zaklonišča. To moram reči, ni tako, kot je bilo na začetku. Zadnji mesec sirene niso bile tako pogoste, od maja do junija pa smo jih slišali vsako noč. Če Kijev ne bi imel take zračne obrambe, danes ne bi bil tak, kakršen je.
Ljudje pa živijo v tem, živijo v vojni, ker ima vsak koga, ki se bojuje, oziroma so ga že izgubili oziroma poznajo koga. Tudi sama poznam te ljudi, denimo moja kolegica je izgubila brata. Nikoli niso imeli možnosti dobiti mrtvega telesa, ker je ozemlje, kjer so ga ubili, še vedno pod okupacijo. Včeraj, ko sem šla od maše, sem srečala gospo, ki sem jo spoznala pred štirimi leti. Z menoj se je pogovarjala s solzami v očeh, saj ima v vojni dva sina, njen mož pa je bil ranjen.
Ko se pogovarjaš z ljudmi, jim gredo solze v oči in prosijo, da bodo njihovi svojci ostali živi. Veliko je bolečin. Vojna traja že dolgo časa in trpijo ne le vojaki na fronti, temveč tudi njihove družine. Posledice niso samo to, da ti vojaki niso takšni, kot so bili prej, enako je z ženami, ki jih čakajo doma, predvsem pa otroki, saj živijo brez očetov. Konkretno vidim, da otroci, posebej v najstniškem obdobju, potrebujejo očeta. Tako da ko se začneš pogovarjati z ljudmi, vidiš, da je več kot bolečina.
"Ne smemo pozabiti, da je vojna. Tudi mi smo se že malo navadili živeti s tem, ampak mislim, da to ni dobro," meni Milavčeva.
Imate kakšno sporočilo za ljudi, posebej v Sloveniji? Vsakodnevno smo namreč obkroženi z novicami o vojnem dogajanju v Ukrajini, a te nemalokrat tudi niso resnične.
Tako je. Vedeti moramo, da v vojni ne moreš sporočiti vseh informacij, ker je vseeno vojna med dvema stranema. Tudi mi sami ne vemo, kaj vse drži in kaj ne.
Sloveniji, Slovenkam in Slovencem, slovenskemu ministrstvu za zunanje in Evropske zadeve ter slovenskemu Karitasu bi se zahvalila za vso poslano pomoč. Za tako majhno državo je prišlo iz Slovenije ogromno pomoči. Bili smo ena prvih držav, iz katerih je prispel tovornjak s pomočjo, potem pa so se vrstili še po eden ali dva na teden. Za denarno pomoč, ki smo jo prejeli prek MZEZ in Karitas Slovenija, smo nakupili pakete hrane in higiene ter jo delili ljudem, ki so bili pod okupacijo. Vsakemu smo pomoč dodelili trikrat v treh mesecih, v Harkovu pa so ljudje imeli možnost dobiti tudi vavčerje za hrano in higieno. Razdelili smo jih več kot 3.400 ljudem. Čeprav se zdi, da je to le majhna pomoč, ljudem ogromno pomeni.
V spodnjem videoposnetku si lahko ogledate, kakšno pomoč še potrebujejo Ukrajinci.
Ministrstvu za zunanje in Evrospke zadeve smo hvaležni tudi, da nam je odobrilo sredstva za nakup hiše, kjer bodo otroci deležni programov rehabilitacije. Mi se z njimi srečujemo že danes, vsako soboto, vendar nimamo prostorov. Imamo skupino 150 otrok, ki po več mesecev zaradi vojnih grozot, ki so jih doživeli, ne spregovorijo. Delamo denimo z deklico, ki je po treh mesecih spregovorila eno besedo. Moramo vedeti, da so ti otroci, predvsem iz Harkova, v zakloniščih preživeli po tri mesece. Tam namreč rakete priletijo pred sireno, zato izhod iz zaklonišča skorajda ni mogoč. Skratka, živeli so in živijo v grozljivih okoliščinah. Potrebni so pozornosti in ljubezni. V začetku so z njimi delali socialni delavci, zdaj pa imamo tudi psihologe in iščemo še dodatno pomoč. Usposabljamo psihiatre in psihologe, pri čemer nam bo pomagala Hrvaška, ki se je soočila s podobno situacijo.
Tudi njihove mame nimajo sredstev, da bi tem otrokom lahko pomagale, predvsem pa so v stiski tudi same. Zato žene, katerih možje so na fronti, poskušamo pripraviti na to, kako naj se obnašajo do njih, ko se bodo vrnil, saj to ne bodo več isti ljudje. So tudi samomori, a o tem se zelo malo govori ali pa sploh ne.
Na drugi strani pa so tudi fizično ranjeni ljudje, tako vojaki kot civilisti in otroci. Rehabilitacijski center za otroke bomo 8. decembra, prav tako s pomočjo Slovenske Karitas in ministrstva, otvorili v Zaričanah v žitomirski regiji, kjer bo prostora za več kot 70 invalidov, ki bodo imeli možnost rehabilitacije.
Milavčeva je ob koncu pogovora poudarila še, da ne smemo pozabiti na to, da je vojna. "Tudi mi smo se že malo s tem navadili živeti, ampak mislim, da to ni dobro. Vse spodbujam, da tam, kjer smo, gradimo mir in delujemo proti nasilju ter spoštujemo drug drugega," je sklenila naša sogovornica.
