Petek, 12. 5. 2017, 4.44
6 let, 7 mesecev
Pogovor s strokovnjakinjo za boj proti korupciji
"Nočemo goljufanja ne v šoli, ne v poslu, ne v vladi"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,05
8
Preveč ljudi gre v javno službo, ker mislijo, da je to udobna pot, da lahko tako obogatijo in pridejo v stik z ljudmi, ki jim bodo prinesli koristi, ugotavlja ameriška borka proti korupciji Nancy Boswell.
Od ustanovitve do leta 2011 je bila predsednica in izvršna direktorica Transparency International ZDA, še vedno pa ostaja aktivna v boju proti korupciji, saj deluje v različnih sestavih OECD, sodeluje z ameriško vlado in različnimi nevladnimi organizacijami. Ameriški inštitut za etiko Ethisphere jo je uvrstil med sto najbolj vplivnih ljudi na področju poslovne etike.
Ko učite študente o boju proti korupciji, kje začnete? Kaj je v tem boju najbolj ključno?
Učim študente prava, zato sem posebej osredotočena na odgovornost, ki jo imajo pravniki. Na splošno je izobraževanje študentov o tem, kaj je etično in kaj je integriteta, ključno.
Treba je začeti zelo zgodaj. Izobrazba je ključna, da ljudje vedo, kaj so vrednote. To zvišuje zaupanje javnosti tako v podjetništvo kot v državne organe. Vse se začne z izobrazbo. In ne gre za izobrazbo o korupciji, ampak bolj o etiki, poštenosti, preglednosti, odgovornosti in o tem, kaj pomeni delati prav.
"Ne moremo regulirati vseh ravnanj, zavedanje mora priti od znotraj."
Pri opravljanju vsakega poklica nam mora biti jasno, kaj je prav in kaj narobe. Nočemo goljufanja ne v šoli, ne v poslu, ne v vladi.
Je korupcijo mogoče omejiti le s sprejemanjem ustreznih zakonov ali mora biti tudi nekaj, kar družba nosi v sebi?
Protikorupcijski zakoni niso dovolj. Ne moremo regulirati vseh ravnanj, zavedanje mora priti od znotraj.
Javni delavci morajo delati, kar je v interesu družbe, in tako doseči zaupanje javnosti. Preveč ljudi gre v javno službo, ker mislijo, da je to udobna pot, da lahko tako obogatijo in pridejo v stik z ljudmi, ki jim bodo prinesli koristi. To se dogaja v vseh državah, ne le v vaši.
Potrebujemo pravila, trening in sankcije za tiste javne uslužbence, ki teh pravil ne spoštujejo. Če obogatiš na račun družbe, moraš za to odgovarjati.
Posli zasebnega sektorja, ki niso sklenjeni v skladu s pravili proste konkurence, motijo tudi vladno odločanje, trdi Boswellova.
Potrebujemo preventivne ukrepe, preglednost delovanja vlade – pri podeljevanju dovoljenj, licenc, pri javnih razpisih. Tudi zasebni sektor mora narediti več. Vedeti mora, da mora biti konkurenca poštena. Posli, ki niso sklenjeni v skladu s pravili proste konkurence, motijo tudi vladno odločanje.
Če je odločitev sprejeta na podlagi najboljšega podkupovanja, ne pa na podlagi najboljše ponudbe, gre za izgubo. Tako se ne služi ljudstvu na najboljši način, kot se lahko.
Zato tudi zasebni sektor potrebuje etiko, integriteto, zakonito delovanje. Tudi tu zakoni niso dovolj, ampak je potrebno tudi izobraževanje. Vpleteni morda ne razumejo, da ne smejo jemati ali dajati daril. Kaj pa je darilo? Kdaj le "pozornost" pomeni podkupnino? To ni vedno jasno. Usmeritve so zelo pomembne.
V ZDA ima vsaka vladna ustanova, agencija uradnika, pristojnega za etiko. Ni torej le KPK – tudi v ZDA imamo podobno komisijo, ampak ima vsako telo nekoga, ki ljudi izobražuje, preverja, jih vodi, predlaga disciplinske ukrepe. Ne pravim, da morate tudi v Sloveniji slediti temu modelu, je pa to prava smer. Če le napišemo zakone, ne bo delovalo. Temu moramo posvetiti več pozornosti.
"Naučiti se moramo, da bo država boljše delovala – bolj je produktivna, privlačila bo več vlagateljev, imeli bomo boljše bolnišnice, izobraževalni sistem –, če se odločamo le glede na javni interes."
Je majhna država avtomatično obsojena na več korupcije, ker se med seboj vsi poznajo?
To slišim povsod, ampak se s tem ne strinjam. Vsaka država ima mesta, lokalne skupnosti, vasi, kjer vsak pozna vsakogar. Ne gre za to, da se med seboj poznamo. Vprašanje je, po katerih pravilih bomo živeli.
Tudi v majhni družbi se lahko vsi odločimo za pravila, ki pravijo: poznam te, lahko ti delam usluge, ko pa sem imenovan ali izvoljen na javno funkcijo, se to spremeni. Takrat je moja dolžnost, da služim javnosti. Vsem, ne le tistim, ki so me izvolili, ki me poznajo, ali tistim, ki so mi dali denar za mojo kampanjo. Vsem.
Če smo vsi za te vrednote, se vse ostalo uredi. Tudi zasebni sektor bo razumel mojo odgovornost, ne bo me prosil za posebne usluge in bo vedel, da to ne bi bila svobodna konkurenca.
To pa nas spet pripelje k izobrazbi. Naučiti se moramo, da bo država boljše delovala – bolj je produktivna, privlačila bo več vlagateljev, imeli bomo boljše bolnišnice, izobraževalni sistem –, če se odločamo le glede na javni interes.
V Sloveniji smo za boj proti korupciji ustanovili samostojno komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Kakšen model se vam zdi ustrezen? Imeti tako komisijo, preprečevati korupcijo pred sodstva, še kako drugače?
"Če mediji navedejo, da je nekdo vpleten v korupcijo, a ne predstavijo dejstev, dokazov o tem, je to zloraba za diskreditacijo, kar povzroči veliko škodo."
Vsaka država deluje nekoliko po svoje. Ampak mislim, da potrebujemo vrsto inštitucij. KPK je potreben, a potrebna je tudi njegova politična neodvisnost, dovolj sredstev za delovanje. Potrebujemo tudi tožilce in sodnike, ki so pošteni in politično neodvisni, ter nadzorne organe – vi imate računsko sodišče. Mi imamo tudi uradnike za etiko, inšpektorje. Veliko je potrebno, da celota deluje. KPK sam ni dovolj, ne zmore vsega.
Ne vem, kako pri vas delujejo mediji. A mislim, da imajo tudi mediji zelo pomembno nadzorno vlogo. Poročanje je zelo odgovorno delo. Mediji ljudi obveščajo, opozarjajo na nepravilnosti, delajo publiko občutljivo, kažejo, zakaj je nekaj koruptivno.
Nevarno je, da ljudje mislijo, da je korupcija ogromna težava, proti kateri ni mogoče ničesar storiti, nočna mora.
Pomembno je tudi, da razlikujemo, kaj je nezakonito in česa le ne maramo ali se nam ne zdi pravilno.
Vzpostavljati moramo medsebojno zaupanje, da bodo ljudje dobro opravljali svoje delo, tisti, ki pa ga ne, pa bodo strogo kaznovani. Mediji igrajo pomembno vlogo. Zelo lahko je uporabiti korupcijo kot politično orožje. Če mediji navedejo, da je nekdo vpleten v korupcijo, a ne predstavijo dejstev, dokazov o tem, je to zloraba za diskreditacijo, kar povzroči veliko škodo.
"Tudi pravila za tožilce morajo biti jasna – kdaj lahko nekoga obtožiš, da obtožnice niso zlorabljene za politične namene."
Ali v ZDA obstajajo izobraževanja novinarjev za to področje?
Da, veliko jih je. Novinarji danes veliko bolj spodbujajo javno razpravo o tem, kaj se dogaja in kako težko je izluščiti dejstva.
Potrebujemo dober sistem – dobre tožilce in sodnike, ki so dobro usposobljeni, sistem, v katerem ni zaostankov, v katerem se pritožbe ne vlečejo v nedogled. Poznamo rek "zamujena pravica je odrečena pravica".
Tudi pravila za tožilce morajo biti jasna – kdaj lahko nekoga obtožiš, da obtožnice niso zlorabljene za politične namene.
Kateri so globalni izzivi v boju proti korupciji?
Predvsem pri finančnih transakcijah je za oblasti zelo težko, da izsledijo denar, ki roma na anonimne račune. Tehnologija je po eni strani omogočila več preglednosti, a tudi več prikritosti.
Vemo, da je na primer varstvo okolja pomembna tema, ki bo stala veliko denarja in napora. Enako je s korupcijo, a ji ne posvečamo dovolj pozornosti.
8