Ponedeljek, 16. 12. 2013, 14.16
8 let
Najskromnejši predsednik na svetu
"Zaslužim več, kot potrebujem," je pred kratkim za Al Džaziro dejal José Mujica, urugvajski predsednik. Devetdeset odstotkov od 7.500 evrov vredne predsedniške plače podari dobrodelnim ustanovam. Predsedniško palačo je spremenil v zavetišče za brezdomce. S svojim videzom, ki bolj spominja na proletarskega dedka na vasi, je 78-letni urugvajski predsednik Pepe, kot ga kličejo prijatelji, gotovo eden najzanimivejših voditeljev na svetu.
Mucija, ki ima italijansko-katalonske korenine, je bil v 70. letih znan kot gverilski Robin Hood, ko je kot član in vodja revolucionarnega levičarskega gibanja Tupamaros ropal tovornjake in banke ter hrano in denar delil revnim. Prvič je bil aretiran leta 1970, a je kmalu v drznem begu pobegnil iz ječe.
Znova so ga aretirali leta 1972, takrat je v zaporu preživel 14 let, od tega dve leti v samici na dnu vodnjaka. Pravi, da se je v tem času pogovarjal le z žabami. Leta 1985 so z amnestijo osvobodili vse gverilce in Mujica je bil spet svoboden. V mnogočem je zaslužen, da so nekdanji gverilci Tupamarosi postali politična stranka. V živo je srečal tako Che Guevaro kot Mao Cetunga. Leta 1994 je postal poslanec, v službo v parlament se je vozil z vespo, kar je nadaljeval tudi leta 2005, ko je postal minister za kmetijstvo.
Ko je leta 2010 oddal poročilo o svojem premoženjskem stanju, je to znašalo dobrih tisoč evrov – toliko je bil vreden hrošč iz leta 1987. Letos je k svojemu bogastvu dodal polovico ženine posesti in nov traktor, tako da je v poročilu zapisano, da ima za 120 tisoč evrov premoženja. "To je stvar svobode," je o svojem premoženju dejal za BBC. "Če nimaš veliko dobrin, ti ni treba veliko delati, da jih vzdržuješ, tako nisi suženj dobrin, temveč imaš več časa zase."
Edini znak, da v hiši živi predsednik, sta dva policista, ki postopata po vrtu. "Če bi komu rekel, naj živi kot jaz, bi me verjetno ubil," se je pošalil med intervjujem za britanski Independant. "Moj način življenje odseva moje življenje: leta in leta sem bil srečen, že če sem imel le blazino."
Ena izmed stvari, ki ga na svetu najbolj jezi, je potrošništvo. "Zdi se, da smo bili rojeni le za potrošništvo. Ko več ne zapravljamo, smo zafrustrirani in se nam zdi, da smo revni," je dejal v intervjuju za Al Džaziro. Je hud kritik kapitala in kratkovidnih politikov. Zagovarja trajnostni razvoj, obnovljive vire energije, v njegovi vladi pa morajo dosledno reciklirati. "Zgraditi morajo trajne stvari. A zdi se, da je to nerealno, saj živimo v dobi kopičenja in potrošnje."
Njegovi politični nasprotniki trdijo, da je le hipijevski nekdanji gverilec, ki si priljubljenost pridobiva z všečnimi izjavami. Trdijo, da vzpon urugvajskega gospodarstva ne vpliva na boljše javne službe, zdravstvo in šolstvo. Toda predsednik je kljub temu izjemno priljubljen: javnomnenjske raziskave mu nikoli ne pokažejo manj od 50-odstotne podpore.
Že zdaj pa se veseli konca predsedniškega mandata čez dve leti: z ženo – poročila sta se leta 2005 – želita posvojiti 30 revnih otrok in jim na svoji kmetiji omogočiti lepše življenje. Za to bo verjetno potreboval celotno predsedniško pokojnino.