Mladi Švedi se za denar udinjajo "naftnim šejkom" iz fjordov

Švedi, ki so od prve svetovne vojne naprej postajali vse bogatejši, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila njihova država celo četrta najbogatejša na svetu, so dolgo časa na svoje zahodne sosede gledali zviška kot na ne preveč bistre reveže. Tudi Norvežani sami so svoje bogate sosede gledali z velikimi očmi.

Revni Norvežani desetletja občudovali bogate Švede Kot je za The New York Times pojasnil norveški profesor socialne antropologije Thomas Hylland Eriksen: "Ko sem bil mlad, so imeli Švedi svetlejše zobe, čistejšo kožo, Abbo in Björna Borga. Mi pa smo imeli samo veliko rib in malo drugega. Zdaj pa so se Švedi v naših očeh pomanjšali. Številni Norvežani naravnost uživajo, ker toliko Švedov pri nas poprime za ponižujoča dela."

Če je temelj švedskega bogastva poleg izvoza lesa predstavljala železova ruda, ki je v času prve in še bolj v času pred in med drugo svetovno vojno Švedom prinašala veliko denarja, so Norvežane med najbolj bogatejše narode pognali naftni curki.

Prve vrtine v Severno morje so Norvežani zavrtali že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prvo naftno polje pa je začelo delovati leta 1980. V naslednjih desetletjih je nafta – in zemeljski plin, ki so ga prav tako odkrili v Severnem morju – Norvežanom polnila žepe.

Norveška zaradi nafte postala bogatejša od Švedske Če se je norveška krivulja začela vzpenjati, pa se je švedska od 70. let prejšnjega stoletja usmerila navzdol. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je nekoč ena najbogatejših držav na svetu padla v resno krizo, po kateri se je z neoliberalnimi reformami začela počasi dvigati. Kljub temu Švedska ni več najbogatejša skandinavska država, saj jo je prehitela Norveška.

Po podatkih Svetovne banke je bila Švedska po bruto domačem produktu (BDP) na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, do leta 1991 še pred zahodno sosedo, naslednje leto pa je za njo že zaostajala. Švedska je imela tako leta 1992 BDP na prebivalca 14.388 evrov, Norveška pa 14.590 evrov.

Nato pa je razlika postajala vse večja – lani je imela tako Norveška 47.917 evrov BDP na prebivalca, njena vzhodna soseda pa "le" 31.521 evrov. Tudi glede drugih ekonomskih kazalcev so Vikingi iz fjordov pred Švedi: norveški javni dolg predstavlja 29,6 odstotka BDP, švedski pa 38,2 odstotka BDP. Lani je imela Norveška 13,9-odstotni proračunski presežek, Švedska pa 0,5-odstotni proračunski primanjkljaj.

Mladi Švedi s trebuhom za kruhom v deželo fjordov Tudi glede brezposelnosti Švedi krepko zaostajajo: 5,1-milijonska Norveška ima po podatkih Eurostata 3,4-odstotno brezposelnost, 9,6-milijonska Švedska pa 7,9-odstotno. Še večja je razlika glede brezposelnosti mladih. Brez dela je 8,7 odstotka Norvežanov, mlajših od 25 let, in kar 21,2 odstotka mladih Švedov.

Razlike v bogastvu so tudi preobrnile migracijske tokove med državama. V času gospodarskega razcveta – zlasti po letu 1952, ko so nordijske države podpisale sporazum o prostem trgu in prostem pretoku delovne sile – je na Švedsko s trebuhom za kruhom prihajalo na deset tisoče Norvežanov, ki so našli delo v tovarnah, ladjedelnicah in gradbiščih. Po evropskih statističnih podatkih je leta 2010 na Švedskem živelo okoli 43 tisoč ljudi, ki so bili rojeni na Norveškem.

Zdaj pa na deset tisoče zlasti mladih Švedov odhaja s trebuhom za kruhom na Norveško. Med letoma 1990 in 2007 se je število Švedov na Norveškem podvojilo, na 35 tisoč. Lani pa je po pisanju spletne revije Slate na Norveškem živelo od 80 tisoč do sto tisoč Švedov, samo v Oslu 50 tisoč, kar je desetina prebivalstva norveške prestolnice. Neko švedsko mesto celo plačuje svoje brezposelne mlade, da najdejo delo v zahodni sosedi.

Mladi Švedi poprimejo za nizko plačana začasna dela, ki jih imajo domačini za ponižujoča: od čistilk, hotelskih uslužbencev do natakarjev in lupilcev banan. Za zmanjšanje stroškov bivanja najemajo poceni stanovanja v revnejših predelih. V Oslu so tako mladi Švedi preplavili revni soseski Storgata in Brugata, ki so zato dobile posmehljiv vzdevek švedski geto.