Oče in mati v boju za otroka

Bilo je kot v pravljici. Pred osmimi leti sta Bojan Borko iz Železnih Dveri nad Ljutomerom in Lidija Pečnik iz Kamnika po svetovnem spletu iskala sorodni duši. Iskrica je preskočila – Lidija se je preselila v Prlekijo. Pod isto streho sta si življenji uredila z Bojanovimi starši. Veselje je bilo nepopisno, ko je pred sedmimi leti na svet prijokala hčerka; še bolj, ko se je pred štirimi leti in pol družinsko gnezdece povečalo za majhnega korenjaka. Živeli so sanje!

Odšla pred mesecem dni Pa vendar! Bojan Borko, štiridesetletni oče, danes nima več lepih besed za svojo donedavno ljubezen: "Do hčerke in sina se je vedla, kot da ni njuna mati. Niti enkrat ju ni peljala v šolo ali vrtec, kaj šele, da bi sem jima posvečala. Vse je bilo na mojih ramenih in ramenih mojih staršev. Ona ni sposobna skrbeti za njih." Ker je Borko že upokojen, bi jim prav prišlo, če bi v družinski proračun prišel kakšen dodaten bankovec: »Lidija o tem sploh ni želela slišati. Konec avgusta je odšla na zavod na pogovor, od koder se sploh ni več vrnila domov." Poskušali so jo priklicati, toda brez uspeha. Da je ni, so jo kot pogrešanega človeka prijavili policiji. Le Bojanu se je oglasila z nekaj kratkimi sms-sporočili, da je "njuna zveza končana in da naj jo pustijo na miru". Kot strela z jasnega pa ga je doletela vest, da je Pečnikova otroka, ki so ju 13. septembra zjutraj še sami odpeljali v šolo in vrtec, na silo vzela k sebi. Solze je imel v očeh – hčerkico in sina namreč zelo pogreša. Že štirinajst dni ju ni videl!

Ni več videla rešitve "Ni več šlo dalje," prav tako med jokom pravi Lidija Pečnik, "pritiski name, ki sem jih bila deležna od Bojana in njegovih staršev, so bili nevzdržni." Dejala je, da niso bili zadovoljni z ničemer, kar je naredila; pogosto so jo tudi zaničevali. Ker ni uspela najti nobene službe, je bila ničvredna in lenuhinja. "Saj sami veste, kako težko je dobiti zaposlitev." Še najbolj so jo prizadeli, je še povedala, ker otroka niso pustili na počitnice k njenim staršem v Kamnik. Priznala je, da morda vselej res ni bila najboljša mama, vendar se poskuša popraviti. Ker s pogovorom ni storila nič, je kot rešitev videla le to, da na silo odpelje hčerkico in sinčka. Za vsako ceno! Sama ju poslej vozi v šolo in vrtec, v strahu pa ni želela govoriti o tem, kje zdaj prebiva. Tudi Pečnikova je poiskala pomoč odvetnika in upa, da se vse čim prej razplete. Seveda v njeno korist: "Sploh si več ne predstavljam, da bi živeli pod isto streho."

Odločitev v rokah sodišča Nenadno potezo Lidije Pečnik so iz šole in vrtca prijavili tukajšnji policiji. Tiskovni predstavnik Jožef Prša: #Policisti so z zbiranjem obvestil ugotovili, da otroka nista ugrabljena, saj je oba otroka odpeljala njuna mati, ki se je pred časom odselila od partnerja. Spremljala sta jo tudi njen oče in še neki moški. Ker starša nimata sodbe sodišča, s katero bi bilo dodeljeno skrbništvo nad otrokoma, policija nima pravne podlage za ukrepanje. O obeh dogodkih je policija s posebnim poročilom obvestila centra za socialno delo v Ljutomeru in Kamniku.«

Vršilec dolžnosti direktorja ljutomerskega centra za socialno delo Branko Petovar je pojasnil, da na centru z družino v preteklosti niso imeli opravka. Petovar je povedal, da bo zdaj okrožno sodišče na podlagi tožbe enega ali obeh staršev odločilo, komu se otroke zaupa v varstvo in vzgojo, kdo ima pravico do stikov in kdo je zavezanec za plačevanje preživnine.

Samo svetovalna vloga CSD "Center za socialno delo (CSD) ima v tovrstnih primerih zlasti svetovalno vlogo, pooblastila za ukrepanje pa ima samo v primeru ogroženosti otrok," je tudi pojasnil sogovornik. Staršem ponujajo pomoč pri dogovarjanju o tem, pri katerem od staršev bo otrok prebival po razpadu zunajzakonske zveze, kdo od staršev in na kakšen način bo imel stike z otrokom in pri dogovoru o preživnini, odločitev pa nato sprejme sodišče. Kdaj jo bo sprejelo, še ni znano, se pa sama po sebi vsiljuje primerjava s primerom koroške deklice, ki je bila pogrešana leto dni, medtem ko dekličina mama svoje hčerke ni videla poldrugo leto, akterji iz zgodbe – starši otroka, stari starši in socialni svetovalci, ki so obema stranema priskočili na pomoč – pa so se znašli v kazenskih postopkih, v priporu in bili celo obsojeni na sodiščih.