Iz Anglije so z letalom pripeljali olimpijca, da mu je pomagal

Zgodba o tem, kako se je Vitomir Ravnikar iz delavca kovinske stroke s strogo logičnim razmišljanjem strojnika spremenil v priznanega zdravilca s svojo specifično terapijo, je podobna zgodbi iz poletnega romana za plažo. Toda ni izmišljena, ampak je še kako resnična in se dogaja povsem blizu nas. Danes deluje v dveh centrih Naravno zdravljenje Vito na grajskem hribu v Gornji Radgoni in v Ljubljani že 20 mladih terapevtov, ki jih je izobrazil oziroma usposobil Vitomir, a zaradi nerešenih formalnosti vsak deluje kot samostojni podjetnik, ki pa je del povezane celote. Le v omrežju so namreč lahko močni, zato so si tudi za svoj zaščitni znak izbrali sestavljanko – puzle.

Danes je parkirišče pred nekdanjim objektom Radgonskih goric skoraj vedno polno avtomobilov iz vse Slovenije, Avstrije, Švice in Hrvaške. Prihajajo tudi iz bolj oddaljenih držav in zadnji odmevni primer je bil, ko so mu tik pred začetkom minulih olimpijskih iger pripeljali olimpijca, člana angleške rokometne reprezentance, in to kar naravnost z letalom iz Londona. Zdravniki so mu hoteli operirati koleno, trener pa ga je hotel imeti med olimpijskimi igrami na igrišču. Igral je odlično!

Tudi Vitomir sam si tega, da bo iskan zdravilec, pred dvajsetimi leti ni niti v sanjah predstavljal. Živel je družinsko življenje, bil zaposlen v Avtoradgoni in se ukvarjal s športom. Potem pa ga je zaradi preobremenjenosti in stresa sredi devetdesetih let doletel srčni infarkt: "Takrat sem bil invalidsko upokojen, velik del srca mi je odmrl, zadnji in spodnji del srca in ena zaklopka mi niso več delali. Zdravniki so rekli, da se poškodba več ne bo popravila. Jaz pa si nisem predstavljal življenja, v katerem se ne bi mogel gibati. Trma me je pripeljala do tega, da sem se poglobil v medicinsko literaturo, ki mi je bila na voljo, ker je hčerka ravno študirala medicino. Spoznal sem, da bom po tej poti prišel do enakih rezultatov kot uradna medicina. Vprašal sem se: Kaj pa jaz vem? Moja prednost je, da znam dokaj logično razmišljati. In tako sem se lotil telesa z logiko in ugotovil, da medicina greši, ker se ukvarja s simptomi, ne pa z vzroki. Začel sem delati na sebi. Mi se zdaj tukaj ukvarjamo z vzroki bolezni in jih odpravljamo. Teh je mnogo manj kot simptomov. Ti, ki se ukvarjajo le s simptomi, pa naredijo človeka odvisnega od tablet," je pripovedoval Vitomir.

Ko je sebe pozdravil, je bil v dilemi, ali naj se odpravi v Avstrijo in postane učitelj smučanja ali pa naj se ukvarja z zdravilstvom – že takrat, pred več kot desetletjem, se je namreč razširil glas o njegovi učinkoviti metodi, zato so ga mnogi iskali kar na domu – takrat še v stanovanju. Sedanja partnerica in prokuristka Marica Šket ga je prepričala, da poklicno pomaga ljudem, ki pomoč potrebujejo. V začetku je delal v glavnem vse zastonj, samo da je pomagal. Da pa se je začela dejavnost širiti, je "kriv" Tomaž Celcar, ki je igral pri NK Lendava. Ravnikar nam je zaupal: "Celcar je imel težave s kolki in zdravniki so ga želeli operirati. Njegova vrednost na trgu bi bila nična. Prišel je k meni, in ko sem ga pozdravil, se je odločil, da se bo raje ukvarjal s terapijo kot jaz in da ne bo nikoli več igral nogometa. Potem sem se odločil, da bom res raje na takšen način pomagal mladim. Tudi eden od zdravnikov, ki so mi priznavali sposobnosti, me je prepričeval, da naj pridobljeno znanje predajam naprej."

Tako je postal nekdanji nogometaš Tomaž Celcar njegov prvi učenec, danes jih je usposobljenih že dvajset, Tomaž pa je vodja centra v Gornji Radgoni. Ker deluje veliko takšnih in drugačnih fizioterapevtov, me je zanimalo, kako izbira svoje učencev. "Najpomembnejši mi je pri njih značaj, da so ljudje z dobro dušo, taki, ki hočejo drugim ljudem pomagati. Prej moram človeka začutiti, da je dober za to delo. Izobrazba mi niti ni pomembna, kajti skozi delo in prakso začnejo vsi to mojo logiko "kapirati", eni prej, drugi pozneje. Ko pridobijo to logiko terapije, pa se začnejo še sami učiti, brati knjige, potem pa že skupaj razpravljamo o kakšnih novostih. Sem dojemljiv in sprejemam predloge. Nisem tak kot drugi, ki so prepričani, da je pravilna samo njihova terapija. Jaz sem sposoben vključiti dobre stvari."

Danes imajo skupino usposobljenih dvajsetih mojstrov. Lani so odprli studio tudi na Viču v Ljubljani, kjer delajo fantje iz Gornje Radgone. Logika je še vedno odgovor na vse in tako svojo terapijo pojasni tudi sam: "Če vas ob hoji zaboli peta, vam bodo vsi zdravniki iskali razloge v peti, dejansko pa so v hrbtenici. Bolečina v peti se le čuti. Če luč ne gori, ni nujno, da je kriva luč – lahko so žice, vtičnica, žarnica, elektrarna ... Človeško telo je najbolj natančno izdelan stroj. Oziroma jaz bi primerjal človeško telo s podjetjem: direktor je hipofiza, najbolj zaščiten del v vsem telesu. Sem pridejo vsi podatki in gredo vsi podatki ven, tudi v možgane. Toda če ta direktor dobi napačne podatke in ne dobi pravih podatkov, da je na primer v enem delu anarhija, ker mu tega nihče ne sporoči, se ne bo odzval. Podatki morajo biti pravi in linije vzpostavljene, pa vse deluje. Enostavno! Vse moraš tako razumeti in dobro poznati človeško telo."

Naravno zdravljenje želijo v prihodnjih letih opravljati še v petih podobnih centrih v Sloveniji in v sosednjih državah. Šele takrat bodo po besedah Ravnikarja dovolj zanimivi za zdravstveno zavarovalnico, saj so njihove cene bistvo nižje kot pri drugih terapevtih. Prav zdaj poteka še postopek za pridobitev licence in koncesije, kajti država Slovenija v nasprotju z drugimi evropskimi državami zelo zamuja z urejanjem področja zdravilstva – šele letos je bila ustanovljena zbornica in tudi člani mreže Naravno zdravljenje Vito so se včlanili kot holisti. Svojo metodo pa namerava tudi zaščititi kot izvirno. Šele potem, ko bodo urejene vse formalnosti, bo sogovornik lahko registriral tudi svojo šolo. Do zdaj je opravljal usposabljanje osebno v okviru dela, dokler učenci niso bili sposobni samostojnega dela po njegovi metodi. V novem centru v Ljubljani imajo družbeniki, ki delujejo kot samostojni podjetniki, toliko strank in toliko zaslužijo, da se sami preživljajo. "Fantje postajajo taki kot jaz. Ko mi je v zadnjih mesecih spet nagajalo zdravje, so mi ogromno pomagali. Spoznal sem, da so sposobni samostojnega dela in odločitev in da drži pregovor, da več glav več ve. V prihodnje si bomo pomagali z dodatnim znanjem in aparaturo iz Rusije in imeli poseben razvojni tim. Fantje v našem centru so v glavnem vsi športniki, navajeni timskega dela. In tako kot so prej delali v ekipi, tako delamo tudi zdaj. Morajo pa imeti željo pomagati in imeti občutek za bolne. Kot športniki si morajo znati "podajati", torej izmenjavati in si posredovati znanje," je opisal svojo ekipo Vitomir Ravnikar.