Andreja iz Finske, kjer se pravil držijo bolj, kot je potrebno, tudi v lastno škodo

Andreja Valtanen je Slovenka, poročena na Finskem. Z družino živi v Lahtiju, mestu, ki je bilo zadnjih deset dni središče svetovne elite športnikov nordijskih disciplin. Običajno v tem času, ko so šolske počitnice, z družino pride na obisk v Slovenijo, tokrat pa so tudi zaradi svetovnega prvenstva ostali doma.

Tekaške proge, kjer so tekmovali nordijski smučarski tekači, je preizkusila, skakalnic si ni upala, v smehu pravi Andreja Valtanen.

Tekaške proge, kjer so tekmovali nordijski smučarski tekači, je preizkusila, skakalnic si ni upala, v smehu pravi Andreja Valtanen. Foto: Osebni arhiv

"Tega res ne bi smeli zamuditi," pravi navdušena navijačica, ki je na tekmah vihrala tako s slovensko kot s finsko zastavo. "Mi imamo to prednost, da lahko navijamo tako za Slovence kot za Fince – Finci so boljši v tekih, Slovenci pa v skokih."

Kot nam je povedala, je v teh dneh v mestu vladalo pravo praznično vzdušje. Otroci so imeli počitnice, posebno pred tekmovanjem so bile ulice polne navijačev. Skakalnice so namreč le streljaj od središča mesta. Trgovine so okrašene z zastavicami in tudi gostinci so svojo ponudbo kljub zimi razširili kar na ulice. Finci, ki so drugače precej zadržani, so navdušeni navijači, ki navijajo za vse ekipe. Vzdušje je res enkratno.

Andreja nam je zaupala, da sta z možem še pred tekmovanjem preizkusila tekaške proge, ki pa so izjemno zahtevne. "Po težkih delih ne grem nikoli več. Gor še pridem, navzdol pa je zame prehitro," razlaga v smehu, medtem ko se na vprašanje, ali sta preizkusila tudi skakalnice, le glasno nasmeji.


Preberite še:

-> Dobra novica? "Prekopavanje vrta je pljuvanje v lastno skledo"
-> "Ljudje mirno sedijo v kavarnah ure in ure. To je v Kolumbiji nepredstavljivo."


Gorenjka, ki je odraščala pod visokimi hribi, na Finskem ne more iz svoje kože. V Lahtiju živijo na hribu Salpausselkä, ki je tako visok, da vse poti od doma vodijo navzgor ali navzdol. Sicer pa povsod, kamor grejo na izlet, najde neko točko, na katero se lahko povzpne in razgleduje. To je lahko majhen hribček ali zgolj razgledni stolp. "Moj mož se šali, da moram vedno kam plezati." Višje vzpone si privošči ob skoraj vsakem obisku Slovenije. Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

Kranjčanka na Finskem živi že četrt stoletja

Andreja sicer prihaja iz okolice Kranja, na Finsko jo je že pred 25 leti odnesla ljubezen. Pol leta po končanem študiju je na mednarodnem kongresu v Ljubljani spoznala Finca, s katerim se je še isto leto poročila in preselila na Finsko.

V Skandinaviji je najprej nadaljevala študij, in sicer iz dveh razlogov – ker se je Finska takrat borila s prvo gospodarsko krizo in ker se je tako najlažje naučila finščine, brez katere je skoraj nemogoče dobiti delo, čeprav večina Fincev obvlada angleščino.

Prvo delo na Finskem je dobila v Studiu Karstium slovenskega oblikovalca Dušana Jovanoviča, kmalu pa sta z možem odprla svoje podjetje za grafično oblikovanje in marketing, s čimer se ukvarjata še danes.

Še večja težava kot finščina je pri iskanju dela švedščina, drugi uradni jezik. "Pred leti sem zasledila oglas za delo grafičnega oblikovalca v živalskem vrtu, v katerem so zahtevali znanje švedščine," pravi Andreja, ki se švedskega jezika v vseh teh letih ni naučila, s finščino pa nima več večjih težav. Še večja težava kot finščina je pri iskanju dela švedščina, drugi uradni jezik. "Pred leti sem zasledila oglas za delo grafičnega oblikovalca v živalskem vrtu, v katerem so zahtevali znanje švedščine," pravi Andreja, ki se švedskega jezika v vseh teh letih ni naučila, s finščino pa nima več večjih težav. Foto: Osebni arhiv

Na poslovni sestanek tudi z dojenčkom

Poslovno življenje za Andrejo prva leta ni bilo preprosto, predvsem ji je veliko preglavic povzročalo usklajevanje poslovnega življenja z družinskim. Ima namreč dva sinova, danes stara 16 in 19 let, ki sta že od otroštva vpeta v njeno delo.

Glede na to, da so njeni sorodniki oddaljeni nekaj tisoč, moževi pa 600 kilometrov, se na pomoč družine ni mogla zanesti. Težava je tudi v tem, da na Finskem, vsaj takrat, ni bila ravno praksa, da bi za pomoč občasno najel varuško, saj je bilo to zaradi davkov izjemno drago.

"Spomnim se tudi sestankov, ko ni bilo nikogar, ki bi pazil na dojenčka. Preprosto sem ga morala vzeti s seboj," pravi Andreja. Ko sta bila otroka nekoliko večja, so ji na pomoč v popoldanskem in večernem času priskočili sosedje in dve slovenski študentki.

Seveda sta fanta obiskovala tudi vrtec. Andreja ju je vpisala v zasebni waldorfski vrtec in osnovno šolo, sicer pa je na Finskem javno varstvo pravica otrok in staršev, kar pomeni, da morajo mestne oblasti vsakemu otroku zagotoviti mesto v vrtcu. Vrtec je plačljiv, osnovna šola pa je brezplačna, vključno s prehrano in pri določenih razdaljah tudi prevozom.

Andreja se želi po upokojitvi vrniti v Slovenijo. Odločitev, kje bosta živela njena otroka, prepušča njima. Andreja se želi po upokojitvi vrniti v Slovenijo. Odločitev, kje bosta živela njena otroka, prepušča njima. Foto: Osebni arhiv

Tudi Finska ima težava s pomanjkanjem nižje kvalificiranega kadra

Otroci na Finskem osnovno šolo obiskujejo deset let – pri šestih letih gredo za eno leto v obvezno malo šolo, nato sledi devet let osnovne šole. V srednji šoli so nato le tri leta.

Andreja pravi, da ima Finska prav tako kot Slovenija težave s tem, da se je v preteklem obdobju veliko mladih šolalo na gimnazijah, nato pa so študij nadaljevali na univerzah. Danes imajo mnogi kljub akademski izobrazbi veliko težav pri iskanju dela.

Precej več možnosti je na trgu dela za kadre s poklicno izobrazbo. Zaradi gospodarske krize, ki se je Finske prav tako močno dotaknila, se je precej povečalo zanimanje za poklicno izobrazbo. K temu spodbuja tudi vlada, ki se zdaj posveča prilagajanju šolskega sistema razmeram na trgu dela, poleg tega pa mladi že med šolanjem spoznavajo praktično delo v podjetjih.

Kot primer omenja ladjedelništvo, ki je lani dobilo veliko naročilo. "Že zdaj vedo, da imajo delo zagotovljeno do leta 2022 in da bodo potrebovali veliko obdelovalcev kovin, zato fante spodbujajo za ta poklic."

Taksisti, ki opravljajo delo avtobusnih voznikov in reševalcev

Otroci imajo običajno prevoz v šolo zagotovljen z avtobusom, na podeželju, kjer je prebivalstvo zelo razseljeno, pa se otroci v šolo vozijo kar s taksiji. "Pred leti sva s prijateljico morali na poslovni sestanek v podjetje na podeželje. Tja sva se odpravili z vlakom, pot pa sva nameravali nadaljevati s taksijem, a ga nisva dobili, saj so bili vsi zasedeni, ker je bila ravno ura za prevoz v šolo."

Taksi službe so zelo pomembne tudi za starejše in bolnike. Ker v manjših krajih ni več zdravstvenih domov, ki bi jim jih občine morale po zakonu zagotoviti, občine plačujejo taksiste, da opravljajo prevoze do najbližjih zdravstvenih ustanov.

Cena življenja na Finskem ni povsod enaka in je zelo odvisna od tega, kje stanuješ. Še posebej drago je lahko na podeželju. Cena življenja na Finskem ni povsod enaka in je zelo odvisna od tega, kje stanuješ. Še posebej drago je lahko na podeželju. Foto: Osebni arhiv

Zakaj občine vabijo ljudi, naj se preselijo k njim

Življenje na Finskem je na splošno dražje kot v Sloveniji, a kot poudarja Andreja, so cene marsičesa približno enake kot v Sloveniji. "Telefonske in internetne storitve so tu poseben privilegij. Cene oblačil niso bistveno drugačne kot v Sloveniji, medtem ko je hrana držaja. Če primerjam Lidl, ki je v obeh državah, je na Finskem dražji."

Bistveno višji so najemnine nepremičnin in stroški bivanja, posebno v velikih mestih. Dražji so tudi avtomobili in alkohol, saj je vse to zelo obdavčeno. Enako velja za vse vrste storitev, kot so gostinske, frizerske, čevljarske, in vse vrste popravil. Te so tudi še enkrat dražje kot v Sloveniji.

Seveda imajo Finci v nasprotju s Slovenci bistveno višje plač; povprečna bruto plača je namreč enkrat višja od slovenskih 1.500 evrov mesečno. "Ta razlika je bila pred leti veliko manjša," pravi Andreja, a dodaja, da so na Finskem večje razlike med najnižjo in najvišjo plačo.

Poudarja, da cena življenja na Finskem ni povsod enaka. Zelo je odvisna od tega, kje stanuješ. "Za stvari, kot sta osnovno šolstvo in osnovno zdravstvo, tu ne skrbi država, temveč občina. Osnovna pravila so seveda določena na ravni države, za izvedbo pa so odgovorne občine. Občinski davek se od občine do občine precej razlikuje – od najnižjega 17-odstotnega do najvišjega 22-odstotnega, kar se na letni ravni pozna tudi v tisoč evrih in več." Najvišji davek imajo pogosto ravno na podeželju, ki je že tako redko poseljeno in se zaradi odseljevanja mladih spopada s staranjem prebivalstva."

Ker so torej občine tiste, ki skrbijo za javne stvari, te med seboj celo tekmujejo za prebivalstvo. Niso redki oglasi v časopisih, s katerimi oglašujejo, kaj vse ponujajo, in tako prepričujejo prebivalce, naj se preselijo k njim. Na Finskem so zelo priljubljene počitniške hišice. Skoraj vsi imajo svoj vikend ali pa možnost obiska sorodnikov oz. prijateljev. S tem pomagajo tudi k "dvigu prebivalstva" redko naseljenega podeželja, pravi Andreja. Na Finskem so zelo priljubljene počitniške hišice. Skoraj vsi imajo svoj vikend ali pa možnost obiska sorodnikov oz. prijateljev. S tem pomagajo tudi k "dvigu prebivalstva" redko naseljenega podeželja, pravi Andreja. Foto: Osebni arhiv

Finci se bolj kot na odnose spoznajo na estetiko

Andreja Fince opisuje kot ljudi, ki imajo radi red in disciplino, zato je življenje v tej skandinavski državi zelo urejeno. Pravil se sicer včasih držijo bolj, kot bi bilo potrebno, tudi v lastno škodo. "Pri njih so pravila zato, da se jih držiš, ne zato, da jih kršiš."

Še bolj kot to ceni njihov izjemni občutek za lepoto, estetiko. "Vse, kar ustvarijo, črpajo iz narave. Njihov interjer je zelo preprost, uporaben in lep. Vse stvari imajo tudi zelo prepoznaven jezik," njihovo estetiko občuduje grafična oblikovalka. Za to sta še posebej zaslužni podjetji z dolgo tradicijo in z dušo – Iittala & Arabia in Marimekko.

"Ljudje čutijo s temi podjetji. Čeprav izdelki niso poceni, jih kupujejo vsi, od bogatih do revnih. Te izdelke poznajo vsi. Pred leti sem očetu kupila srajco Marimekko, ki jo je oblekel za odprtje razstave nekega finskega oblikovalca v Ljubljani. Tam je do njega pristopil član finske delegacije in ga ogovarjal po finsko, saj je zaradi srajce mislil, da je Finec."

Precej manj so Finci spretni v medčloveških odnosih. Andreja pravi, da so "socialno okorni", z njimi je težje navezati stike. Poleg tega drugače dojemajo, kaj je osebno, in tako na ulici nikoli ne pozdravljajo, če človeka ne poznajo.

"Sama sem sicer našla trik. Če se obrneš k vsakemu posebej, le odzdravijo," v smehu razlaga Andreja.

Zelo aktivna v povezovanju Slovencev na Finskem

Slovencev na Finskem ni veliko, še manj je takih, ki bi tam živeli deset let ali več. Vseeno imajo kar dve društvi: Društvo slovensko-finskega prijateljstva Slovenia-Seura ter Združenje staršev slovenskih otrok, ki živijo na Finskem. Andreja je v obeh zelo aktivna.

Prvo je leta 1999 ustanovil Finec Kari Klemela, v njem pa se poleg Slovencev povezujejo tudi Finci, navdušeni nad Slovenijo. Med drugim vedno sodelujejo na največjem skandinavskem sejmu turizma, in ker letos Slovenija na njem ni imela svoje stojnice, so kar oni zastopali našo državo.

Drugo društvo sta ustanovila slovenski veleposlanik na Finskem in njegova žena Tone in Milena Kajzer, ki sta v tistih treh letih, ko je bilo odprto veleposlaništvo v tej državi, organizirala srečanja za otroke. Po zaprtju veleposlaništva so to prevzele Andreja in še nekaj drugih Slovenk in zdaj se, ne samo družine, povezujejo prek skupine na Facebooku. Srečujejo se vsaj trikrat letno, člani pa se pripeljejo tudi po več sto kilometrov daleč.

"Večinoma organiziramo delavnice na slovensko temo. Pred veliko nočjo bomo barvali pirhe, in ker tega na Finskem ne delajo na enak način, moramo iz Slovenije naročiti barve," pravi Andreja.

Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

V Slovenijo dvakrat letno, nekoč bo prišla za vedno

Slovenijo obišče dvakrat letno, saj na Finskem zelo pogreša družino in prijatelje ter stvari, kot je slovenski med. Obvezno ga odpelje s seboj po vsakem obisku. "Včasih sem najbolj pogrešala slovenski jezik, a zdaj, ko sta fanta velika in se pogovarjamo slovensko, to ni več taka težava."

Kljub temu njeno srce ostaja v Sloveniji. Tudi ljudje, ki so ji poleg najožje družine najbolj pri srcu, so še vedno v domovini, zato upa, da se bo, ko bo čas za upokojitev, vrnila domov.

Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

Finska, dežela tisočerih jezer Finska, dežela tisočerih jezer Foto: Osebni arhiv

Šaman iz Laponske Šaman iz Laponske Foto: Osebni arhiv

Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

Andreja Valtanen Foto: Osebni arhiv

 

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • krucifix / 21.05.2017. ob 15:14

    Razmišljam, da bi nekoč šel na Finsko kupiti srečko EUROJACKPOT, kajti glavne dobitke skoraj vedno poberejo Finci. Ker je tudi žrebanje na Finskem naj mi nihče ne govori, da gre za naključje.

  • Aleksij / 05.03.2017. ob 18:46

    Če Andreja živi na Finskem, potem se javlja s Finske, ne iz Finske.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano