"Ljudje mirno sedijo v kavarnah ure in ure. To je v Kolumbiji nepredstavljivo."

Če bi mi v Kolumbiji kdo po enem mesecu prinesel izgubljeno denarnico z vsem, kar je bilo v njej, bi o tem pisali časopisi, pravi 39-letni Alexander Niño, ko navdušeno govori o Sloveniji. Ker mu arhitektura in filozofija, ki ju je študiral, nista dovolj, je pred kratkim začel bolj podrobno odkrivati svet kolumbijske kave, ki jo zdaj z ženo Tino predstavljata tudi Slovencem.

Kolumbija je dežela kave in salse, pravi Alexander.

1 / 9

Kolumbija je dežela kave in salse, pravi Alexander. Foto: Osebni arhiv

2 / 9

Turist v lastni državi – v mestu Medellin v severnem delu Kolumbije. Foto: Osebni arhiv

3 / 9

Foto: Osebni arhiv

4 / 9

Tipičen kolumbijski zajtrk Foto: Osebni arhiv

5 / 9

Foto: Osebni arhiv

6 / 9

"V Kolumbiji pijemo kavo od mladih nog. Spomnim se, da smo od nekdaj pili kavo z mlekom. Kava pri nas tudi ni socialna stvar, ampak se jo pije v družini. Šele pred približno desetimi leti je v Kolumbijo prišel recimo Starbucks," se spominja Alexander. Foto: Osebni arhiv

7 / 9

Tina in Alexander želita pestrost kolumbijske kave predstaviti tudi Slovencem, zato v Ljubljani odpirata svojo prodajalnico. Foto: Siol.net

8 / 9

Alexander se je za nekaj časa vrnil v domačo državo, da bi se čim več naučil o kolumbijski kavi. Foto: Osebni arhiv

9 / 9

Z bratom v Piranu Foto: Osebni arhiv

Alexander se je rodil v Bogoti, glavnem mestu Kolumbije. Ker je država zelo velika in raznolika, so tudi prebivalci zelo različni. "Kot bi bilo več držav v eni državi." Pravi, da se ima zato bolj za Bogotčana kot za Kolumbijca.

Mnogi nimajo dostopa do šol in zdravstva

Kolumbija je revna država, pravi Alexander. V Sloveniji socialne razlike pomenijo predvsem, ali imaš razkošen avtomobil in veliko hišo ali ne. Med mesti in podeželjem razlik skoraj ni, v Kolumbiji pa je razlika med bogatimi in revnimi ogromna. To pomeni, da revni nimajo dostopa do izobraževanja, zdravstva.

To se v družbi občuti – zlasti na področju varnosti in socialnih napetosti. "Ko živiš doma, se življenje zdi normalno, ko pa svojo državo zapustiš, vidiš, da se drugje živi popolnoma drugače."

Ulice kolumbijskih mest so včasih zelo nevarne. Ulice kolumbijskih mest so včasih zelo nevarne. Foto: Osebni arhiv

Hodil je v zasebno katoliško šolo na obrobju glavnega mesta, v kateri so se šolali samo dečki. "Nosili smo uniforme, to je znak prestižnosti šole, statusni simbol." Iz mestnega središča, kjer je živel, se je do tja z avtobusom vozil eno uro, nazaj pa dve uri. Vsak dan je tako vstajal zelo zgodaj.

"Del mojega odraščanja je bila vožnja z avtobusom," se pošali. "In to je bilo v 80. letih. Danes otroci za to razdaljo verjetno potrebujejo še eno uro več. Promet v Bogoti je neznosen. Tega v Sloveniji ni. To zelo cenim."

Študij v Bogoti in na Berkeleyju

Študiral je arhitekturo in filozofijo v Bogoti. "Pojma nisem imel, kaj se dogaja v državi, takrat sem se osredotočal samo na študij." Potem pa ga je pot zanesla v tujino – enako kot njegovo sestro, ki danes živi v Franciji. Tudi sestra je šla iz države, da bi študirala, zdaj pa je poročena.

Tipičen kolumbijski zajtrk Tipičen kolumbijski zajtrk Foto: Osebni arhiv Na potovanje v ZDA je šel leta 2002, ko sploh še ni znal angleško. V San Franciscu je spoznal profesorja s kalifornijske univerze Berkeley Johna Searleja, dve leti pozneje pa je pri njem začel študirati.

Slovenka na Poljskem

V ZDA je imel dekle iz Poljske, zato se je šel na Poljsko učit poljščino. Razmerje se je končalo, na tem programu pa je spoznal Slovenko Tino, ki je pozneje postala njegova žena.

Iz Poljske se je vrnil v ZDA, končal študij in še eno leto v Los Angelesu delal v arhitekturnem biroju in oblikoval interjerje restavracij. Potem se je leta 2007 preselil v Slovenijo, kjer sta se s Tino še istega leta poročila in ostala tu pet let.

Ker ni bilo dela, sta šla v Kolumbijo

Leta 2012 je bilo gradbeništvo v Sloveniji v veliki krizi, projektov ni bilo. S Tino sta se preselila v Kolumbijo, ker je Alexander tam začenjal projekt s prijatelji, odpirali so arhitekturno podjetje. A redno sta se vračala v Slovenijo.

Tudi v Kolumbiji ni bilo rožnato. Preden je državo zapustil leta 2002, je bila "Bogota zapor, le z mednarodnim izhodom. Veliko ljudi se je izselilo v tujino." Veliko je bilo ugrabitev, niso si upali iz mesta. Ker pa je nova vlada v osmih letih veliko vlagala v orožje, si je – vsaj nekaj pozitivnega – gospodarstvo z leti nekoliko opomoglo.

Slovenijo občuduje

A še vedno so socialne razlike velike. "Čeprav je bilo gospodarsko stanje boljše tam, je kakovost življenja v Sloveniji veliko višja. Če bi želel v Kolumbiji živeti tako kakovostno kot tukaj, bi moral imeti veliko denarja." Izpostavlja predvsem mir, varnost, ni treba neprestano skrivati denarnice, brez strahu lahko hodi po mestnih ulicah.

Lani sta se z ženo dokončno vrnila v deželo pod Alpami. "Slovenijo čutim kot eno mesto – v geografskem, fizičnem smislu. Ne zdi se mi, da živim v majhni državi, ampak v velikem mestu z različnimi četrtmi," pravi Alexander.

V Sloveniji mu je najbolj všeč Ljubljana. "Mesto je čudovito. Vzdušje, stavbe, zgodovina, zelenje, ulice, zaprte za promet, kolesa, način zbiranja odpadkov, " občudujoče našteva.

Alexander je po Kolumbiji več potoval šele po tem, ko se je v domačo deželo vračal iz tujine. Na fotografiji v mestu Cartagena. Alexander je po Kolumbiji več potoval šele po tem, ko se je v domačo deželo vračal iz tujine. Na fotografiji v mestu Cartagena. Foto: Osebni arhiv

"Ljudje lahko mirno sedijo v kavarnah ure in ure. To je v Kolumbiji nepredstavljivo." Tam se ljudje srečujejo zvečer, iščejo čas, ko na ulicah ni toliko prometa. Bogota je ogromno in zelo prometno mesto, zato je za srečanje s prijatelji vedno treba vložiti veliko časa in energije.

Navdušuje ga evropska arhitektura

V Los Angelesu lahko govorimo o lepih stavbah, a jim manjka skladnost, harmonija, meni Kolumbijec. "V Sloveniji in Evropi na splošno pa mi je všeč skladnost, ki se je gradila stoletja. Ne le skladnost v središču mesta, ampak tudi z okolico. To mi je zelo všeč."

Zdaj se kot arhitekt ukvarja z več projekti, v zadnjih letih pa je delal za različna arhitekturna podjetja v Sloveniji. Sodeloval je tudi pri prenovi ljubljanske Cukrarne.

Tina in Alexander želita pestrost kolumbijske kave predstaviti tudi Slovencem, zato v Ljubljani odpirata svojo prodajalnico. Tina in Alexander želita pestrost kolumbijske kave predstaviti tudi Slovencem, zato v Ljubljani odpirata svojo prodajalnico. Foto: Siol.net

Kava je prava znanost

Od novembra z ženo z majhnih posestev v Kolumbiji uvažata kavo in jo prodajata, saj želita Slovencem predstaviti bogastvo različnih vrst kolumbijske kave. Decembra 2015 je šel Alexander v Kolumbijo zato, da bi spoznal proizvajalce ter se naučil vse potrebno, da bo kavo lahko pripravljal in prodajal v Sloveniji. Sredi marca bosta v Stari Ljubljani odprla svojo prodajalno kave.

Imate najljubšo vrsto kave? "V tem času sem odkril, da se ista vrsta kave spreminja – glede na letino ter to, kdaj je bila pražena, kako jo zaužiješ. Moja najljubša kava je tista, ki ima več obrazov, se spreminja in ki ima značaj. Všeč mi je kava, ki jo prodajam, a rad okušam tudi druge. Iščem podrobnosti."

Turist v lastni državi – v mestu Medellin v severnem delu Kolumbije. Turist v lastni državi – v mestu Medellin v severnem delu Kolumbije. Foto: Osebni arhiv

Filozofija ob kavi

Ko je prišel v Slovenijo, se je družil le z ljudmi iz službe in Latinoameričani v Sloveniji. "Ob kavi pa se je odprl tudi moj krog prijateljev. Ob kavi lahko poglabljam tudi svojo filozofijo, ko se pogovarjam s prijateljem filozofom," odgovori na vprašanje, ali se še kaj ukvarja s filozofijo.

"Filozofija je postala zaprta veda le za filozofe, piše se zato, da se proda," meni Alexander. V Kolumbiji se filozofi veliko zgledujejo po nemški in francoski filozofiji. "Sprašujemo se, kaj so ti filozofi želeli povedati. Interpretiramo."

Razlike z ZDA

V ZDA je drugače, pove iz izkušenj. Tam menijo, da tradicija ni mogla odgovoriti na nekatera vprašanja filozofije. Le redko citirajo druge filozofe. Okolje je čisto drugačno – družboslovno in naravoslovno področje sta zelo uravnoteženi, povezani.

Tam so profesorji filozofije neprestano v stiku z biologi, nevrologi, znanstveniki, ki izvajajo realne eksperimente. Filozofi tem pomagajo, da se naravoslovci osredotočijo na vprašanja, na katera družba potrebuje odgovore. "Zdi se mi, da se v Evropi veje znanosti zelo ločujejo in ne sodelujejo," opaža.

"V Kolumbiji pijemo kavo od mladih nog. Spomnim se, da smo od nekdaj pili kavo z mlekom. Kava pri nas tudi ni socialna stvar, ampak se jo pije v družini. Šele pred približno desetimi leti je v Kolumbijo prišel recimo Starbucks," se spominja. "V Kolumbiji pijemo kavo od mladih nog. Spomnim se, da smo od nekdaj pili kavo z mlekom. Kava pri nas tudi ni socialna stvar, ampak se jo pije v družini. Šele pred približno desetimi leti je v Kolumbijo prišel recimo Starbucks," se spominja. Foto: Osebni arhiv

Prvi stik s Slovenijo

Ko je v Slovenijo prišel prvič, je kot kolumbijski državljan potreboval vizum. Njegov prvi stik z našo državo je tako pomenil odkrivanje, kje v ZDA je slovensko veleposlaništvo oziroma konzulat. Šel je v San Francisco, imel pogovor s konzulom, v Washingtonu pa so mu izdali vizum za Slovenijo.

Ker do Slovenije ni neposrednih poletov, je ugotovil, da pravzaprav potrebuje vizum za schengen (takrat Slovenija še ni bila del schengna), zato je moral poiskati še italijansko veleposlaništvo, ki mu je izdalo schengenski vizum.

Ob prvem obisku so ga presenetile Alpe, sneg. V Kaliforniji je vedno hodil v sandalih, tu pa je bila zima. Navdušil ga je odnos Slovencev do okolja, v katerem živijo že stoletja, do dežele, svojih domov.

Alexander se je za nekaj časa vrnil v domačo državo, da bi se čim več naučil o kolumbijski kavi. Alexander se je za nekaj časa vrnil v domačo državo, da bi se čim več naučil o kolumbijski kavi. Foto: Osebni arhiv

"V Kolumbiji odraščaš in se izobražuješ, da bi postal profesionalec. To pomeni, da ne opravljaš hišnih del," pripoveduje Alexander. Tam je zelo običajno, da si tudi srednji razred privošči hišne pomočnice in varuške. Ko je prišel v ZDA, zato ni znal kuhati. Jedel je zelo nezdravo hrano. V enem letu se je zredil za 25 kilogramov.

Vem, kaj jem

V Sloveniji ga je tako navdušila hrana, za katero je lahko vedel, od kod je prišla, saj je bila večinoma domača ali vsaj skuhana doma. "Povezava je bolj naravna," ugotavlja.

Presenečen je bil tudi nad toplino ljudi. "V Kolumbiji ljudje veliko govorijo drug o drugem. Tukaj morda tudi, a ker ne obvladam jezika, gre marsikaj mimo mene," se nasmeje.

Salsa kot slovenski Avseniki

Kolumbija je tudi dežela salse, mesto Cali pa njena prestolnica. Alexander pravi, da je sicer ne plešejo vrhunsko, a da vsak zna osnovne korake, potem pa se znajde. "Nismo naučeni, veliko improviziramo." Salsa je na vsaki zabavi, "kot pri vas Avseniki".

Kolumbijska odprtost je le zunanja

Meni, da so Kolumbijci sicer na prvi pogled zelo odprti, a to je le zunanjost. Z vsakim na cesti lahko govorijo o čemerkoli, a po drugi strani so precej formalistični, sramežljivi. V pozdrav poljubijo vsakogar, tudi sovražnike, hkrati pa so zelo občutljivi na goloto ali prikaze spolnosti v javnosti, pravi sogovornik.

Z bratom v Piranu Z bratom v Piranu Foto: Osebni arhiv Slovenija ga v marsičem preseneča. Ko je na primer izgubil denarnico, ga je po enem mesecu nekdo poklical in mu jo vrnil, skupaj z vso vsebino. "V Kolumbiji bi o takem dogodku pisali časopisi."

Težave s slovenščino

Slovenščina mu dela še precejšnje težave. "Razumem veliko, tisto, česar ne razumem, pa si izmislim," se pošali. Neverjetno se mu zdi tudi, da lahko povsod najde ljudi, ki govorijo špansko. "To v Kolumbiji ni mogoče, je pa res, da to podpira mojo lenobo pri učenju slovenščine."

"Če se hočeš naučiti jezik, moraš imeti dekle, jaz sem se pa takoj poročil," v šali opravičuje svoje slabše znanje slovenščine.

Slovenska darila

Dolgo je trajalo, preden se je navadil na to, da je v Sloveniji običajno, da ob obisku prineseš vsaj majhno darilo. "V Kolumbiji ljudje nimajo denarja. Nič ne podarjamo, razen za rojstni dan in božič. Ko imaš goste, ne pripraviš hrane, ampak vsi gostje zberejo denar in naročijo dostavo hrane. Nihče nima časa za kuhanje."

Tudi darila za božič niso neuporabne malenkosti, ampak nekaj, kar potrebuješ, pojasnjuje. Pulover ali nove hlače na primer. "Zato sva se odločila, da ko greva na obisk, neseva nekaj najinega, podariva najin čas, kaj skuhava ali podariva vstopnice za gledališče."

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano