Vodja UKC bi moral biti nekdo, ki bi ga znal narediti za vodilno inštitucijo v regiji

Kardiovaskularni in torakalni kirurg Igor Gregorič je bil dolgo zaposlen v bolnišnici Texas Heart Institute v Houstonu, ki je med vodilnimi svetovnimi ustanovami na področju kardiovaskularne kirurgije, presaditve srca in mehanske cirkulatorne podpore. Pred štirimi leti je postal predstojnik kirurškega oddelka centra za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital v Houstonu. Tu poleg vsakodnevnih operativnih posegov opravlja tudi administrativni del vodenja oddelka. Je strokovni direktor na šoli za izobraževanje "perfuzionistov", ki jo je ustanovil na teksaški univerzi, in direktor raziskovalnih dejavnosti v centru za napredovalo srčno popuščanje.

Z Igorjem Gregoričem smo se pogovarjali na posvetu o dvigu kakovosti v slovenskem zdravstvenem sistemu, ki sta ga v sredo organizirali Poslovna akademija Finance in Vzajemna zdravstvena zavarovalnica.

V kolikšni meri sta politika in zdravstvo v ZDA povezana?
Politika in medicina v ZDA nista povezani, razen na najvišji ravni, kjer se govori o sistemu in zavarovanjih, kot je bil ObamaCare. To je politika. V vsakdanji praksi pa politika in medicina nista povezani. Z drugimi besedami, politika ne nastavlja kadrov na vodilna mesta v medicini.

Na posvetu o dvigu kakovosti slovenskega zdravstva se je pokazalo, da politika nima pravega posluha za predloge stroke.
Tega ne razumem, a to je slovenski sistem. Mislim, da je treba drugače pogledati. Politike izberejo volivci. To pomeni, da morajo biti volivci seznanjeni z različnimi možnostmi. Volilno telo mora biti izobraženo, obveščeno, slišati mora tudi drugačno mnenje, da začne samo razmišljati, ne pa da smo obremenjeni z dediščino zadnjih 50 let.

"Brez reforme miselnosti bodo to samo obliži na rano, ne pa pravi kirurški pristop z dokončno terapijo. Mislim, da potrebujemo reformo mentalitete in šele potem bo mogoča reforma zdravstvenega sistema." Foto: Matej Leskovšek

Ali torej potrebujemo reformo miselnosti, da bomo lahko izvedli reformo zdravstva?
Brez reforme miselnosti bodo to samo obliži na rano, ne pa pravi kirurški pristop z dokončno terapijo. Mislim, da potrebujemo reformo mentalitete in šele potem bo mogoča reforma zdravstvenega sistema. Nizozemska, Švedska in nekatere države Zahodne Evrope so primer dobrih zdravstvenih sistemov. Mislim, da je to mogoče tudi v Sloveniji, a spremeniti se mora miselnost.

Nismo se še poenotili, kakšen zdravstveni sistem si želimo. Kje se vam kot zunanjemu opazovalcu zdi, da se najbolj razhajamo, kje se moramo še uskladiti?
Slovenska populacija je neodločena, kakšen sistem želi. Jasno je, da se to odraža tudi v politiki. Volivci volijo politike, to razmišljanje pa postane del razmišljanja politike. Mislim, da je odločitev, kaj želimo, najpomembnejša in da je to glavna težava. Nisem prepričan, da vsi razumejo, kaj pomeni javno oziroma zasebno zdravstvo, in da želijo drugačen sistem. A če bi bil drugačen sistem pravilno predstavljen, mislim, da bi marsikdo spremenil mnenje in želel nekaj dodati tudi finančno, zato da bi bil sistem najidealnejši.

V ZDA 50 odstotkov ljudi noče, da bi država skrbela za njihovo zdravstvo, pri nas je ravno obratno.
Rekel bi, da celo več kot polovica ljudi v ZDA noče, da bi jim država urejala zdravstvo. Američani so vzgajani, da o svoji usodi odločajo sami. To pomeni, da razmišljajo, kako bodo za svoje zdravje skrbeli sami. V Sloveniji pa je bilo zdravstvo vedno dano. Zavarovanje je bilo samo po sebi umevno. Pričakoval si, da je bila vsa zdravstvena oskrba dana. Vendar mislim, da se mora danes, ko je zdravstvo veliko dražje, kot je bilo včasih, ko ljudje potrebujejo zdravstveno oskrbo na najvišji ravni in ko država ne zmore sama vsega tega plačati s sredstvi, ki jih imamo, nekaj spremeniti.

Mislim, da sta potrebni vzgoja, informiranost, kaj za tisti evro dobiš, kaj bi lahko dobil, kaj se ti bo izboljšalo, katerega zdravnika ali inštitucijo lahko izbereš. Mislim, da bi bili ljudje pripravljeni dati malo več za veliko boljše storitve. Tu mislim, da je preskok, za katerega je treba ljudi izobraževati.

Ko govorimo o zasebnem zdravstvu, si večina ljudi misli, da jih bo to bolj udarilo po žepu. Glede na vaše izkušnje, ali v ZDA za iste storitve plačate več kot v Sloveniji?
Obstaja neko osnovno plačilo, ki ga za zavarovanje plača tvoj delodajalec, to pa nadgradiš sam. Podobno kot pri avtomobilu – imaš osnovno zavarovanje, potem pa sam nadgradiš, kolikor se želiš zavarovati. Prispevki za osnovno zdravstveno zavarovanje so premalo za vrhunske zdravstvene storitve, ki jih vsi zahtevamo in si jih želimo.

Ekonomist Maks Tajnikar je dejal, da bi za take storitve potrebovali dodatnih 1,2 milijarde evrov, kar je tretjina več, kot za zdravstvo namenimo zdaj. To pomeni s 3,2 na 4,5 milijarde evrov, kar je od 10 do 11 odstotkov slovenskega BDP. Tak delež imajo na Nizozemskem, kjer je sistem najboljši. Američani plačujejo 18 odstotkov BDP. To pomeni, da bi, če bi se tako začelo razmišljati in izobraževati ljudi, marsikdo spremenil mišljenje.

"Koncesije so umetno zaviranje napredka v zdravstvu. Uvedene so bile ob osamosvojitvi, ko se je spremenil zakon o zdravstvenem varstvu. Mislim, da je bilo takrat še veliko strahu pred zasebnim zdravstvom." Foto: Matej Leskovšek

Ste odločen nasprotnik koncesij. Zakaj?
Mislim, da je to umetno zaviranje napredka v zdravstvu. Koncesije so bile uvedene ob osamosvojitvi, ko se je spremenil zakon o zdravstvenem varstvu. Mislim, da je bilo takrat še veliko strahu pred zasebnim zdravstvom.

To je način omejevanja izdatkov ZZZS, kar tudi nekako razumem, ker izhajam iz predpostavke, o kateri sem govoril prej, da je za vse vrhunsko treba nameniti več denarja. Če bi sprostili koncesije, ne da bi sprostili tudi zavarovalne družbe, bi se vse zelo podražilo in bi se sistem lahko porušil. Odločno nasprotujem koncesijam, a razumem, zakaj se naenkrat tega ne more odpraviti, ne da bi se spremenila zakonodaja in pristop do zavarovalnih družb.

Kakšen bi moral biti vodja ustanove, kot je univerzitetni klinični center? Kako jih izbirajo v ZDA?
Nedavno se je direktor naše klinike upokojil. Začel se je strukturiran proces. Imeli smo notranje in zunanje kandidate – iz vse države. V ožji izbor je prišlo pet kandidatov, nato dva. Dobili smo enega od najvplivnejših direktorjev v zdravstvu v ZDA. Merili sta bili kakovost in vizija.

"S takim številom pacientov in poslovanjem, kot ga ima UKC, bi bilo mogoče, da bi bila to vodilna inštitucija v krogu najmanj 200, 300 kilometrov." Foto: Matej Leskovšek

Kar se je dogajalo v UKC, je absurd. UKC je inštitucija, ki bi morala biti zgled in zrcalo vsega slovenskega sistema. Vodja bi moral biti nekdo, ki bi dvignil UKC na vodilno inštitucijo v regiji. S takim številom pacientov in poslovanjem, kot ga ima UKC, bi bilo mogoče, da bi bila to vodilna inštitucija v krogu najmanj 200, 300 kilometrov.

Mislim, da bi postopek izbire za vodjo take inštitucije moral trajati nekaj časa. Izbrani bi moral imeti reference, da je to že počel v manjšem ali enakem obsegu in da je sposoben dobro inštitucijo spremeniti v odlično. Imeti bi moral vse vodstvene sposobnosti. Tak vodja mora skrbeti, da je ustanova poslovno učinkovita, strokovno kakovostna, da je izobraževanje zaposlenih na najvišji ravni, da je kakovost dejavnosti preverjana, da se dela po smernicah.

Nabor takega vodje bi moral potekati ne le v Sloveniji, ampak morda tudi mednarodno. Nekoč se bomo morda morali odpreti tudi tako, da bi mednarodnim vodjem dovolili priti in prevzeti tako pomembne inštitucije.