Jože Rovan: Če sem šel peš v hribe, sem bil fejst fant, če s kolesom, pa nebodigatreba

Načelnik komisije za turno kolesarstvo pojasnjuje, zakaj so tudi turni kolesarji dobrodošli v naravi, zakaj je njihov vpliv podoben vplivu pohodnika in zakaj tak vihar proti novemu zakonu.

1 / 5

Foto: TKO Kranj

2 / 5

Foto: TKO Kranj

3 / 5

Foto: TKO Kranj

4 / 5

Foto: TKO Kranj

5 / 5

Foto: TKO Kranj

Doktor Jože Rovan, sicer profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani, je navdušen pohodnik in markacist, obenem pa poznan tudi po vodenju komisije za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije. Kolo in narava mu pomenita odlično kombinacijo, še raje pa bi v Sloveniji videl, da bi znali uresničiti kombinirani kolesarsko-pohodniški turizem in ne bi zapirali poti za kolesarje, s čimer jih tlačimo v podoben koš kot uporabnike motornih vozil.

Kaj za kolesarje prinaša novi zakon o vožnji z vozili v naravnem okolju?

Pozitivnih sprememb je po mojem mnenju na žalost zelo malo.

Seveda je bila praksa daleč od tega in se vozimo vsepovsod, tudi tam, kjer se seveda ne sme, in tak nered gotovo ni prava pot ureditve tega področja. Z vidika motornih vozil pa se stvari zdaj postavljajo ostreje in menim, da je to prav, ker kolesarji, podobno kot pohodniki, smatramo, da motorna vozila ne sodijo na pot, ki ni vsaj gozdna cesta. V novem zakonu so motorna vozila ločena od koles v tako imenovanem negozdnem prostoru, kar lahko razumemo, kot da se nekategorizirane ceste odpirajo. Kaj je nekategorizirana cesta po zakonodaji, ni čisto jasno, mislim pa, da so to poljske poti, in če so vsaj te odprte, potem smo nekaj dejansko pridobili. Kakšen je vaš predlog?

V gozdnem prostoru se po zakonu predlaga conacijo na štiri cone, od katerih sta A in B za kolesarje zaprti, C in D pa odprti z določenimi omejitvami. Naše mnenje je, da je to zelo težko uresničljiv koncept, in predlagamo, da bi pri tem sledili tujini, kjer pravijo: vse poti so odprte (tako imenovani prosti dostop do naravnega okolja), zapre pa so le tiste, ki niso primerne. Postopki, tako kot so zamišljeni, so grozljivi. Tega ne bo za gozdni prostor nikoli nihče izvedel v takem obsegu, da bi bila stvar uresničljiva, torej da bi jih posamično odpirali. Če povem iz prakse planinskih poti, ki so zdaj za kolesarje vse zaprte, jih je pa možno odpirati – v štirih letih nismo legalizirali niti ene planinske poti. Postopki so preprosto prezapleteni. Planinska zveza se je kljub temu odločila, da bo zagrizla v to kislo jabolko.

Bojim se, da bo v gozdnem prostoru podobno. Če bi odprli samo nekaj poti in bi se ljudje tega zakona res držali, bi na teh poteh prišlo do tako visoke frekvence kolesarjev, da bi bila stvar spet neuporabna. Predlog različnih kolesarskih združenj je, da gremo po obratnem sistemu: vse je odprto, zapre pa se vse tisto, kar je neprimerno. S tem bi bilo bistveno manj dela kot obratno, kar ni nepomembno, saj v gozd vnašamo drogove in table, kar je tudi skregano z ekologijo. Ste načelnik komisije za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije. Zakaj ste jo pred štirimi leti ustanovili?

Osnovni namen komisije je prispevati k vzpostavitvi primernih odnosov z drugimi uporabniki gorskega sveta, z vzgojnimi akcijami povečati varnost udeležencev in prispevati k naravovarstvenemu osveščanju turnih kolesarjev.

Takšno gledanje ni nastalo slučajno – v okolici velikih mest je bilo res nekaj ekscesov kolesarjev, ki so za trening uporabljali kar planinske poti. Za tiste, ki želijo gojiti tekmovalno gorsko kolesarstvo (kar ni turno kolesarstvo!), je treba postaviti poligone in zaščitene, varne poti. V Sloveniji so se te stvari v zadnjih letih zelo popravile, opažamo, da se kultura dviga. Imamo različna izobraževanja za vodnike in tabore, kjer poskušamo delovati vzgojno. Kdo je turni kolesar?

To je tisti, ki se vozi po poteh v naravnem okolju in katerega namen je ne vožnja po asfaltni cesti s cestnim kolesom, ampak po makadamskih cestah, poljskih poteh, gozdnih vlakah in stezah. To ne pomeni, da mora osvojiti neko vzpetino, vožnja na primer po Ljubljanskem barju je lahko čudovita tura. Kako pa ste organizirani turni kolesarji?

V planinski zvezi to dejavnost večinoma gojijo turnokolesarski odseki pri planinskih društvih, nekateri pa so organizirani prek vodniških odsekov. Seveda pa je veliko turnih kolesarjev tudi zunaj zveze. Hrbtenica ostajajo turnokolesarski vodniki z licenco, ki jih je do sedaj približno sto in če bomo tako nadaljevali, bomo imeli kmalu kar dobro strokovno bazo. Komisija za varstvo gorske narave je izdala letak Ukrepajte takoj!, s katerim spodbuja ljudi, naj vse uporabnike vozil v naravnem okolju nemudoma prijavijo. Tudi sicer večinoma podpira zakon, vi ne. Zakaj taka neusklajenost znotraj planinske zveze?

Različne strokovne komisije smo dale pripombe predsedstvu zveze, ki se med sabo res precej razlikujejo. Komisija za varstvo gorske narave je z letakom med kolesarji sprožila pravi vihar. Pripombe komisij je vodstvo planinske zveze strnilo v enovit dokument, ki je bil včeraj javno objavljen. Menim, da so predstavljena stališča lahko dobra osnova za sožitje med različnimi uporabniki naravnega okolja, predlog je kolesarjem naklonjen, postopki odpiranja poti pa bodo v skladu z zakonom o planinskih poteh žal še zelo naporni.

Pripombe na novi zakon bodo seveda prišle z različnih koncev kolesarske združbe (ne le planinske zveze), z njimi pa naša komisija tudi pripravlja skupni dokument, ki ga bomo oddali v ponedeljek, in upamo, da bodo naši predlogi uslišani.

Koliko uničujejo eni in koliko drugi?

Vpliv posameznika v športih na človeški pogon ("on human power") je na naravo zelo majhen v primerjavi z motornimi vozili, kar dokazuje cel kup strokovnih raziskav. Res pa je težava lahko množičnost. Tam, kjer je to prisotno, je seveda razumljivo, da bomo kolesarji deležni zapor. Na nekaterih najbolj obljudenih poteh na Šmarno goro kolesarji nimajo kaj iskati! Koliko uničujejo planinci?

Precej. Markacisti imamo največ dela z bližnjičarji. Morda smo tu prepozno začeli s propagando, zato še ni pravega učinka. Skušamo jih prepričati, da z bližnjicami utrejo pot vodi, ki je glavni razdiralni element v hribih in ki je noben markacist ne more ustaviti. V Sloveniji je bilo ob pojavih novih aktivnosti v naravnem okolju v preteklosti ponavadi prisotno tudi nasprotovanje. A ko so minili porodni krči, se je stvar prijela.

Tako je. Tudi pri turnem kolesarstvu gre za novo področje v slovenskem planinstvu in zato ga nima smisla preganjati, ampak urediti. Sicer pa smo bili temu priča že v preteklosti: tudi Jakob Aljaž, mož širokih obzorij, je preganjal alpiniste iz doline Vrat, danes pa je to nekaj popolnoma običajnega. Verjamem, da bomo tudi to področje uredili in sčasoma mirno souporabljali naravni prostor.

Ob vsem tem pa opozarjate tudi na nove možnosti prevoza v gorah. Za kaj gre? Želimo opozarjati tudi na pomen prometa v gorah:

Dogaja se namreč nekaj absurdnega (ob opozarjanju na varstvo gorske narave): pohodniki zapuščajo svoje nekdanje pristopne poti do koč in se poskušajo do njih pripeljati z avtomobili, šele nato gredo peš v hribe. Kolesarji pa se s kolesom pripeljemo do koče in se od tam po poteh, ki so jih nekdaj uporabljali planinci za dostop do koče, peljemo v dolino. Ampak pri tem smo v prekršku!

Do sedaj je bilo tako, da so bile vse gozdne poti, ožje od treh metrov in pol, za kolesarje zaprte, kar je praktično pomenilo, da se z gorskim kolesom sploh ni smiselno voziti, ker se vse to da voziti s čisto običajnim treking kolesom.
Vedno je bilo namreč tako – če sem šel peš v hribe, sem bil fejst fant, če sem šel s kolesom, pa nebodigatreba. Ta pogled je treba spremeniti.
Predvsem se zavzemamo za dva poudarka: ločiti moramo vse tisto, kar se v naravnem okolju giblje na človeški pogon: pohodniki, turni smučarji, turni kolesarji …, in na drugi strani na tisto, kar se giblje kot motorno vozilo. Tega razlikovanja v prejšnji zakonodaji ni bilo v zadostni meri in ga ni niti v osnutku novega zakona.
Zakaj se morajo pohodniki vedno pripeljati do najvišjega možnega izhodišča? Zakaj se do tja iz doline ne odpravijo raje s kolesom? Tudi spodbujanje v tej smeri bi imelo lahko pozitivne posledice na zmanjšanje hrupa in motoriziranih vozil v naravno okolje. To so kombinirane ture, ki so v Sloveniji še redkost. Sam to rad počnem.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano