Zrcalo časa v Galeriji Škuc

Letošnji festival Mesto žensk pod umetniško vodjo Maro Vujić tematizira staranje. Proces, ki v času poveličevanja mladosti, lepote in fizične moči ni ravno priljubljeno dejstvo življenja. Posamezniki in posameznice ga skušajo na razne načine upočasniti, odložiti, zakriti in spregledati.

V letu, posvečenem aktivnemu staranju in medgeneracijski solidarnosti, ko se soočamo s staranjem populacije, v lokalnem kontekstu pa tudi s protikriznimi ukrepi in paketom pokojninskim reform, ki med drugim predvidevajo aktivno staranje, so se snovalke in snovalci festivala osredotočili na raziskovanje, kako tematika staranja vdira v sodobno umetniško produkcijo in kakšna vprašanja pri tem odpira, lahko povzamemo v festivalskem katalogu zapisane uvodne besede Mare Vujić.

S to vizijo je nastala tudi mednarodna skupinska razstava z naslovom Zrcalo časa, na kateri se predstavlja deset umetnic oziroma umetniških kolektivov iz Slovenije in tujine: Rocío Boliver, Vlasta Delimar, Elena Fajt, Fokus Grupa, Barbara Hammer, Martine Neddman, Marija Mojca Pungečar, Marta Vergonyós, s performansoma pa sta na včerajšnjem odprtju sodelovali tudi Lilibeth Cuenca Rasmussen in Nicola Canavan.

Skozi različne umetniške formate (instalacije, animacije, performanse …) razstava zrcali "tako intimne kot tudi družbene in zgodovinske refleksije na vprašanja, ki se dotikajo minljivosti in staranja, prehajanja v menopavzo, izginjanje starodavnih ženskih tradicij, medgeneracijskega prenašanja znanja, učinkov diskriminatornega mišljenja, korenin mizoginih družbenih vrednot itn.," je ob razstavi med drugim zapisala njena kuratorka Mara Vujić.

Na postavitvi zbrana dela pojmovanje časa, njegovih družbenih in kulturnih realizacij ter dojemanj tematizirajo skozi perspektivo avtobiografskega oziroma osebnega, družbeno-kritičnega ali zgodovinskega. Lotevajo se vprašanj, vezanih na kontekste ženske, njenega telesa in podobe, na njene biološke in družbene dimenzije. Predstavljene umetnine se odpirajo k različnim razsežnostim sedanjosti in odstirajo človeško univerzalno ter različna specifična družbena vprašanja.

Med osebno in družbeno zgodovino

Mehiška umetnica Rocío Boliver se sooča z odnosom do telesa, ujetega v čas, staranje, minevanje. Ob fotografiji, s katero se predstavlja na razstavi, se avtorica sprašuje: "Zakaj moramo izgnati svoja telesa, ko prestopimo prehod, imenovan mladost?" Hrvaška umetnica Vlasta Delimar skozi avtobiografsko zgodbo staranja svoje matere in skozi fotografski objektiv orisuje trenutke ponavljanja, ki se odvijajo med boleznijo, senilnostjo, nemočjo in brezciljnostjo.

Slovenska umetnica Elena Fajt se v delu Kazen brez zločina loteva vprašanja manifestacij moči nad posameznikom, razmerji med spoloma, trenutkov družbene kastracije in sramotenja žensk. Ameriška umetnica Barbara Hammer se predstavlja z dvema videoma: Konj ni metafora, ki bolezen spreminja v okrevanje, in Potapljačice z otoka, v katerem govori o izumirajoči starodavni ženski tradiciji potapljanja na dah, ki pa jo poznajo na korejskem otoku Jeju-Do.

Turkmenbaši, moja ljubezen je animacija nizozemske avtorice Martine Needman, ki problematizira represivni režim turkmenskega diktatorja Saparmurata Nijazova - Turkmenbašija.

Slovenska umetnica Marija Mojca Pungečar razstavlja projekt Tablice nesmrtnosti, v katerem problematizira ekonomski kontekst staranja žensk in moških. Demografske statistike, ki jih uporabljajo v zavarovalništvu, kjer ženskam pripišejo manjšo pokojnino kot moškim. V seriji videodel se španska ustvarjalka Marta Vergonyós ukvarja z medgeneracijskim prenašanjem kulturnega znanja.

Hrvaški umetniški kolektiv Fokus grupa se predstavlja s projektom Citati. Plakati. Gre za raziskavo zgodovinskih interpretacij spola v kontekstu visokošolskega izobraževanja, ki lahko reproducira določene stereotipe. V seriji posterjev razgrinjajo šovinistične citate različnih mislecev in piscev, med njimi so na primer Voltaire, Pitagora, Oscar Wilde, in druge zapise iz resne literature.