Znanost kot en čudovit svet ali kako spodbuditi zanimanje za znanost

Na zadnjem literarnem dogodku, ki so med 17. septembrom in 13. oktobrom v okviru Knjigokupa potekali v Modrijanovi knjigarni, sta redni profesor na fakulteti za farmacijo in sodelavec spletne strani Kvarkadabra Samo Kreft in direktor Hiše eksperimentov Miha Kos z moderatorko Bredo Biščak razpravljala o navduševanju za učenje, znanost in naravoslovje. Pogovorni večer je bil posvečen tudi izidu knjige Čudoviti svet. Od magije k resničnosti britanskega znanstvenika Richarda Dawkinsa, ki znanost približa na privlačen in izviren način.

Kako naj se jezik visoke znanosti prevaja v jezik za širše množice? Kakšen naj bo torej poljudni jezik? Miha Kos zagovarja prepričanje, da se je pri pojasnjevanju znanosti treba dvigniti in ne, kot menijo nekateri, spustiti na raven otrok in laikov. "Razlagati znanost znanstveniku je dokaj enostavno," pravi Kos in nadaljuje: "Znanstvenik te ne bo nikoli tolikokrat vprašal zakaj, kot bo to storil otrok, in če znaš otroku razložiti znanost, potem znanost res poznaš." Kos meni, da je pri tem treba slediti dvema ciljema: Vedeti moraš, kaj želiš povedati in nikoli ne smeš lagati. "Če znanje gradiš na napačnih temeljih, potem je na vsakem dodatnem nadstropju verjetnost, da se bo vse skupaj podrlo, toliko večja." Samo Kreft predlaga, da se ne išče zgolj besed z enakim pomenom, temveč se je treba, da bi se izognili zapletom in morebitnemu dolgočasenju bralca, občasno zateči tudi k razlagi na nekoliko drugačen način.

Kakšne zgodbe pripovedovati, da bi otroke navdušili za naravoslovje? "V idealnem primeru so te zgodbe že zelo blizu literarnim zgodbam," meni Samo Kreft in izpostavi delo Saša Dolenca, ki je po njegovem eden redkih, ki takšno zvrst pisanja obvlada, saj znanstvene pojave opisuje skozi življenjepise ali dogodke. "Bralec ima tako dvojni užitek," ugotavlja Kreft, "ob branju zgodbe in spoznavanju novega." S tem se dotakne zapisa na spletni strani Kvarkadabra, kjer je zapisano, da so znanstveniki pravzaprav tolmači zgodb.

In če smo ravno pri zapisih na spletnih straneh, je zanimiv tudi zapis na spletni strani Hiše eksperimentov: Slišal sem in sem pozabil, videl sem in si zapomnil, naredil sem in znam. "To misel si delijo mnogi," je povedal Kos, saj je dejstvo, da si stvari, do katerih se dokoplješ z lastnim eksperimentom, tudi hitreje in lažje zapomniš. "Zapomniš si tisto, pri čemer si 'zašvical' svoje možgane in se sam dokopal do nekih spoznanj. Spoznanja, ki so prinesena na krožniku, so sicer zanimiva in pametni jim prisluhnejo, ampak če jih hočeš vzeti za svoje, jih moraš tudi doživeti," poudarja Kos, ki je sinoči razkril tudi, da mu je oče, znani ilustrator, sicer pa tudi fizik Božo Kos, namesto pravljice za lahko noč večkrat predstavil kak fizikalni eksperiment.

Kako spodbuditi radovednost v slovenskem šolskem sistemu? In podvprašanje, kako pogosto se v Hišo eksperimentov vračajo učitelji naravoslovja, da bi dobili ideje in popestrili pouk? "Zelo pogosto," ugotavlja Miha Kos, ki je prepričan, da bi morali učitelji postati navduševalci, če ne celo akviziterji svojega predmeta. "Bistveno je, da mlade navdušiš za svoj predmet, jim pokažeš, kako priti do znanja, razkriješ metode in kazala, posladkaš s cukrčki, zaradi katerih bi mlade zagrabilo, da bi stvari sami vzeli v svoje roke in prišli do svojih spoznanj."

Tudi Kreft se strinja z opazko o navdušenju. "Če učitelj uspe doseči ta visoki cilj, da uspe navdušiti, potem je to veliko. Če koga nekaj zanima, potem ima v možganih pripravljen predalček, kamor bo to znanje lahko shranil," meni Kreft, ki verjame, da učitelji tudi na Kvarkadabrini strani iščejo ideje, s katerimi si lahko pomagajo pri pripravi pouka.

Ali lahko učiteljem to navdušenje to priučimo? "Če bolj čakajo na zvonec, kot njihovi učenci, potem je to težko," opozarja Kos, ki največjo težavo slovenskega šolstva vidi prav v šolskem kurikulumu. Zgolj iz predmeta fizika bi najraje odvzel vsaj četrtino snovi in jo namenil navduševanju učiteljev za iskanje "poprčka", ki bi začinil njihova predavanja. Povsem konkreten je bil pri primeru poučevanja fizike: "Fizika niso same formule. Gre za vprašanja, zakaj je nebo modro, zakaj steklenica pade na tla, če ima to možnost, in zakaj se zarosijo očala … Fizik bi moral večino snovi razložiti z besedami, formule pa so pri tem zgolj stenografski zapis," je dodal.

Upati si je po Kreftovem mnenju ključna besedna zveza. "Področje je treba obvladati, da si lahko upaš, a kljub temu si nekateri ne upajo." Še posebej pomembno je to prav pri poljudnem pisanju, kjer je treba biti drzen in ne le prevajati strokovnih besedil. Kreft zagovarja preoblikovanje besedila, dodajanje konkretnih primerov in prispodob.

Kako pisati o znanosti, da se bodo tudi mladi zanimali za naravoslovno literaturo? Miha Kos se navdušuje nad inovacijami v knjigah in predajanjem navduševanja nad učenjem. Kot primer je podal pisanje o znanosti v verzih in ilustracijah ter izpostavil primer, ko so na avtobusih mestnega prometa razkrivali skrivnosti mavrice. "Mislim, da je pristopov dovolj, pomembno pa je, da ne zatremo domišljije. To pa bomo dosegli le, če si bomo upali zastavljati vprašanja," je še poudaril Miha Kos.