Zlobec: V mojih letih se ne spodobi več biti živ

Pri založbi Mladinska knjiga so poleg Zlobčeve esejistične zbirke Trn ali radost v srcu? predstavili še zbirko esejev Nasprotja (Eseji in legende) Denisa Poniža in biografijo pionirja slovenske psihiatrije Janeza Kanonija izpod peresa njegovega sina Črta Kanonija.

Zlobec: Razmišljal sem o svoji etični drži Kot je uvodoma poudarila urednica Nela Malečkar, gre za avtorje treh različnih generacij, mikrofon pa je najprej prepustila 87-letnemu veteranu slovenske literature, kot ga je naslovila, Cirilu Zlobcu, ki bo svoj obsežen opus samo v letu 2012 dopolnil s štirimi novimi knjigami.

Po besedah Cirila Zlobca so pri izdaji esejistične knjige Trn ali radost v srcu? odločilno vlogo odigrala prav njegova častitljiva leta. "Knjiga je nastala popolnoma naključno. Ko sem dopolnil 87 let, sem menil, da je to vendarle obdobje, ko se ne spodobi več biti živ. V Državnem arhivu Slovenije in rokopisnem oddelku NUK so se zanimali, ali imam kaj, kar jim lahko odstopim, računajoč na to, da je preveč nevarno čakati, da bodo posel izročitve opravili vnuki, saj se ti praznega stanovanja le preveč razveselijo in nemudoma odstranijo vse papirje. Tako sem se vrgel v to in zgrabilo me je nekaj neverjetnega. Razmišljal sem o svoji etični drži, o tem, kako sem odreagiral v kritičnih trenutkih," je dejal ter spomnil na obtožbo aktualnega predsednika vlade, da je izdajalec slovenskega naroda, in španski predlog, da ga nominirajo za Nobelovo nagrado. Čeprav je knjigo želel nasloviti Izpoved grešnika Cirila, se je navsezadnje odločil za resnobnejši naslov. "Ta trn ni namenjen vam, a v moje srce se je zadrl res globoko," je priznal in se s tem naslonil na družinsko tragedijo, najverjetneje tudi smrt sina, publicista, prevajalca in politika Jaše Zlobca.

Poniž: Če si neusmiljen sam do sebe, si lahko tak tudi do drugih

Denis Poniž, pesnik, dramatik, literarni teoretik in publicist, zadnja leta pa tudi redni profesor zgodovine in teorije slovenske in evropske dramatike na AGRFT, je knjigo esejev Nasprotja (Eseji in legende) začel pisati, ko se je zavedel, da je pred njim manj časa kot za njim. V knjigi je želel reflektirati svoj samoten položaj, saj razen v PEN ni vključen v nobeno stanovsko organizacijo. "Obračunal sem s samim seboj in mislim, da ima človek, ki je neusmiljen do lastnega življenja, pravico biti neusmiljen tudi do drugih."

Novinar Črt Kanoni je v knjigi Moj oče, psihiater Kanoni po besedah Malečkarjeve z občutljivostjo popisal očetovo osebno zgodbo in natančno izrisal medvojno in povojno politično ozračje in Ljubljano tistega časa. Črpal je iz lastnih spominov in očetovih dnevnikov, ki jih je pisal vsakodnevno. Črt Kanoni, ki je na novinarski konferenci kot za šalo stresal spomine na pretekla leta, je priznal, da povod za pisanje izvira iz njegove osebne travme. "V osnovni šoli mi je nekdo iz sosednjega razreda podrobil, da je moj oče svojo ženo Dušano Šantl zaprl na Studencu (psihiatrični zavod – op. p) zato, da se je lahko oženil z mlajšo (materjo Črta Kanonija – op. p.). To je bilo med starejšimi Ljubljančani zakoreninjeno," je povedal Kanoni. "A v resnici je šlo za tragičen preplet usod dveh oseb – očetove prve žene in očeta, ki je poskušal storiti vse, da bi ta zakon obstal, a se ni obneslo." Črtova zgodba se nadaljuje v letu 1970, ko ga je v srednji šoli poučevala prav Dušana Šantl, ozdravljena in izpuščena iz psihiatrične bolnišnice in "ne, kot se napačno govori, da se je to zgodilo šele po očetovi smrti", je sklenil Kanoni.