Hrvaška čelistka Monika Leskovar in italijanski violončelist in skladatelj Giovanni Sollima sta v Slovenski filharmoniji "zaplesala" v vrtincu klasične in elektronske glasbe, rocka in jazza.
Monika Leskovar in Giovanni Sollima
Giovanni Sollima, italijanski skladatelj in violončelist z zavidljivo solistično kilometrino, v središče svojega ustvarjanja postavlja violončelo, na katerem s svojo glasbeno nadarjenostjo očaruje tudi Monika Leskovar. Za glasbeno-življenjski dvojec je violončelo glasbilo glasbil, zato je tudi njuno koncentriranje tako zanosno.
Hrvaško-italijanski violončelski duo Leskovar in Sollima je sredin koncert v prestolnici Slovenije začel s Suito v d-molu iz druge knjige Pièces de violes francoskega skladatelja Marina Maraisa, vodilnega skladatelja konca 17. in začetka 18. stoletja. Evropsko pisani uvod je dvojica glasbenikov nadaljevala v francoskem ritmu, s Preludijem k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja v Sollimovi priredbi.
Odštekana Razlaga sanj
"Kot suita ali pesmarica … ali zgodbe ali portreti (ali vizije) Virginie Woolf, Emily Dickinson, Leonarda da Vincija in drugih … Sposodil sem si pripovedno strukturo Freudovega dela in pri tem skušal z glasbo priklicati nekaj njegovih izkušenj, ki se premikajo svobodno, ločeno od resničnega sveta, v sfere sanj …" je Sollima povedal o svojem odštekanem delu Razlaga sanj, ki je navdušilo v drugem delu koncerta.
Sozvočje violončelov je kot gorski studenec žuborelo v glasbenem zlitju prvin klasične in elektronske glasbe, rocka, jazza in sredozemskega melosa. V nasprotju z Leskovarjevo, trdno zasidrano na odru, je Sollima ves čas neuspešno iskal oporno točko za svoje godalo in s tem pošteno nasmejal občinstvo. Kot je pokazal, se violončelo v njegovih rokah izvrstno znajde tudi kot prenosno godalo ter priložnostno brenkalo in tolkalo, ki ustvarja mavrico netradicionalnih, a ušesu prijetnih zvokov.
Violončelo štiriročno
Violončelski duo je občinstvu, ki je z neustavljivim aplavzom pokazalo svojo slo po še, za konec prihranil češnjo na vrhu smetane. Monika in Giovanni sta (jo) v dvoje zagodla na en violončelo, da so se kresale iskre lokov, bežečih po strunah, in se vžigali prsti na vratu elegantnega godala … hkrati pa se netile simpatije med poslušalstvom vseh generacij.
2
