Tiha moč ženske umetnice in matere samohranilke

Zvonka T Simčič avtorica, ki svojo pozicijo biti ženska, umetnica in mati samohranilka tematizira na angažiran način.

Zvonka T Simčič je ženska, samozaposlena v kulturi in mati samohranilka. Svoje identitete in družbene vloge, ki jih kot nelahke zaradi širšega družbenega konteksta in njegove obravnave doživlja vsakodnevno, pa umetnica sistematično problematizira skozi svoje ustvarjalno delo.

Pred petimi leti je tako v performansu Doulas "ad utero, ab ovo" razprla vprašanja (ne)možnosti oploditve samskih žensk ter spregovorila o pravici žensk, ki naj same odločajo o svojem telesu in reprodukciji. V umetniški akciji je predstavila lastno izkušnjo umetne oploditve, nosečnosti in rojstvo otroka v enostarševski družini.

S performansom se je odzvala na referendum iz leta 2001, kjer se je večina opredelila proti pravici samskih žensk do umetne oploditve. Sama je to storila, in to v državi, ki ženski, če ne živi v skupnosti z moškim, tega sicer ne dovoljuje. "Odločitev za umetno oploditev predstavlja v državi, kjer tovrstna pravica samskim ženskam ni omogočena, pogumno in drzno dejanje suverene posameznice, ki s takšno gesto hkrati zavrača žensko podrejanje moški hegemoniji pri reprodukciji," je o umetniškem delu in življenju zapisala teoretičarka in umetnica Alenka Spacal.

Pravice za vse

Po rojstvu sina Adama in njegovem odraščanju v enostarševski družini se je umetnica soočila še z eno izmed ravni tukajšnje sodobne resničnosti, in sicer z vprašanjem pozicije matere samohranilke ter odnosa države do enostarševskih družin. Takšno poporodno obdobje je obravnavala v projektu Nove alegorije iz leta 2009.

V najnovejšem videu z naslovom Tiha moč in fotografijama, nastalima v sodelovanju z Nado Žgank, ki so v Kulturnem centru Tobačna 001 na ogled do 1. marca, pa avtorica obravnava še enega izmed družbenih kontekstov, neposredno zarezanih v posameznikovo in posamezničino intimo, vprašanje udejanjanja pravic za vse, priznavanje različnih družinskih skupnosti in poudarjanje trenutka, ko se o pravicah manjšine izreka večina. Gre za problematiziranje pred kratkim zavrnjenega družinskega zakonika, na podlagi katerega Zvonkin sin "odrašča v državi, kjer otroci iz enostarševskih, istospolnih in vseh sodobnih oblik družinske skupnosti še nekaj časa ne bodo imeli izenačenih pravic z otroki iz tradicionalno zasnovanih družin," še zapiše Spacalova.

Tako kot v predhodnih projektih tudi v najnovejšem delu Zvonka T Simčič sina postavlja kot objekt in subjekt umetniškega dela, z njim pa razpira številna vprašanja, povezana s sodobnim družbenim položajem. V tem preizprašuje status prekerne delavke, status umetnice kot takšne, matere samohranilke ter z videoposnetkom, v katerem s sinom v rokah stopa naproti boljšemu življenju, poziva k spreminjanju obstoječega sveta, ki življenjske položaje priznava selektivno.

V videu Tiha moč umetnica parafrazira in aktualizira slovensko izročilo in njen lik Lepe Vide, ki predstavlja žensko kot subjekt delovanja, ki o svojem življenju odloča sama. Tako se kaže kot krhka, a hkrati močna in borbena mati, ki z vso nežnostjo in odgovornostjo svojega otroka pelje proti boljši prihodnosti. Vizualno vznesenost, ki podpira upanje v svet, napolnjen s socialno pravičnostjo, srčnostjo, solidarnostjo in pogumom, podpira himna ženskega pevskega zbora Kombinat; to so zapele tudi v živo na odprtju v Kulturnem centru Tobačna 001. V videu in na odprtju pa je podporo pogumu in borbi za svet enakih možnosti, s spremljajočimi glasovi Kombinatk, podala tudi kantavtorica Ksenija Jus s sodobno uglasbeno različico tragične Lepe Vide, ki jo je je uničil kapitalistični kriminalec.

Na odprtju so v izvedbi Zvonke T Simčič, Bogdane Herman in Valerije Zabret zvenele tudi slovenske ljudske pesmi. Napevi so tako odzvanjali kot glasovi tradicije, ki trdoglavo zagovarja ustaljeno, a po drugi strani so ravno ti ozvočili glas, ki se v prevladujoči sodobni resničnosti izgublja in pozablja. In za preslišano ter prezrto se je, kot vedno znova to poudarja in počne Zvonka T Simčič, treba boriti.

Ali kot še zapiše Alenka Spacal: "Lepa Vida Zvonke T Simčič ni za pravičnejši svet radikalno žrtvovala ne svojega ne sinovega življenja. Po obronku ju ne peha v pogubljenje, temveč ju z voljo, v kateri sta združena hrepenenje in boj, rešuje pred brezizhodno situacijo. Ni se pesimistično vdala v usodo, temveč se aktivno, borbeno in hrabro upira dani situaciji. Avtorica se s svojimi umetniškimi deli bori na edinstven način, ko kot umetnica in mati, odeta v podobo Lepe Vide, stopa z otrokom v naročju po travniku hrepenenja pravičnejšemu in boljšemu svetu naproti."