Tabujevci se vam zahvaljujejo za ribe in odhajajo v svet

Tabu, ena od najbolj prepoznavnih slovenskih skupin, stopa s podpisom pogodbe z največjo glasbeno založbo na nova pota. O tej nepričakovani prihodnosti, o novem singlu, o oboževani Poljubljeni, o večno zaželenih Križankah, ki se jim kar nekako odmikajo, in sodelovanju z žensko skupino z moškim pevcem smo se pogovarjali s pevko Tino Marinšek in kitaristom Tomažem Tropom.

Pred nami je nov singel Hvala za ribe in podpis z novo založbo Universal Music. Se začenja novo obdobje v tabujevski zgodovini?

Tina: Ja (nasmeh). Očitno smo jim zanimivi in skupaj smo se odločili, da gremo v to sodelovanje. Občutkov je sto tisoč, pričakovanja so velika, prav tako strahovi, gremo na neznani teren, treba bo ogromno zaupanja v odnosu z založbo in drugimi vpletenimi, najbolj pa moramo seveda še naprej zaupati sami sebi in svojemu delu. Tomaž: Vsebinsko in produkcijsko bo še naprej vse v naših rokah, zato ne pričakujem večjih sprememb, razen na bolje.

Je zadnji singel prišel z novo založbo ali prej?

Tina: Delali smo ga že prej, a zaključili smo ga z novo založbo, saj smo ga prevedli tudi v angleščino.

Poslušalci imamo radi, da gre singel na plan z novim videospotom. A to vedno ni dosegljivo, ne?

Tomaž: Veliko ljudi glasbo pregleduje prek interneta in želi naše sporočilo tudi vizualno prebrati. Moram pa poudariti, da smo z videospotom zelo zadovoljni, saj je to eden redkih videospotov, v katerem smo vsi videti super. Tina: Če je videospot dober, podpre komad, sporočilo in je cilj dosežen. Vedno pa to žal ni izvedljivo in takrat smo enako žalostni kot poslušalci oz. gledalci.

Novost je tudi, da boste posneli album v angleščini. Vam je Slovenija premajhna?

Tomaž: Nam je Slovenija čisto prav (nasmeh). Ampak če smo dobili priložnost preizkusiti se v tujini, potem bomo to izkoristili. To ja za nas popolnoma novo področje, saj smo do zdaj našo glasbo širili samo malce čez mejo, zdaj gremo na širše.

Ali je prepevanje v angleškem jeziku drugačno kot v materinem? So občutki drugačni?

Tina: Drugače je, ja, veliko nas je, ki nam je to celo precej lažje in se tako hitreje spojita besedilo in glasba. Poskušam si razložiti sebe v teh primerih, ali je angleščina pač le bolj spevna ali pa je dosti lažje biti nekdo drug, igrati vlogo.

Naslov vašega singla Hvala za ribe zahteva dodatna navodila oziroma ga prepoznajo ljubitelji Douglasa Adamsa.

Tomaž: Avtor besedila je Izzy. To je markanten stavek iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji in pomeni nekako takole: hvala za nič.

Pesem si lahko glede na besedilo politično ali ljubezensko interpretiramo.

Tina: Tako je. Prav to je super. Da dopuščamo ljudem, da vklopijo svojo domišljijo in tam notri z besedilom počnejo, kar jim ustreza. Nekako pa se mi vseeno zdi, da je vedno več pesmi, ki opevajo skupinsko angažiranost, to, da smo skupaj močnejši. Glasba ... mora biti nekomu nekje velik trn v peti. Tomaž: Glasbeniki smo pa seveda samo ljudje, ki živimo vsakdanje življenje, niso vsa besedila nekaj nadčloveškega, so tudi vsakdanje zgodbe.

Kako nastaja album, je prej glasba, nato besedilo?

Tomaž: Iz naših korenin izhaja, da je najprej besedilo, nato glasba. Čeprav se zadnje čase nekako bolj usklajujem s tekstopiscem, kaj v tistem času razmišlja. Če je človek tik pred poroko, potem je lažje napisati ljubezensko pesem. Tina: Ni neke ustaljene formule. Je pa res, da je Maco tisti najbolj dejaven član, prvi, ustvarjalec glasbe, tako da ponavadi pride besedilo pozneje. Tomaž: Ne delamo po naročilu, zato lahko izbiramo.

S Poljubljeno ste zadeli žebljico na glavico. Je težko nadaljevati ob takšnem uspehu?

Tomaž: Po eni strani je težko, po drugi pa že imamo ideje, kako nadgraditi.

Kaj je bil recept za takšno uspešnico?

Tomaž: Če bi točno vedeli, bi jih naredili še več. Vsake toliko se preprosto stvari poklopijo. Tina: Smo pa res Poljubljeno slišali samo demo, pa se nam je že vsem razlegel nasmešek čez obraz.

Je Poljubljena višek ali kot si rekla orgazem koncerta?

Tina: Je pa ni. Tomaž: V naših odnosih je več orgazmov (nasmeh). Na koncertu ne gremo samo na eno pesem in en vrhunec, ampak jih želimo še več. Tina: Vedno, ko zaigramo uvodne tone, je občinstvo prevzeto. Ampak včasih se mi zdi oz. me je strah, da je bila tolikokrat predvajana, da so se je naveličali. Po drugi strani pa sem od svojih prijateljev slišala toliko komentarjev na to pesem, da imam še jaz dodatne lepe občutke. Eni so jo poslušali na poti v porodnišnico, drugi so se ob njej poljubljali močneje, lepo je, ko tvoja pesem postavi nek mali mejnik, opomnik.

Je pa dokaz, da znate napisati všečno glasbo? Preostalih vaših pesmi vseeno ni tolikokrat na radiu?

Tomaž: A moram vseeno povedati, da je veliko naših starejših pesmi še vedno zelo visoko na lestvici predvajanj. Kar je naš cilj, da ne delamo glasbe le za eno leto, ampak za vsak čas. Tina: Vedno je kakšna pesem bolj všečna poslušalcem. Ustvarjamo pop glasbo, ki se bo predvajala po radijskih postajah, in hvala bogu, od tega nekaj zaslužimo in se ciklus ne prekine. Vemo, da se v osnovi ne razlikujemo od svojih poslušalcev, tisto, kar mi radi slišimo, občutimo, bodo verjetno tudi drugi.

A so s Poljubljeno prišli nove oboževalci skupine?

Tomaž: Na koncertih se opazi, da mlajši sodelujejo pri novih pesmih, ker starejših ne poznajo toliko, tisti pravi oboževalci pa tako poznajo vse. Najbolj so nam všeč naši vrstniki, ki znajo stare in so jim všeč nove.

Če omenimo še sodelovanje z Andrejem Šifrerjem. Kako ste izbrali pesem Romanje?

Tomaž: Všeč nam je bilo besedilo in nismo želeli že stokrat prepete pesmi. Tina: Andrej je odličen tekstopisec, besedilo je aktualno, še vedno. Odlično zna pripovedovati skozi svoje pesmi.

K sodelovanju vas je povabil on, kar je zagotovo velika čast.

Tomaž: Seveda. Večina nas je odraščala ob njegovi glasbi in ob njegovih pesmih, zato mi je še posebej pri srcu spoznati nekoga in delati z njim, ki mi je bil idol kot mladeniču.

Načrti v prihodnosti? Nekaj časa se je veliko govorilo o koncertu v Križankah.

Tina: Te Križanke nam ne gredo iz glave in načrtov ... Nismo namreč pričakovali podpisa z novo založbo, zato so se stvari malce spremenile. Malce zamaknile. Vsega ne moremo naenkrat. Še vedno pripravljamo tudi Tabu predstavo, kjer bo vse skupaj bolj intimno, od prizorišča do glasbe, pa se je vse rahlo zaustavilo. Ta trenutek je z naše strani prioriteta nova plošča. Tomaž: Poleg tega se moramo pripravljati na kakšen nastop v tujini in zato moramo kakšne pesmi prevesti v angleščino. Vaje in tako naprej.

Zakaj prav Križanke?

Tina: Jaz gojim posebne občutke do Plečnikovih Križank, tja sem hodila v šolo in poslušala tonske vaje z dvorišča. Ambient je čudovit, privlačen za nastopajočega in obiskovalca. Tomaž: Križanke so eminenten prostor, sploh z orkestrom je lahko lep dogodek. Takšnih prizorišč v Sloveniji ni.

Energija na odru je zelo pomembna od pevca/pevke. Je bilo, Tina, to najprej zate breme ali ste se hitro ujeli?

Tina: K sreči nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom in vedno ni bilo lahko, delam pa to z največjim užitkom. Tako kot fantje, in ujeti se v tem ni bilo težko.

Kdo so vaši glasbeni navdihi?

Tina: Moj je trenutno Pink s svojim zadnjim albumom, na katerem je vsaka pesem brca v zadnjico, ker tako poje, da me motivira in spodbudi k delu. Tomaž: Glede na to, da vem, koliko truda je potrebno za vsak uspeh, vidim navdih v vseh glasbenih izvajalcih, ki so naredili velike stvari in so po petnajstih letih še vedno na vrhu. Ko veš, koliko truda, odrekanj je potrebnih za uspeh, potem znaš ceniti marsikaj.

S kom bi si želeli nastopiti enkrat v prihodnosti?

Tomaž: Če dobro premislim, bi bila idealna priložnost ženska zasedba z moškim vokalistom. Popolno naše nasprotje (nasmeh). Tina: Hm. Z Nino, vendar!