Spodbujamo ljudi, da razmišljajo

Začelo se je z združitvijo dveh bosanskih bendov, ki ju je družila želja po ustvarjanju dobre glasbe in boj za družbene spremembe. V Sloveniji jih požirajo predvsem mladi, zaradi katerih se bend, ki igra mešanico hip hopa, reggaeja, duba, rocka z vložki bosanskega melosa in družbeno kritičnimi besedili, vsaj enkrat mesečno znajde na katerem od naših odrov. Zaznamovali so jih čas vojne na Balkanu in tranzicijske težave bosanske družbe. S svojim glasbenim, a tudi družbenokritičnim angažmajem so se hitro znašli med nosilci uporniških gibanj v Bosni, ki jim je uspelo doseči premike (in odstope) vodilnih na političnem odru in lani bistveno dvigniti udeležbo mladih na volitvah. Med pesmimi na koncertu boste težko preslišali Blam, Valter, Dosta in Firma Ilegal, septembra pa bo izšel nov album Wild Wild East, ki ga napoveduje že izdani singel Euro Song. Z nami sta se pogovarjala basist Vedran Mujagić in DJ Brano Jakubović. O zvezdništvu kljub utrujenosti po nočnem nastopu na Schengenfestu ni bilo ne duha ne sluha.

Kaj pravzaprav pomeni Dubioza Kolektiv, kje ste dobili idejo za ime? Ko smo razmišljali o imenu benda, nam je bila všeč besedna igra, večpomenskost zgodbe o dubiozi. Ta po eni strani pomeni besedo v bosanskem slengu, ki opisuje zelo posebno stanje, ki lahko pomeni vse od dolžniške krize do zelo čudnega občutja, ko ne veš, kam bi šel in kaj bi delal. Lahko pa pomeni tudi standardno oznako za nekaj sumljivega. Kolektiv smo zato, ker nas je bilo vedno več na kupu.

Videointervju:

Vašo glasbo poganja gorivo jeze na korupcijo, birokracijo, zdaj tudi recesijo, kar lahko poslušalci razberemo iz besedil in ogromno energije, ki jo imate na koncertih. Na kaj ste bili tako jezni, da je to izbruhnilo v obliki glasbe? Tega ne bi ravno definiral kot jezo. Le poskušamo običajne vsakodnevne težave spraviti v triminutno besedilno obliko. Ne želimo biti kot tisti, ko na televiziji gledamo intervju z nekim popularnim pevcem, ki reče, pridite na koncert, pozabite na svoje težave in se bomo imeli uro in pol lepo, ob tem pa pozabi povedati, da te po tem, ko prideš iz dvorane, čakajo iste težave. Stvari skušamo obrniti in zaznati vsakodnevne težave, ki nas vse žulijo. Žal pa ljudje prevečkrat čakajo, da se te same rešijo, zato jih skušamo nagovoriti, naj jih vsak dan poskušajo reševati sami.

Ko se ukvarjaš s takimi stvarmi, to vneseš v vsebino angažirane glasbe. Se pa potem dogaja, da nam postavljajo na stotine vprašanj, kako bi rešili to ali ono težavo. Nismo politična stranka, ne nudimo rešitev na tak način. Smisel cele zgodbe je, da spodbudimo ljudi, da razmišljajo in bodo po naših pesmih motivirani, da mogoče premislijo o svojih težavah, o katerih prej niso razmišljali, a nanje pritiskajo in vsak dan živijo z njimi.

Prav zaradi vaše političnokritične orientiranosti pravite, da ste bolj veseli, da vas namesto v glasbene oddaje vabijo na soočenja s politiki. Postali ste glas civilne družbe v Bosni. Kako vam je to uspelo doseči? Šlo je za igro naključja, ker glasbene oddaje v tistem času še niso obstajale. Nekdo je seveda ugotovil, da je to, kar govorimo, lahko zanimivo za pogovorno oddajo in so nas pred nekimi volitvami vsak dan klicali. To ni bilo nič namernega, nič domišljenega, nič, kar smo načrtovali, pravzaprav se je kar zgodilo. Rezultat je bil zelo zanimiv: soočili so dve stališči, ki sta bili precej različni. Na eni strani dnevno politični govor, kar je bilo tako, kot bi nam nekaj želeli na silo vtepsti v glavo.

To so debate, v katere povabijo nekaj politikov in nekaj ljudi iz civilne družbe in potem bla bla bla ... Govorijo v jeziku, ki ga ljudje ne razumejo, in to postane dolgočasno. V teh oddajah se vedno trudimo govoriti v ljudskem jeziku. Nikoli nimamo zavor pred politiki, zato jih vedno vprašamo tisto, kar ljudi zanima. Da vidimo, o čem razmišljajo, ali imajo kakšno rešitev za konkretne težave tega trenutka. Nikoli nismo ovinkarili pri vprašanjih, bili smo neposredni. Vsekakor nam je bilo všeč, če niso imeli odgovora (največkrat ga nimajo), zato smo potem nadaljevali s provokacijo in zato so pogovorne oddaje, ki so v živo, najlepše.

Vam je uspelo kaj doseči? Uspeh ni merljiv. Zelo težko je izmeriti, do kje gre neka pozitivna zgodba, ki smo jo zapeljali na ta način. Mogoče je sto mladih gledalo te oddaje in poslušalo naše pesmi.

Morda politiki? To pa so zelo neozdravljiva kategorija. (smeh) To nikoli ni bilo namenjeno njim, saj poznajo stvari in vemo, da se jutri ne bodo spremenili. Ustvarjajo namreč idealno situacijo s politično sprejemljivimi temami, tako da nič konkretnega ne povejo, da te oddaje pač nekako minejo. Iz njih pa potem vedno izidejo kot zmagovalci. Prav zato smo hoteli biti drugačni. Če imaš premierja uro in pol pred sabo, je pametno izkoristiti priložnost in ga vprašati tako, kot če bi ga srečal na ulici.

Ste imeli zaradi svoje kritičnosti kdaj težave? Bilo je nekaj precej nespretnih poskusov, da bi prepovedali nekaj koncertov prek uredniških kolegov, ki organizirajo festivale, ki so financirani prek občine. Ti načelniki so bili precej živčni, če so bile v tistem času pred vrati volitve in jim ni ustrezalo, da bi ljudje sploh razmišljali o čemerkoli. V glavnem so se stvari končale smešno. Mi smo preprosto naredili svoj koncert, če so ga oni odpovedali. Represivnih reakcij ni bilo.

Dober primer je bil, ko smo za prejšnje novo leto igrali v Sarajevu na proslavi, ki jo je organiziralo mesto. Pred nekaj meseci je na naslov našega pevca prišla kazen za 500 evrov. Pojasnilo: pevec skupine Dubioza Kolektiv (tisti manjši, suhi) je nagovarjal ljudi k uporu, rušil oblast in spodbujal sovražni govor. Zdaj čakamo na uradni papir in ga bomo dali na zid ali spletno stran. Dobili smo kazen zaradi kršenja javnega reda in miru za novo leto ob polnoči na mestni proslavi.

Odraščali ste v času vojne. Kakšen pečat je pustila na vas? To ima tako dobre kot slabe strani. Najbolj nas je naučila ceniti skromnost. Veliko ljudi sprašuje, kako to, da smo kot rokerji tako dobro organizirani. Ker imamo vsi tako ozadje, zelo dobro vemo, koliko stvari moraš vsakodnevno ceniti, da greš lahko naprej.

Zakaj menite, da vas je občinstvo na festivalih najprej v državah nekdanje skupne države, zdaj pa tudi drugje po Evropi vzelo za svoje? Vsi imajo več ali manj iste težave v različnih merah. Ko govoriš na primer o recesiji, to zadeva tako Makedonca kot Slovenca in to deluje na regionalnem govornem območju, kjer nas vsaj malo razumejo. Spomnim se, ko smo prvič igrali v Bolgariji, kjer je bilo na solo koncertu tisoč ljudi. Peli so prav vsa besedila! Bili smo popolnoma šokirani. Nismo mogli verjeti, da nekaj, kar je bilo napisano v bosanskem kontekstu, enako dobro funkcionira sredi Sofije in se ljudje s tem identificirajo.

V principu je stvar v Evropi enaka. Nov album Wild Wild East, ki bo izšel septembra, najbolj govori o izmišljenem problemu imigrantov. Vidimo lahko, da politiki svojega dela ne opravljajo ravno najbolje. Pozornost obračajo na temnopolte ljudi, češ da nam kradejo delo in da je zdaj to edina težava. To me nekako zelo spominja na začetek devetdesetih let v Jugoslaviji, ko so naenkrat Slovenci postali popolnoma drugačni od Hrvatov, Hrvati od Srbov, Bosanci pa so bili nek čuden narod. To smrdi kot popularizacija desničarskih idej, zato smo na ta način tudi oblikovali album.

Kakšno sporočilo pa prenašate z marihuano na odru? Marihuane nismo nikoli povzdigovali brez zadržkov in neke zgodbe iz ozadja. Kakorkoli so bile zgodbe okrog marihuane nekaj, okrog česar so se ljudje zelo spotikali, je ozadje naših pesmi prav kritika takega bega od problemov in realnosti. Najlažje je izključiti možgane in razmišljati o drugih stvareh. Naš namen je povedati, da tega ni dobro početi, da se je treba soočiti s težavo, ne pa pobegniti.

Po drugi strani ne bi imeli nič proti legalizaciji marihuane in to je del zgodbe, o kateri poskušamo govoriti: zbujanje pozornosti okoli prepovedane marihuane v trenutku, ko na tisoče ljudi na avtocestah umira zaradi alkohola ali ko čez meje s kamioni prevažajo na tone heroina, je smešno, po drugi strani pa najdejo mladeniča z marihuano, ga zaprejo in napišejo, kako se borijo proti drogam.

Album napoveduje že izdani singel Euro Song. O čem govori? Pesem govori o tem, kako smo Bosanci Evropejci samo tiste tri minute na Evroviziji. Za tisti kratek čas smo kot Angleži ali Italijani ali Nemci ... Ko pa minejo tri minute, se nam spet dodeli mesto, ki nam je namenjeno. To je zgodba prihajajočega albuma.