Sanjam o tem, da pišem

Na četrtkovem literarnem večeru so govorili o marsičem, še najmanj o literaturi. Jergović namreč ne skriva, da ga družbenopolitično dogajanje še kako zanima, zato se tudi ni branil podati komentarja o petkovih demonstracijah, ki bi morale imeti predvsem vsebinski smisel. Spregovoril je tudi o naši skupni preteklosti, o lepih in manj lepih plateh nekdanjega sobivanja.

Osrednji dogodek v romanu Pleše v somraku – poslovenila ga je Aleksandra Rekar – je umor dvanajstletne Srde Kapurove, ki s svojim čudovitim plesom iz Zagrebčanov na prometni ulici, kjer rdeča na semaforju vselej gori predolgo, mami denar in nasmehe. Zgodba se razvije iz petih različnih smeri – s Srdo Kapurovo je povezanih pet junakov z izjemnimi življenjskimi zgodbami, katerih korenine segajo v Srbijo, na Hrvaško in v Bosno. Kdo od njih je njeno truplo pustil ležati v praznem stanovanju?

Najbolj bran avtor z območja nekdanje Jugoslavije Delo zagotovo najbolj branega sodobnega avtorja z območja nekdanje Jugoslavije je pomemben gradnik zdajšnje južnoslovanske književnosti, ne le zato, ker bralcem ponuja neponovljivo priložnost, da so udeleženi pri gradnji sveta, ki jim je sočasno znan in neznan, pač pa tudi zato, ker tistim, ki želijo razumeti odnose v nekdanji Jugoslaviji, ni treba posegati po psiholoških študijah – dovolj je, da preberejo katero od del nagrajevanega in prevajanega Miljenka Jergovića.

Leta 1966 se je rodil v Sarajevu, kjer je diplomiral iz filozofije in sociologije, od leta 1993 živi v Zagrebu. Piše poezijo, prozo in eseje ter je kolumnist Jutarnjega lista in tednika Globus. Njegova proza in poezija sta neizmerno priljubljeni in prevedeni v dvajset svetovnih jezikov. Že s prvencem, zbirko kratkih zgodb Sarajevski Malboro, je nemudoma dosegel velik ugled, s knjigami, ki so sledile, pa ga vedno znova le še potrjuje. Hkrati spada med redke avtorje, ki so enako blizu kritikom in bralcem: njegova dela so presečišče kritiškega in bralskega okusa.

Miljenko Jergović je tudi tisti pisatelj, ki mu je druga plošča Clashev spremenila življenje. Že nekaj let je najbolj popularni, tudi razvpiti, za mnoge najbolj talentirani pisec med Triglavom in Đerdapom. Sociolog in filozof, ki je mednarodne štipendije zavračal zato, ker ve, da se nikdar ne bi mogel pomešati med akademike. Pred poldrugim mesecem je za knjigo Pleše v somraku, ki so jo prevedli in izdali pri založbi Sanje, prejel ugledno evropsko literarno nagrado angelus – poljsko nagrado za najboljši srednjeevropski roman, preveden v poljščino. Sicer v svojih knjigah popisuje otroštvo, iskanje identitete v Sarajevu, majhne in velike dogodke na tleh nekdanje Jugoslavije ...

Frank Capra in Ivan Cankar V zadnjih nekaj letih se je zvrstilo kar nekaj poskusov ponovnega ovrednotenja jugoslovanske pop kulture. Nanjo se neposredno veže sentimentalnost, ki jo mnogi očitajo tudi njemu. Očitke zavrača, češ da ko govorimo o človeških življenjih, ideologija ni najprimernejši arbiter: "Jugoslavija je v političnem smislu to, o čemer smo se in se otroci učijo v šoli in kar je zapisano v učbenikih: večnacionalna komunistična država, ki se ji ni uspelo demokratizirati. Ampak ta ista država je bila tudi prostor naših življenj, ki so bila, roko na srce, bolj ali manj srečna. In ki z naknadnim vzpostavljanjem državnih mej nimajo nikakršne zveze. Človek ne more spremeniti odnosa do lastnega življenja samo zato, ker so mu zamenjali državo. To, pri čemer sam vztrajam v Historijski čitanki 1 in 2, delno pa tudi v Sarajevskem Marlboru, je to, da sem hotel izpovedati svojo zasebno zgodovino. Zato ker jo je ideološka popolnoma zameglila. Ali sem sentimentalen? Zasebno zagotovo. In ne bojim se tudi sentimenta v književnosti, četudi je bila sentimentalnost v književnosti v večjem delu 20. stoletja precej na slabem glasu. Treba pa je razlikovati med sentimentalnostjo in patetiko. To drugo je lažna emocija in sam se ji poskušam izogniti. Res pa je, da je nekaj meni najljubših knjig in filmov zelo sentimentalnih." Vedno je imel rad Franka Capro in ameriške melodramatike iz obdobja črno-belega filma. Kot otrok je bil popolnoma obseden s Salingerjem, ki je bil prav tako sentimentalen pisec. In tudi Ivan Cankar, ki ga ima rad, kot pove Jergović, se sentimentalnosti ni branil.

Nekje na začetku Naci bontona zapiše, da je njegova generacija vzgojena po pedagogiki katodne cevi. "Generacije naših staršev iz štiridesetih in petdesetih so bile zaznamovane z družbenopolitično ureditvijo, v kateri so živele. Vzgajani in formirani so bili v neki zgodbi o mladinskih delovnih brigadah, znanje pa so črpali iz čvrstih vzgojnih metod Antona Semjonoviča Makarenka. Verovali so v komunizem, v brezgrešnost tovariša Tita, po kavbojke pa hodili v Trst ali še kam dlje. Moje generacije, rojene v šestdesetih, pa so se oblikovale mimo teh partijskih vzgojnih oblik. Gledali smo filme, ki so jih istočasno predvajali na Zahodu, brali iste knjige kot naši angleški, francoski, italijanski prijatelji, poslušali punk in buljili v televizijo. Bistveni element naše vzgoje je bila pop kultura." Sam je pristal v literaturi. Ker ima rad zgodbo, predvsem pa način, kako je povedana. "Preprosto ljubim fabulo."

Bralci pa imajo radi njega. To mu je ljubo. In prija njegovi nečimrnosti: "Lagal bi, če bi rekel, da mi je vseeno. A mislim, da o tem ni dobro razmišljati. To so nevarne zadeve. Človek kaj takega hitro ponotranji in lahko bi se zgodilo, da bi začeli pisati z namero, da bi bilo napisano všečno. To je točka, v kateri punk prehaja v estrado." Zakaj torej ni več punker? "Biti punker dvajset let po punku se mi zdi malce neumno. Žalostno. Punka ni več. To, kar bi naj danes imeli za punk, je v resnici neke vrste pop glasba. Današnji punkerji so pogosto tudi precej apolitični ljudje. Apolitičnost in punk pa sta dve popolnoma nezdružljivi zadevi." Pravi, da še vedno živi normalno, čeprav je na Hrvaškem enako osovražen in priljubljen: "Najlaže je rešiti stvari, ki zadevajo denarnico. Od novinarstva se v naših krajih lahko precej dostojno živi. Ko v Zagrebu padem v depresijo – velikokrat je biometeorološke narave –, se usedem v avto in odbrzim."

Na vprašanje, koliko še razmišlja o svoji identiteti, pripadnosti, odvrne, da je to povezano z jezikom. "Če pišem v srbohrvaškem ali hrvaško-srbskem jeziku oziroma katerikoli drugi mešanici, tudi razmišljam o svoji identiteti. Je pač večplastna. O svoji identiteti razmišljam, ko sem v svojih mestih, ko razmišljam o svoji družini, o državah, v katerih so živeli moji predniki."