Produkcija 2010–12

Mednarodni grafični likovni center (MGLC) se ne ukvarja samo z zgodovinjenjem in raziskovanjem grafičnega medija, temveč s svojim ateljejem in podporo tiskarskega mojstra Slavka Pavlina umetnikom omogoča tudi produciranje. Na razstavi Produkcija 2010–12, ki jo je kuriral Božidar Zrinski, tako v ogled ponuja dela, ki so v grafičnem ateljeju nastala v zadnjih treh letih. Predstavlja produkcijo že uveljavljenih umetnikov in umetnic, kot so Kamila Volčanšek, Zora Stančič, Petra Varl, Črtomir Frelih, Silvester Plotajs Sicoe, Mojca Zlokarnik, Svetlana Jakimovska Rodić in Lina Rica, ter umetnine mlade generacije ustvarjalcev. V ateljejih MGLC-ja so na razpisu izbrani avtorji in avtorice tako umetniki, ki se tudi sicer v svojem delu neposredno ukvarjajo z grafiko, kot ustvarjalci, za katere ta medij ni njihov prvenstveni izraz, kar na primer velja za Mino Fino, ki jo bolj poznamo po ilustracijah, ali pa Silvestra Plotajsa Sicoea, ki ga povezujemo predvsem z njegovimi slikarskimi platni.

Kurator je umetnike spodbudil, da grafiki ob postavitvi dodajo še svoja najnovejša dela, s čimer je Zrinski želel širše razpreti vpogled v kontekst umetnikovega ustvarjanja ter vpenjanje grafičnih del v avtorjevo širšo produkcijo, s tem pa vzpostaviti tudi dialog med deli na formalni in vsebinski ravni.

Formalni dialog med sliko in grafiko, preslikavanje podobe iz enega medija v drugega je tako v ospredju pri delu Kamile Volanšček, ki je v grafičnem ateljeju razvijala tudi sicer za njeno delo značilno ikonografijo in vsebino. Svoje slikarsko delo z grafičnim medijem pa je sopostavil tudi Silvester Plotajs Sicoe. Silovitost slikovitosti grafike je poudaril še z barvnimi platni, ki so jim v obeh medijih poleg različnih vizualnih avtobiografskih in kulturnih citatov dodane še besede. Z žarenjem barve in tem likovnim elementom kot gradnikom podobe se ukvarja tudi Mojca Zlokarnik, ki ob tem raziskuje še različne nosilce materiala za grafiko, papir z različnih geografskih koncev.

Petra Varl je ob podobi mačke, katere odtis visi na steni in ki ima z njenim lastnoročnim podpisom tudi zbirateljsko vrednost, razmišljala tudi o pomenu "demokratičnega" kroženja in dostopa umetnosti. Zato je odtisnila še tisoč izvodov podobe mačke, te pa na razstavi ponudila gledalcem, da si jih brezplačno vzamejo in tako z njimi vstopijo v vsakdan. Galerijskega praga pa Varlova ni prestopila le z obdarovanjem obiskovalcev, temveč tudi s podobo psa, ki ga je v Tivoliju dodala prometnemu znaku. Ta je ob ogledovanju njenega prispevka na skupinski postavitvi viden skozi galerijsko okno, ostal pa bo tudi po koncu razstave.

Grafike Mine Fine spremlja stena, popisana z izseki misli in asociacijami ustvarjalke. Stilizirano izpisane besede, ki so posamezno zabrisane, onemogočajo dostop do pomena v celoti. Zato delujejo fragmentarno, posamezne besede pa tako ne tkejo pomena, temveč prej podobo, ki pa se tako kot vsebina vije med vidnim in nevidnim, berljivim in neberljivim, dostopnim in nedostopnim.

Z grafikami manjših formatov Petra Petančič problematizira pogoje umetniške produkcije grafike in status umetnika, ki ob pomanjkanju finančnih možnosti nemalokrat nima primernega prostora za svoje delo. Umetnine tako pogosto lahko nastajajo doma, umetnica pa jih ustvarja razpeta še med druge svoje življenjske vloge.

Ob soočanju z različnimi mediji, med grafiko in fotografijo se na postavitvi odvija igra rok avtorice Nine Rice. Prisotnost podobe rok in besed meri na to, kako z rokami lahko pišemo sporočilnost na več ravneh. Z razmerjem med podobo in besedo, konteksti likovnega sveta in njihovimi branji pa se na razstavi ukvarja tudi Črtomir Frelih. Ana Ida Mordej se s podobo in njenimi realizacijami poigrava skozi igro senc.

Svetlana Jakimovska Rodić v svoji prostorski postavitvi sooča podobe vaške situle in sodobne vojaške motivike. Glavno izhodišče dela je zastavljeno vprašanje, kako arhaične podobe interpretiramo z današnjega zornega kota. Te so postavljene v kontekst negotovosti in ogroženosti ter večne želje po oblikovanju varnega prostora. Umetnica tako v instalaciji, ki je bila lani predstavljena v Dolenjskem muzeju pod naslovom Stene varnih sob, govori o cikličnosti občutka negotovosti in želje po biti varen.

S knjigo umetnika se predstavljata mlada umetnica Tjaša Rener in že uveljavljena Zora Stančič. Renerjeva je v svoje delo vpletla še socialno perspektivo, saj gre za umetnino, ki je nastala v sodelovanju z ganskimi otroci. Na svojem obisku v Gani je Renerjeva ob druženju s tamkajšnjo mlado generacijo prosila, da narišejo, kako vidijo sebe. Ob afriških motivih, ki jih v različnih grafičnih tehnikah postavlja pred gledalca, pa tega v kontekstu Zahoda tudi preizprašuje, kako gledamo in dojemamo podobe druge kulture.

Zora Stančič svoje knjige umetnika z naslovom Napake ni razprla v obliki končnega izdelka, temveč skozi proces nastajanja. Na postavitvi se tako srečujemo z odtisi, ki so kot končni vključeni v knjigo, prav tako pa imamo vpogled tudi v poti nastajanja podobe, ki se najprej zgodi kot skica na linolej, ki ga umetnice skenira in digitalizira, to prenese na folijo, s te pa na papir.

Mladi umetniki Boris Beja, Adrijan Praznik, Jan Tomažin, ki končujejo svoje šolanje, so se ob formiranju svojega avtorskega ega vprašali, kako bi se kot individualisti znašli ob produciranju kolektivnega dela. Skupinsko ustvarjanje, ki zahteva konsenz in veliko potrpljenja, so si zadali kot eksperiment, za tematiziranje pa izbrali vprašanje političnega stanja subjekta v našem prostoru. Skozi sestavljene podobe iz medmrežja tako razpirajo kategorije Zahoda in Vzhoda, v razmerju do katerih so želeli sprevrniti zahodnocentrično točko pogleda in interpretacij. Slovenijo so tako v kontekstu njene geopolitike in kapitalizma postavili na Divji vzhod, s tem, da je Vzhod v umetniški povedi postal Zahod. Ob odprtju razstave so v razmerju do podobe kavboja stali še čokoladni indijančki, z zaužitjem katerih so se prisotni nehote vpletli v delo in v vsebine, ki jih to odpira. Ob njihovem pokončanju se je vzpostavil še "nični" trenutek politične participacije, ki se zgodi ob posameznikovi zapustitvi določenega političnega akta javnosti in z njegovim nadaljevanjem v vsakdanjiku, so s svojo gesto še poudarili umetniki.