"Pri šestnajstih si premlad za na oder"

Zanjo ostaja vprašanje, kako bodo naprej živeli umetniki, pa tudi vsi preostali, ki se novodobni nestrpnosti ne morejo priključiti. Razpravljali sva o življenju med Slovenijo in Nemčijo, o vesoljih, ki ljudi ločijo in združujejo, in sploh o vsem, kar ženskam rado pade na pamet.

Pred nekaj leti ste se dokončno vrnili v Slovenijo in leta 2008 izdali album Nevidni orkester. Kaj mu sledi? Res je, leta 2008 smo posneli Nevidni orkester in to je bila v mojem življenju kar velika prelomnica, ker nam je končno uspelo narediti en lep jazzovski album s krasnimi teksti Ferija Lainščka in z genialno zasedbo glasbenikov. Gre za v živo posnet album, ki je vse tisto, kar sem jaz v vseh teh letih počela, naredila ... Pozneje se je Tadej Tomšič, član Big Benda RTV Slovenija, genialni glasbenik, odločil, da bo na novo preoblekel in aranžiral nekatere pesmi z Nevidnega orkestra, in tako je lani izšla plošča Love you madly, na kateri so prisotni tudi džezovski standardi v angleščini, ki jih tako rada pojem. Trenutno zbiram material za projekt z nemško založbo, sem v fazi raziskovanja, končno se lahko pohvalim, da imam menedžerja. Nisem zmogla več sama in upam, da bom zdaj bolj "prisotna" na sceni. Kriza se vsekakor pozna tudi v glasbi.

Pred izidom Nevidnega orkestra ste nekaj let živeli razpeti med Ljubljano in Kölnom. Je bila vrnitev tudi simbolna? Da, tudi. Preden sem odšla živet v Nemčijo, sem naredila osnovno napako, da sem to vsem povedala. Namreč bilo je, kot da sem za vse izginila z obličja sveta. Nemčija je bila krasna, veliko koncertov, ogromno izkušenj, potovanja sem ter tja po džezovskih klubih, ampak jaz sem imela tako strašno domotožje in sem bila že tako utrujena od tega načina življenja, da sem hotela priti nazaj sem. Ko se je svet tudi zaradi poceni poletov zmanjšal, mi je moj mož Steve takoj predlagal selitev nazaj, kar sva hitro tudi storila. Tukaj pa šok – kar naenkrat ni bilo več Mie, kam je izginila?

Kako je bilo znova začenjati na domačih tleh? Vsa ta leta sem se vračala in ohranjala stike, ampak enako ni bilo nikoli več. Konec koncev je za mano tudi veliko novih, mladih in kakovostnih pevk, ljudje si želijo novih obrazov. Ogromno sem premišljevala, zakaj je bilo tako težko na novo priti do nastopov ... Moram priznati, da so se do mene zmeraj vsi lepo vedli, no, saj sem prijazna punca (smeh), nikoli si nisem nakopala nobenih zamer, pa vendarle. Scena se je spremenila, nekateri bi morda rekli, da me je povozil čas, toda temu moram ugovarjati, ker v tej zvrsti glasbe, ki jo pojem, eno življenje ni dovolj za vse, kar imam povedati, se naučiti. Morda tudi na glasbo preveč vpliva fast food razmišljanje, ki je zmagovalo in zmaguje še danes.

Ste imeli kdaj občutek, da vas v tujini bolj cenijo kot tu? V tujini je tako zelo drugače. Srečna sem bila, da mi je uspelo tukaj, ampak šele tujina mi je dala določeno potrditev. Talent sam po sebi ni dovolj, so še druge stvari, tudi sreča. Ko sem prvič stala na odru v Kölnu, sem imela – po domače povedano – polne hlače, pa se je izkazalo, da sem dobra, kar je bilo ... enostavno super! Sem zelo nesamozavesten človek, hitro se me lahko povozi, ker mi glasba preveč pomeni, da bi se s tem hvalisala. Ko pojem, dajem vse od sebe, takrat najraje ne bi imela kamer, luči ... ampak samo temo in glasbenike.

Se vračate v tujino na nastope, vas povabijo? O, da, to je tako enkratno! Zame je to, da me znova povabijo, dokaz, da imam tisto nekaj. Saj veste, kako je, če se na nastopu nisi dobro odrezal, nikoli več te ne povabijo, jaz pa lahko grem nazaj v prostore, kjer sem pet let delovala. Sicer to ni vsako leto, je pa veliko bolje kot, recimo, festival Lent, na katerem, na primer, nisem bila že šest let, čeprav sem v tem času izdala dva prelepa albuma, odlično sprejeta pri kritikih in občinstvu. Zakaj niste na Lentu? Težko je biti prerok v svojem mestu, pravi Biblija. Ampak boli? Ne vem, zakaj me ne pokličejo, boli pa tako, da sem zdaj že prav jezna, ne vem, ali sem že bila kdaj tako jezna zaradi organizatorja Jazz Lenta. Razume se, da organizator povabi tistega, ki mu je všeč, jaz jim očitno nisem, in to je bil tudi komentar, ki sem ga dobila. Ni tako, da brez Lenta ne morem (pre)živeti, hudo mi je, ker je tam moja družina, veliko prijateljev, Maribor je le moje mesto.

Kako sta se s Stevom navajala na življenje pri nas? Mislim, da enkratno, saj Steve noče več iz Slovenije. Skupaj sva že 20 let in imava strašno ljubezensko zgodbo, on je moja druga polovica, vedno raje se imava. Zelo rad je tukaj. V Nemčiji ima svoj trio in pogosto potuje nazaj, tukaj se je vpisal na klasično kompozicijo in študira v slovenščini. Moj Steve je svetovljan, če ne bi bil, ne bi mogla biti z njim. Rada imava podobno glasbo, rad ima živali, to je sploh na prvem mestu, ampak če bi poslušal kakšno grozno glasbo, ne bi prišel v poštev.

Kaj pa je za vas grozna glasba? Vse, kar poneumlja, če ostanem diplomatska. Danes je že vsaka pevka, hudiča, pa skoraj nobene še nisem slišala peti! Saj peti ni tako enostavno, kot se morda zdi. V petje je treba vlagati, to je trdo delo, ni kar tako, pri večini mladih pevk pa pomislim, da gre zgolj za nastopaštvo.

Spremljate oddaje, kot je Misija Evrovizija? Ne, tega ne morem gledati, nekajkrat sem poskusila in videla, da je ogromno talentiranih nastopajočih, par biserov, ampak to so začetki, za katere je treba videti, v kaj se bodo razvili – kvaliteto ali kvantiteto. Verjamete v misijo takšnih in podobnih oddaj, najdete v njih kaj pozitivnega? Verjamem v idejo, da bi vsak, ki ima pevski talent, študiral petje in se zgradil kot pevska osebnost. Pri šestnajstih si premlad za na oder, energija sicer je, mladost tudi, ampak kilometrine ni, ker se še iščeš. No, da ne bom samo o tem, imamo tudi čudovite pevke, kot so Nuša Drašček, Severa Gjurin, Bilbi, Ana Bezjak, Neisha ...

Sumim, da niste iz materiala za pop pevko. Ne, nisem tak tip. Spoštujem vse tiste, ki to zmorejo, jaz niti ne vem, kaj vse potrebuješ za pop pevko (smeh). Zdaj delam dobro, čutim, da sem na višku energije, glas mi služi. Ko pa bom čutila, da se je postaral, se bom umaknila. Nekje po tridesetem letu začne ženska drugače peti, boljše, preprosto zaradi življenja samega, zaradi izkušenj, ki jih ima za seboj, vzponov, padcev ... Znanje in glas se gradita z leti. Vsakič, ko stopim na oder, dam vse svoje v pesem, in to se čuti. Zato pa dobra glasba seže tako daleč.

Kako se spominjate svojih začetkov, ste vedeli vse to, o čemer govoriva danes? Vedela sem, da potrebujem znanje, zato pa morda še toliko bolj razumem vse te rosno mlade pevke, ki stopijo na oder. Od malih nog me je zanimala umetnost, vedela sem, da bom pisala ali pa pela, bila sem "odštekan" deklič, ki ga privlačijo nenavadne stvari. Bila pa sem tudi zelo pretepen otrok, zaradi česar sem šla pri 17 od doma in začela delati v Tovarni dušika Ruše. Devet let sem opravljala težko fizično delo med preprostimi ljudmi, garala sem, mlada in močna, vstajala ob petih zjutraj. Še danes sem izjemno ponosna na to izkušnjo. Prepevala sem, odkar pomnim, v tovarni se je le nadaljevalo. Tam smo imeli ogromne silose, v katerih je odmevalo, če si dal notri glavo, in jaz sem jo med odmori za malico kar naprej tiščala notri. Morala sem peti, morala! Poslušala sem Ello Fitzgerald, v moji mali garsonjeri v Mariboru smo poezijo naglas brali cele noči, igrali kitare in sanjarili o tem in onem. Glasba in z njo umetnost sta me poklicali tako močno, da sem jima morala slediti.

Ste držali korak s svojimi džezovskimi vzorniki, ki so imeli precej razburljiva življenja? Precej smo "žurali" v tisti garsonjeri, to je bila zadnja postaja vseh boemov, poetov, ljubimcev, ljubimk ... Oh, vsega je bilo in vse to je zdaj v moji glasbi. Ko je kaj bolelo, sem umirala od bolečin, ko sem bila srečna, so se lahko vsi okoli mene smejali z mano. Takšna sem pravzaprav še danes. Včasih sploh ne morem verjeti, da sem bila to jaz, tako sem se umirila. Zdaj sem jaz ta starejši občan, ki smo se mu smejali, češ da ne more razumeti, da mora biti glasba zelo naglas in da se mladi moramo družiti! Kdaj se zalotim, da se zelo razjezim, če je kje kaj preglasno. A v resnici sem za to, da se mladi znorijo v mladosti, zato da so lahko v zrelih letih tako strpni kot jaz.

Ko sva že pri letih ... Spremljate slovensko politiko? V življenju je nisem spremljala, zdaj sem pa jezna. Jezna, ko vidim, kaj se dogaja. Po srcu sem popolna liberalka in ne razumem tega, da so lahko ljudje tako nestrpni in zlobni, da ne pustijo drug drugega pri miru. Zdaj smo pa vendarle v časih, ko je treba ljudi sprejemati takšne, kot so. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Vse te nestrpneže bi poslala v tujino, kjer je več tujcev, da bi videli, kako je živeti med njimi, da bi videli to raznolikost. Obožujem Štepanjsko naselje, rada imam ljudi, ki niso iz Slovenije. Kako si lahko tako majhen v srcu, to me res boli. Pa se mi zdi, da tega prej ni bilo toliko. Izjemoma spoštujem našega predsednika države, Türka, čeprav ga ne poznam osebno. Oddaja toliko širine in modrosti, zdi se diplomat in svetovljan, vsi preostali se samo prepirajo.

Čutite to nestrpnost tudi, kadar nastopate? Takrat je pa tako – kdor ti je všeč, ti je všeč, kdor ne, pač ne. V živo je energija otipljivejša. Pojem za vse, to sploh ni vprašanje, ne bi pa nastopala za politične stranke. Bi rekli, da ste konec koncev zadovoljni s svojim delom? Ko si res zadovoljen s sabo, je bolje, da kar nehaš. Ko nekaj naredim, grem naprej, nočem se niti poslušati, ker premišljujem, kaj bi lahko naredila bolje, drugače. Da se ne morejo poslušati, mi pogosto rečejo tudi druge dobre pevke, ki to priznajo. Veste, takrat ko se je prižgala tista rdeča luč za snemanje, sem dala vse od sebe. Vse, kar imam, sem dala v pesem. To je intenzivno, adrenalinsko početje, in ko ga je konec, je konec, nočem se ozirati nazaj.

Letos praznujete veliko stvari, med drugim tudi 10. obletnico svoje poroke in svojih 50 let. Občutki? Ne morem verjeti, da bom stara 50. Po tridesetem naslednjih deset let mine kot eno in jaz ne morem verjeti, da sem že tu. Prehajam v tisto obdobje hormonskih sprememb, da se komaj dohajam, kar naprej me obliva. Zdaj vem, zakaj se vse džezovske pevke kar naprej brišejo z robci (smeh). Zame je petdesetletnica velika prelomnica, nisem ne mlada ne stara. Počutim se staro okrog 30, verjetno je to moja otroška duša, bolj sproščena sem kot kadarkoli. Pri dvajsetih sem mislila, da sem debela, pa sploh nisem bila, nisem mislila, da sem luštna, čeprav so se fantje ozirali za mano, skratka, nisem imela te sproščenosti, ki jo imam zdaj. Takratni 30-letni obraz bi si kar nalepila čez današnjega!

Bi se odločili za lepotni poseg? Ne vem še. Tista jutra, ko se pogledam v ogledalo in mi vse visi z obraza, so res grozna, zato zelo dobro razumem vsako damo, ki si je to privoščila. Ne bi se šla rezat, a pustimo se presenetiti, saj me lahko čez deset let vrže kaj drugega. V teh petdesetih letih sem ugotovila, da te imajo ljudje radi zaradi drugih stvari, pa tudi ne marajo te zaradi drugih reči. Ko me je mož zasnubil, mi je rekel, postarajva se skupaj. To je tisto, ko ga pogledam in opazim, da mu manjka že kakšen las, za kar se obremenjuje, jaz pa si mislim, kako fino. Morda si bova čez nekaj let lahko oddahnila pred željo po mladosti in sprejela to, da gredo v naravi stvari pač tako. Praznujeta valentinovo? Ne, midva si narediva praznik takrat, ko nama ustreza. Rečeva si: Let's celebrate, pa je.