Mandićstroj

Marko Mandić je eden najprepoznavnejših obrazov ljubljanske Drame, brez katerega si zadnja leta težko predstavljamo največje predstave tega gledališča. Nase je sprva opozoril predvsem z vlogami v Mali drami, a njegova eksplozivnost ni bila nič manj opazna na velikem odru. Da je Mandić igralski stroj v najbolj pozitivnem pomenu besede, dokazuje tudi s svojim delovanjem zunaj institucije, med drugim tudi v sodelovanju z Vio Negativo. Lani poleti so na primer s performansom v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti, kjer je Mandić masturbiral na kos kartona, razburili hrvaško javnost, medtem ko so redni obiskovalci Mandićevih predstav takšnih potez že vajeni.

Zadnji v sklopu njegove trilogije performansev je Mandićstroj v režiji Bojana Jablanovca, nekakšen pregled vlog, ki jih je Mandić ustvaril med letoma 1998 in 2010. Osemintrideset vlog, ki smo jih lahko v preteklosti videli predvsem v Drami in Mini Teatru, Mandić poveže v performans, v katerem ponovno dokazuje, da je neizčrpen vir energije, mojster preobrazbe in, kot so ga nekoč opisali v žiriji na Borštnikovem srečanju, gledališki ekstremist.

Na odru Stare elektrarne se je v soboto ponovno spoprijel z nekaterimi velikimi liki gledališke umetnosti, kot tudi s tistimi manj znanimi, pri tem pa si je pomagal z originalno kostumografijo in tudi občinstvom, ki ga je nagovarjal, vabil na oder, pošiljal iz dvorane, presedal po tribuni in na druge načine vključeval v performans.

Od Osvalda iz Ibsnovih Strahov prek Rentona oziroma Tomaža Kosa iz Trainspottinga, Boba iz Primestja Hanifa Kureishija do Ala iz performansa Sallinger, ki je bil predlani na sporedu v Mini Teatru. Mandić pri iskanju jedra igralca, ki ni omejeno na vloge, ne popušča. Neizprosno iz vlog posrka bistvo in med prehodi praktično ne dela premorov, zato je vse skupaj bolj kot pregledu vlog podobno nenadzorovanemu vrelcu Mandićeve igralske ustvarjalnosti.

Mandićstroj je brezkompromisno ohranjal pozornost in tudi udeležbo občinstva ter si na koncu prislužil stoječe ovacije.