Lucija Stupica: Do poezije v pogosto "neužitnem" svetu ne smemo biti ravnodušni

Meni, da se ne gre predati malodušju v smislu, da hitri življenjski ritem ne dopušča časa za verz.

Lucija Stupica (1971) živi in dela v Ljubljani. Doslej je izdala tri zelo odmevne pesniške zbirke. Za Čelo na soncu (2000) je prejela nagrado za najboljši knjižni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in zlato ptico, nagrado Liberalne akademije za umetniške dosežke. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004) ter Otok, mesto in drugi (2008). Stupica je zastopana v številnih domačih in tujih pesniških antologijah ter velja za enega vodilnih slovenskih pesniških glasov.

Organizacija Unesco je 21. marec določila za svetovni dan poezije. Kakšno je vaše mnenje o takšnih formalnih obeležjih, ko en dan v letu vsi govorijo o odrešilni moči poezije, že naslednji dan pa je pesništvo spet najbolj obrobna kulturna tema. Mislim, da je dobro, da obstaja svetovni dan poezije, da obstaja dan, ki morda malo večkrat spregovori besedo poezija, zagotovo pa opominja na to, da do nje v tem pogosto "neužitnem" svetu enostavno ne smemo biti ravnodušni. Predvsem pa, da se odpira kulturni dialog, ki ga tako potrebujemo. Sama recimo za ta dan potujem v Beograd, tam se bomo ob tej priliki srečali pesniki iz najrazličnejših držav, predvsem pa avtorji, ki so nekoč ustvarjali v skupni državi in se danes srečujejo z zelo podobnimi izkušnjami, ki jih prinaša ustvarjanje.

Če sva že pri javnih nastopih. Kako razumete različne promocije poezije - od javnih branj do prepletanja z drugimi umetniškimi žanri? Se vam ne zdi, da je branje poezije rezervirano za tišino, za tihi prostor med knjigo in bralcem? Branje je bilo in bo rezervirano za tišino, tudi samost, če hočete, a mogoča so tudi uspešna sobivanja z drugimi umetniškimi žanri. O promociji bi težko govorila, četudi se zdi, da kakšna pesnica, pesnik posega v "skrbi za svojo priljubljenost" po promociji, na dolgi rok ne verjamem v uspešnost le-te.

No, saj promocija nima nujno negativne konotacije... Da, no, ravno zato me različne aktivnosti, ki se jih poslužujemo pesniki, da bi predstavili svoja dela publiki, ne navajajo na misel, da to ne bi bilo dobro. Tudi to je del ustvarjalnega procesa, ki si je sodelovanje z drugimi umetniki ali umetnostmi sposodil za svojo nadgradnjo ali pa le postajo na poti do naslednje knjige, ki bo morda prav rezultat razmišljanja, občutenj, nastalih ob impulzih dialoga z glasbo, slikarstvom, gibom in drugim, ali pa novo gojišče za korake v povsem drugo smer.

Svojevrsten poklon poeziji je tudi srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, festival Pranger, ki ga pripravljate skupaj s prevajalko Urško P. Černe in urednikom Goranom Č. Potočnikom. Kakšna "drama" se odvija, ko se srečata pesnik in njegov kritik? Menim, da je vsak pretres, sploh pa odkrit, dobrodošel, ni pa nujno sprejemljiv. In prav ta širina festivala nam vsako leto ponudi nove in nove ideje, o čem je vredno govoriti. Festival ni enozvočen, nikoli, in pesnik ima svojo besedo in zagovor, lahko pa molči in se pozabava ob misli, da je spet vsak našel svojo "resnico". Festival Pranger se od samega začetka zaveda, da tako kot poezija tudi on pripada prej butičnemu svetu kot blagovnici. In da zato ni za nič prikrajšan. Vesel pa je vsakega novega gosta, ki ima kondicijo prisluhniti poeziji in besedam o njej tri julijske dni v Rogaški Slatini.

No, na Prangerju so zbrani sami privrženci, ki jim je precej jasno mesto poezije v svetu. Toda, se vam zdi, da vsled sodobnih življenjskih trendov na splošno narašča nepismenost za pisavo poezije? Sodobni življenjski trendi nas preganjajo že dolgo, v zadnjih dvajsetih letih se je življenjski ritem zelo pospešil, zagotovo, a še dlje govorimo, da bodo knjige kmalu preteklost. Pa je ostala poezija in knjige. In vsako leto na delavnicah srečaš nove ljudi, predvsem mlajše, ki pišejo. Dobre poezije pa je morda ravno toliko, kot je je bilo nekoč. Samo da hitreje in sploh pride do nas, četudi iz najbolj oddaljenih koncev sveta. In tu vsa zahvala prevajalcem in tistim, ki odkrivajo. V tej razpršenosti misli in sveta obstaja tudi zgoščenost najrazličnejših jezikov v govorici poetike.

Če se vrneva k svetovnemu dnevu poezije. Ob tej priložnosti boste gostovali v Beogradu, kjer vaše pesmi lahko berejo tudi v prevodu. Res je. V Srbiji mi je pred dvema letoma izšla knjiga pesmi v imenitnem prevodu Ane Ristović. Prav zaradi Aninega velikega doprinosa sem bila izjemno vesela, da je knjiga požela dobre kritike, predvsem pa našla svoje mesto v beograjski Politiki z zapisom, kjer je bil poudarek na sodobni slovenski ženski poeziji, Bojane Stojanović Pantović. Tudi to je eden razlogov, da sem letos povabljena kot gostja večera, kjer bodo nastopili Ervin Jahić (Hrvaška), Nikola Madžirov (Makedonija) in Uwe Kolbe (Nemčija). Celotna manifestacija bo potekala pod okriljem Kulturnega centra Beograd.

Pesnik Boris A. Novak je ob neki priložnosti dejal, da sam sebe nikoli ne imenuje pesnik, pač pa ti ta naziv podelijo drugi. Vi sebe, ki se sicer posvečate tudi arhitekturi, imenujete pesnica? Ne, vendar sem se navadila na pripis ob imenu, prvič pa je bilo nenavadno.