Četrtek, 9. 8. 2012, 9.59
9 let, 2 meseca
Ko so olimpijske medalje podeljevali tudi umetnikom

Leta 1912 se je na poletnih olimpijskih igrah v Stockholmu na stopničke povzpel Walter Winans. Prvi dve olimpijski medalji je na prejšnjih olimpijskih igrah prejel za streljanje, tretjo pa omenjenega leta za bronasti kip konja s kočijo. Winans je prvi dobitnik zlate olimpijske medalje za kiparstvo.
Letos mineva sto let od prve takšne olimpijske medalje, a v času londonskih športnih presežkov le malo ljudi ve, da so med letoma 1912 in 1952 na olimpijskih igrah tekmovali tudi umetniki. Medalje so poleg v športnih disciplinah delili tudi v umetniških, kot so kiparstvo, arhitektura, književnost in glasba.
Edino knjigo o pozabljenih disciplinah olimpijskih iger je napisal Richard Stanton. Pri pisanju knjige The Forgotten Olympic Art Competitions (Pozabljena olimpijska tekmovanja v umetnosti) je Stanton, kot poroča revija Smithsonian, moral brskati po arhivih olimpijskega komiteja v Švici, po številnih škatlah, ki niso bile odprte vse od leta, ko so vanje po končanih igrah zložili dokumente in jih pospravili.
Na prelomu stoletja, ko se je trudil zgraditi sodobne olimpijske igre, mu organizatorjev v Atenah, St. Louisu in Parizu še ni uspelo prepričati, da so umetniška tekmovanja potrebna. A je vztrajal, saj je menil, da obstaja samo ena razlika med olimpijskimi igrami, kakršne so organizirali v antični Grčiji, in navadnimi športnimi tekmovanji: da so na olimpijskih igrah športna tekmovanja enakovredna umetniškim.
Uspelo mu je leta 1912, ko so olimpijske igre potekale v Stockholmu. Prijave so zbirali v disciplinah: arhitektura, glasba, slikarstvo, kiparstvo in književnost, edina omejitev pa je bila, da mora vsako delo vsebovati vsaj namig, da ga je navdihnil koncept športa. Približno 33 umetnikov, večinoma Evropejcev, je oddalo svoja dela in v vsaki kategoriji so podelili zlato medaljo. Poleg Winansovega konja s kočijo so medaljo podelili še načrtom za sodoben stadion (arhitektura), olimpijski zmagovalni koračnici (glasba), frizi z motivi zimskih športov (slikarstvo) in Odi športu (književnost). Med dobitniki medalj je bil tudi de Coubertain, ki je v strahu, da tekmovanje ne bi privabilo dovolj tekmovalcev, oddal Odo športu pod psevdonimoma George Hohrod in Martin Eschbach, tako da komisija ni vedela, da je medaljo podelila ustanovitelju.
Medtem ko je olimpijada v prihajajočih desetletjih postajala najbolj ugleden mednarodni dogodek, so tekmovanja v umetnosti ostajala v ozadju. Da bi zadovoljili pogoje tekmovanja, so številni umetniki oddajali slike in kipe dramatičnih prizorov iz rokoborbe ali boksa, večina arhitekturnih načrtov pa je bilo za stadione in arene. Format tekmovanj je bil nekonsistenten in občasno kaotičen, včasih so v kategoriji podelili srebro in ne zlata, včasih pa je bila žirija tako razočarana, da medalje sploh ni podelila. Leta 1928 so na igrah v Amsterdamu kategorijo književnosti razbili na liriko, dramatiko in epiko, leta 1932 so kategorije spet združili in leta 1936 spet razbili.
Na koncu mu je seveda uspelo, umetniška tekmovanja pa je zamenjala t.i. kulturna olimpijada, netekmovalna razstava, ki poteka med igrami. 151 medalj, ki so jih podelili v umetniških disciplinah, je bilo izbrisanih iz olimpijskih seznamov in trenutno ne štejejo k skupnemu seštevku medalj, ki jih je prejela posamezna država. Več kot pol stoletja po ukinitvi je ideja o umetniških tekmovanjih še vedno prisotna. Leta 2004 je mednarodni olimpijski komite pred igrami organiziral umetniški natečaj, letos pa so pred londonskimi igrami sprejemali dela na temo športa in olimpijskih vrednot, kot so odličnost, prijateljstvo in spoštovanje. Čeprav ne podeljujejo medalj, zmagovalci dobijo denarne nagrade in so razstavljeni v času iger.