Intervju z Mattom Damonom

Režiser napetih trilerjev Bournova premoč in Bournov ultimat Paul Greengrass raziskuje temno plat vojne v Iraku, ki jo doživlja marinec Roy Miller. Njegov oddelek ima nalogo poiskati orožje za množično uničevanje, toda med številnimi smrtonosnimi zasedami nepričakovano naletijo na neprijetno presenečenje, ki nakazuje možnost srhljive zarote. Roy se znajde med dvema ognjema, saj se mora poleg sovražnikov pomeriti tudi z dvoličnimi ameriškimi agenti in politiki, ki so pripravljeni storiti vse, da resnica ne bi prišla na dan.

Kdaj sta s Paulom Greengrassom začela načrtovati ta film? 9/11 in vojna v Iraku sta dve veliki zadevi, ki sta se zgodili v zadnjem desetletju in Paul je želel narediti film na to temo. Začel je z United 93 in ko sva začela snemati Bournov ultimat, mi je povedal, da je pripravljen posneti film o Iraku. Ni pa vedel, kako bi ga zasnoval; vse dokler ni naletel na knjigo Imperial Life in the Emerald City pisatelja Rajiva Chandrasekarana. Ravno v Tangierju sva bila, ko mi je rekel: "To moraš prebrati!"

Kakšen je bil njegov pristop k filmu? Posnel je že Krvavo nedeljo in United 93, ki temeljita na resničnih dogodkih, prav tako pa je posnel akcijske filme o agentu Bournu. Zamislil si je, da bi nekako stopil ti dve vrsti filmov v enega in tako posnel veliki akcijski triler, ki bi se dogajal v resničnem svetu.

Kako vi vidite lik častnika ameriške vojske Roya Millerja, ki ga igrate v filmu? On je dober vojak in dostojen moški, ki se v Irak odpravi iskat orožje za množično uničevanje. Njegova naloga je zelo jasna, pa vendar najde sledi, ki so zelo drugačne od tistega, v kar je verjel. Zato se sprašuje, kaj se je zgodilo.

Vloga temelji na resnični osebi. Da, gre za Montyja Gonzaleza, ki je vodil ekipo Mobile Exploitation Team Alpha (MET A) na dveh morebitnih skladiščih orožja. Resnično je pričakoval, da bodo orožje tudi našli. Povedal mi je, da si je želel, da bi bil prvi človek na CNN-u, ki bi v rokah držal dokaz.

Kdaj je spoznal, da se moti? To je odkril na prvi lokaciji, kjer je bila v bistvu tovarna porcelana, mislili pa so, da je v stavbi shranjeno tudi orožje. V filmu je zelo zanimiv začetek, ko vstopimo v tovarno in ne najdemo ničesar.

Kako je bilo, ko ste spoznali Montyja Gonzaleza? Najprej sva se štiri ali pet ur samo pogovarjala. Star je toliko kot jaz, istega leta sva maturirala, vendar sva si izbrala zelo različni poti – Monty je svojo kariero posvetil ameriški vojski. Ko sem ga vprašal, zakaj sodeluje v tem filmu, mi je dejal, da zato, ker moramo ponovno dobiti moralno avtoriteto.

Zgodba ima neverjeten preobrat. Ko jim ne uspe najti orožja za množično uničevanje, Miller spozna Iračana Freddyja, ki ga igra Khalid Abdalla. Khalid je odličen igralec, ima močno sposobnost izražanja čustev, zaradi česar je na velikem platnu videti tako prepričljiv. Zaradi njega in druge igralske zasedbe je film Zelena cona tako poseben. Veliko zaslug za to ima tudi način, kako Paul Greengrass dela. Namesto da bi za vojake angažiral igralce, je raje vzel resnične veterane.

Ali vam je njihova prisotnost na snemanju pomagala? Popolnoma je spremenila mojo igro, saj sem imel 30 tehničnih svetovalcev. Vse, kar naredijo, je prav in ni jim treba govoriti, kako stati in kam iti. Če bi snemala skupina igralcev, bi za tak film porabili veliko več energije in dela. Tudi če bi nas vse poslali na vadišče, ne bi dosegli te stopnje prepričljivosti.

Kako pa je Paulu Greengrassu uspelo narediti film tako prepričljiv? To je težko pojasniti, saj vsak prizor iz scenarija razširi in se ne ozira na tehnikalije. Včasih si igralci med snemanjem kaj premislijo, vendar ne pri Paulu, saj on ustvari tako čudoviti nered, ki daje občutek resničnosti. In še veš ne, kdaj to naredi.

Zelena cona je res videti zelo resnično. Da, vključuje pa še veliko debat, ki so se v resnici odvrtele med nami – kot na primer moj prizor z Gregom Kinnearjem in Brendanom Gleesonom med videokonferenco, ko sta mi predstavila argumente sanjača v primerjavi z argumenti realista.

Potem ko ste z Greengrassom posneli zadnja dva filma o agentu Bournu, s čim vas je presenetil tokrat? Nisem snemal Krvave nedelje in United 93, kjer je uporabil neigralce in približno 30 do 50 minut improvizacij. Nekaj tega sem pričakoval tudi tukaj, saj sva se podrobno pogovarjala o tem, kako je posnel ta dva filma. Občutek, ko sem dojel, kaj moram kot igralec v prizoru doseči in kaj moj lik hoče, je bil vznemirljiv. Še posebej zato, ker sem vedel, da so zraven še drugi ljudje s podobnim občutkom in zavzetostjo.

Ali nam lahko predstavite primer, ko je takšno nepredvidljivo okolje pripeljalo do te vznesene izkušnje? Bila je scena s Saidom Farajom, ko me sploh ni poslušal in sem marinca prosil, naj ga utiša. Ne bom pozabil, kako resničen je bil njegov izraz na obrazu, saj ni vedel, kako daleč bo to šlo. Tudi če se ni ujemalo s sosledjem prizora, bi bil na koncu še vedno to lahko pravi prizor.

Ali je bilo snemanje surovo in fizično naporno? Delno, ampak je bilo dobro. Želel sem nositi resnično vojaško opremo, saj vse te podrobnosti pripomorejo k dobri igri, še posebej, če so okrog tebe vojaki in se trudiš, da bi se počutil kot eden izmed njih.

Film je bil večinoma posnet v Maroku. Da, v Maroku, ki je zelo gostoljuben, smo posneli večino prizorov. Že tretjič sem snemal tam, med tamkajšnjimi filmskimi krogi imam veliko prijateljev.

Odšli ste tudi v Španijo. Bilo je neverjetno, saj je naš mojster za vizualne učinke ustvaril pravo iraško sceno, čeprav jug Španije niti približno ni videti kot Bagdad.

London je bila vaša tretja snemalna lokacija. … kjer je med snemanjem postalo zelo hladno, česar pa se seveda v filmu ne vidi.

Kakšen se vam je zdel film, ko ste ga videli v končni različici? Osupnil sem! Zdaj me zanima, kako se bodo odzvali gledalci.