"Če nekoga dolga leta pitaš s krompirjem, potem drugega ne bo poznal"

Vesna Zornik, glasbenica, igralka, kiparka, oblikovalka nakita, pa še kaj, je za Planet Siol.net spregovorila o "bojnih" načrtih za koncert, s katerim odpira koncertno sezono cikla SiTi za dobro musko, o življenju glasbenice mame, pa seveda tudi o najlepši Reki in najslajšem čokolešniku.

V SiTi Teatru boste danes zvečer odprli prvo koncertno sezono cikla SiTi za dobro musko. Za izvajalca je to najbrž posebna čast.

Zagotovo je to prav poseben privilegij. Pomeni, da te organizator na nek način postavlja na piedestal. Trenutno mi to zelo godi, saj me s projektom TangoAppasionada že dlje časa ni bilo na sceni, in zdi se mi, da dobivam nek nov zagon, nova krila.

Kakšen je "bojni" načrt za nocojšnji večer? Kdo vas bo spremljal na odru?

Zasedba je nekoliko spremenjena, zato pa tudi zvočna podoba banda. Za bobni bo Rok Koritnik, na kontrabasu Nikola Matošić, spremljevalni vokal bo Metod Banko, za klavirjem pa bo naša sveža sila, pianist Blaž Remic. Po novem nas je torej manj in zato glasba diha na drugačen način. Zdi se mi, da je bolj zračna. Morda je to zato, ker sem že dlje časa v stiku s tem materialom, morda zato, ker smo se srečali novi karakterji. Zasedba je zdaj precej bolj intimna in vsi fantje pojejo back vokale. To mi je strašno všeč.

Kako ste prišli do Blaža Remica?

Malce sem raziskala teren, priporočilo ga je veliko glasbenikov.

Ga raziščete tudi, preden se lotite novega albuma?

Če se vaše vprašanje navezuje na Kataleno ali projekt TangoAppasionada, če me sprašujete, ali nam je vodilo okus poslušalcev, potem je odgovor ne. Poskušamo se ne ozirati na zunanje vplive, albume vedno delamo tako, da naredimo nekaj, kar se nam zdi sveže in zanimivo, kar nas poganja naprej. Ugotovili smo, da ni prav nobenega recepta, kaj bo občinstvu všeč, temveč je glavno, da je všeč tistemu, ki glasbo dela, tistemu, ki je na odru, ker se potemtakem 100-odstotno zažene v projekt. In kjer je srce, je tudi pozornost.

Gre za sveže predelave tango uspešnic …

Okrog tanga sem se že nekaj let vrtela kot maček okrog vrele kaše. Vmes se je nabiral material, začela so se mi odpirati vrata, ponujati priložnosti, vse dokler se nisem opogumila in posnela ploščo.

Kakšne so vaše izkušnje s tangom kot plesom?

Obiskala sem nekaj milong, šla sem na plesni tečaj, ampak bolj kot ples me je vseeno pritegnila glasba. Zanimal me je pogled z druge strani. Igrali smo na nekaj milongah in ko se zgodi spoj plesa in glasbe, ko na tvojo glasbo zaplešejo predani plesalci, je to res nekaj čarobnega.

Preživljate se izključno z glasbo. Če malo karikiram, kako sočne rezine tega kruha si lahko narežete in kako pogosto morate pri svojem delu sprejemati kompromise?

Imam srečo, da moja sreča ni odvisna le od denarja. Zavedam se, da sem lahko srečna, ker delam to, kar delam najraje, sicer bi verjetno že zdavnaj znorela. Imam pet stalnih projektov: Katalena, TangoApasionada, otroška predstava Sapramiška 2, Sounds of Slovenia in koncertna pripoved Tri Zdrave Marije in en Oče naš. To so stalni projekti, pri katerih sodelujem zadnja leta. Ko eni zamrejo, pridejo novi. Z enim projektom v tako majhni državi zagotovo ne preživiš, pa tudi s petimi danes težko. Oba z možem sva pridna, zelo agilna in se trudiva na vse pretege, ampak vseeno nismo bogati.

Omenili ste Sapramiško2, kjer igrate vlogo kultne junakinje Sapramiške. Po premieri ste dejali, da bi želeli, da predstava doživi vsaj četrtino uspeha prve Sapramiške. Prva je doživela že več kot 1200 ponovitev, kako kaže z njenim nadaljevanjem?

Trenutno smo nekje blizu številki 150. Ne vem zakaj, ampak letos igramo precej manj kot lani, ni več take bombe. Morda tudi zato, ker imajo v Mini teatru že kar nekaj novih predstav. Želela bi si, da bi to predstavo še igrali. Fino je igrati otrokom.

Porodniški dopust vam pripada še do konca leta, pa ste kljub temu že delovno razpoloženi. Kaj pomeni porodniški dopust pri vašem delu? Verjetno bi si težko privoščili enoletni odmor.

To je relativno, verjetno je pri vsakem drugače. Z možem sva si razdelila porodniški dopust. Po eni strani moram nastopati zato, da se počutim izpolnjeno, po drugi strani pa zaradi finančne potrebe. Prvo predstavo sem imela po dveh mesecih, bolj intenzivno pa sem začela nastopati po šestih mesecih.

Hčerka ima precej neobičajno ime. Reka. Kako to, da ste se odločili zanj?

Iskala sem ime, ki bi bilo posebno, edinstveno, a bi vseeno zvenelo preprosto. Všeč mi je naveza na poganske sile, kot so voda, zrak, ogenj, veter … Reka je simbol za življenje, življenjsko silo … Še preden sem zanosila, sem sanjala, da sem rodila deklico, da je bila zelo lepa in da ji je bilo ime Reka.

Bo tudi ona ljubiteljica čokolešnika, kot ste bili vi? Verjetno se legendarne reklame, v kateri ste nastopili pri treh letih, spomni večina, ki je odraščala v 80. letih prejšnjega stoletja. Je bila to velika stvar tudi za vas?

Mislim, da se danes nobena reklama ne more kosati z razsežnostjo reklam v tistem času. Oglaševanje je bilo takrat šele v povojih in ni bilo tako kot danes, ko ljudje ob reklamah preklopijo na drug program. Mnogo ljudi mi je omenilo, da so jih mame med reklamo celo klicale pred televizor, ne pa odganjale.

Nekaj let pozneje se je v javnosti razglabljalo o tem, da ste v letalski nesreči na Korziki izgubili življenje. Kako je prišlo do teh govoric? Se spomnite tega?

Joj, kako se ne bi? Ko se je zgodila nesreča, sem imela komaj šest let. Na letalu je bila družina z malo deklico, pisali so se Zorman. Ne vem kako, ampak nekako je prišlo do komunikacijskega šuma in do zamenjave priimka Zorman z Zornik. Ne vem kdo, kje in zakaj, ampak v javnost je prišla informacija, da sem to jaz. Stvari so se me takrat zelo močno dotaknile.

Vas moti, da v medijih danes več pozornosti posvečajo površini kot vsebini?

Seveda me moti.

Zakaj se zdi, da moti vse, branost pa kaže precej drugačno sliko?

Če bi imela odgovor na to vprašanje, bi verjetno lahko rešila svet. Mislim, da se tega vsi zavedamo, pa se nič ne zgodi. Če nekoga dolga leta pitaš s krompirjem, potem drugega ne bo poznal, niti ne bo zahteval česa drugega. Vsaj večina verjetno ne.

Česa bi želeli, da bi se poslušalci naužili na vaših koncertih?

Težko opišem z besedami. Glasba je nekaj, kar se te mora dotakniti, tako na površini kot v najglobljih globinah, da ti dvigne dlake, prikliče solze, tudi od lepote. Rada bi, da gredo ljudje s koncerta polni moči in zagona za nove življenjske dogodivščine.

Približuje se mesec december, za glasbenike pregovorno najbolj produktivni čas v letu. Je tudi pri vaši zvrsti glasbe tako?

Niti ne, letos na primer precej več delam v novembru. Zdi se mi, da ljudje decembra niso zadosti zbrani za takšno zvrst glasbe in da gre veliko bolj v promet kaj bolj lahkotnega. Sicer pa opažam da je letos eno čudno leto. Nekaj let nazaj smo več nastopali, artish zadeve so bile bolje sprejete, zdaj je v ospredju pop.