Uroš Ravbar: Svet mi je dal širino v razmišljanju

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli? Moje prvo pravo potovanje je bilo v Skandinavijo in ne samo, da ga nikoli ne bom pozabil, celo spremenilo je moje življenje. Od takrat so šli vsi prihranki samo še za potovanja. Kaj vas je na potovanju okrog zemeljske oble naučil svet? Toliko stvari, da jih je kar težko napisati v nekaj stavkih. Najbolj fascinantno je, da je svet lep in ljudje dobri. Sam imam nešteto pozitivnih izkušenj z ljudmi in revnejša, kot je bila država, gostoljubnejši in bolj odprti so bili ljudje. Z menoj bi delili vse, kar imajo. Naučil sem se spoštovati druge kulture in razlike med ljudmi. Postal sem bolj odprt in toleranten za vso mogočo drugačnost. Naučil sem se živeti z naravo. Svet mi je dal širino v razmišljanju. Spoznal sem tudi, koliko dela me čaka v prihodnje, da bom pomagal ohraniti naravo tudi za naše otroke. Kdaj ste se na poti okoli sveta počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali? Resnično ogroženega se nisem počutil nikjer, da bi mi kdo hotel kjerkoli kaj slabega, se mi v šestih letih potovanj ni zgodilo in mislim, da to ogromno pove. Nikjer nisem videl nobenega terorista ali kaj podobnega. Najbolj sprejetega sem se počutil v Iranu, kjer so me nosili po rokah in kjer sem veliko časa bival v domovih domačinov. Počutil sem se kot predsednik na obisku. To je res neverjetno. Če bi si prej ustvaril mnenje iz medijev, ne bi šel nikoli v te države. Če pa se odločiš prepričati na lastne oči, vidiš, da so objave v medijih le ena slika, realnost pa je povsem nekaj drugega. Mediji iščejo le senzacije in negativne zgodbe, srečni ljudje po svetu jih ne zanimajo. Mene pa.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

Kaj pa vem, najbrž v kakšnih desetih. Se pa res ob prihodu v državo najprej naučim lokalnega pozdrava in še kar nekaj drugih ključnih besed. Bula je recimo pozdrav na Fidžiju. Ravnokar sem se vrnil iz Mongolije, kjer pozdravljajo: sain bai na uu. Kam bi na sanjsko potovanje napotili zaljubljence v naravo in šport?

Moje sanjske države za ljudi, ki imajo radi hribe, so Nepal, Pakistan, Peru in Indija, za druge športe in naravo pa sta idealni Avstralija in Nova Zelandija. Po skoraj sto prepotovanih državah s ponosom povem, da mi je najlepše v Sloveniji, saj imam tukaj vse na dosegu roke, česar ni nikjer drugje na svetu. Katere vaše fotografije so našle svoje mesto v vodnikih založbe Lonely Planet?

Občasno mi pošljejo seznam, kje se fotografije pojavljajo, saj agencija Lonely Planet Images ne objavlja svojih fotografij le v vodnikih Lonely Planet, ampak tudi v drugih popotniških revijah. Nazadnje se je v Lonely Planetu pojavila moja fotografija mante s Tahitija. Česa bi se morali danes naučiti od staroselcev?

Predvsem stika z naravo. Ljudje smo popolnoma izgubili kompas in sploh ne vemo več, kaj so prave vrednote v življenju, kako je treba ohranjati naravo za poznejše rodove, kako je treba živeti povezan z naravo in vsemi živimi bitji. Lahko bi se naučili, kako so zanje pomembni družina, skupnost, ideali in predvsem čas. Kako si je treba vzeti čas za zares pomembne stvari in ne za nakupovanje ob sobotah v supermarketih, Facebook in podobne stvari.

Kako so potovanja oblikovala oziroma še oblikujejo vaš značaj?

Močno sem se spremenil in se še spreminjam. Potovanja me bogatijo, z njimi dobivam širino, spoznavam nešteto krasnih ljudi. Ljudi, ki me vsak dan posebej učijo o življenju. Na potovanjih sproščam vso svojo umetniško energijo prek fotografije, svojo radovednost pri odkrivanju neznanih dežel, vso svojo fizično energijo pri vzponih na kakšne gore, na trekingih oziroma ekspedicijah. To je življenjska šola in res škoda, da je je deležne tako malo ljudi in se večina raje zadovolji z ugodnim življenjem doma. Ste ekoturist?

Seveda poskušam biti ekoturist. Mislim pa, da si ta pojem vsak razlaga po svoje in ga je težko opredeliti. Ključ do uspeha je, da si zgled za svoje najbližje in ljudi, s katerimi prideš v stik, da se zavedaš pomena narave in ohranjanja naravne in kulturne dediščine za naslednje rodove. Največ, kar lahko pustimo zanamcem, so lepote sveta in čista, neokrnjena narava, ne pa tone odpadkov in onesnaženje. Številne države so spoznale, kako pomembno je vzgajati turiste v ekoturiste, saj so odvisne od turističnega denarja in dokler bodo imele lepo naravo, bodo imele tudi turiste in popotnike. Se avanturist po duši sploh lahko kdaj upokoji ali je avanturistična sla neusahljiva?

Mislim da se pravi avanturist nikoli ne upokoji, samo želje prilagaja glede na svoje zmožnosti. Ko enkrat začutiš potovanja, je to kot droga, brez katere ne moreš. Resnično je nekaj najlepšega biti avanturist v današnjem svetu. Ampak držim se reka: lepo je imeti dom, še lepše je potovati, najlepše se je vrniti domov. Kajti šele doma vsa potovanja dobijo pravi smisel in to je resnično najlepši del vseh mojih potovanj.