"S culo na rami in očmi na pecljih najdeš marsikaj!"

Pisateljica, ilustratorka in fotografinja Nina Arlič je ena od tistih, ki jim radovednost in želja po raziskovanju ne pustita mirovati. Pravi, da sta to lastnosti, ki sta ji bili položeni že v zibelko, starši, novinarji po poklicu, pa so z družinskim obiskovanjem mnogoterih prireditev še dodatno prilivali ogenj na žerjavico njene zvedavosti. Do zdaj je Arličeva izdala Zbirko zgodb izpod Zurnizipa, povsem sveža pa je njena popotniška knjiga z naslovom 52 izletov, ‒ ta bo tudi rdeča nit današnjega prispevka – ki jih lahko mirne vesti stisnete v vseh 52 koncev tedna v letu.

Knjiga 52 izletov prinaša 52 relacij, kotičkov, destinacij, ki jih z družino lahko obiščemo ob koncih tedna. Kako ste pristopili k takšnemu podvigu? Kateri segmenti so vas najbolj zanimali?

Načrt je bil, da naredim knjigo o 52 destinacijah, toda ko sva se z raziskovalnim asistentom/voznikom/sotrpinom – beri:+ možem – odpravila na teren, se je vsaka "od točke A do točke B" razvejala v nešteto peripetij. Urednica je imela veliko dela s tem, da je poglavja pobrusila na zelo konkretne izlete. Kot ste rekli, Slovenija je majhna, ampak čim stopiš skozi vrata s culo na rami in očmi na pecljih, kar ne moreš verjeti, kaj vse najdeš. Toni me je vozil, kot da slediva balonu na vroč zrak: "Ustavi tamle! Stop! Glej tisti spomenik! Zavij, zavij! Posneti moram to jezero! Desno! Stop! Si že kdaj videl tako krasno vasico? Kaj je to? Je to nov most?!" Držati se okvirov, je bil torej največji izziv. Naredila sem si dolg seznam dogodkov po datumih. Pri tem sem si pomagala z vsemi znanci in sorodniki od blizu in daleč. Imam kar raztresena poznanstva – nekaj iz Prekmurja, pa Bele krajine, pa Primorja itd. Seznam sem nato spremenila v kratke članke, na koncu pa smo se pod taktirko urednice lotili še tvarnih podrobnosti, kot so urniki in ceniki in kje parkirati.

Ali knjiga prinaša standardne destinacije ali ste jim dodali tudi nove? Klasiki sem se načrtno izogibala. Knjiga naj bi bila nekaj svežega, nekaj novega, ne le druga platnica že napisanih zamisli. Poskušala sem ne omenjati cerkva, ker res niso edino, kar se v kakšnih majhnih krajih da videti, čeprav so slikovite. Ljubljano sem opisala le dvakrat – pa ne, ker se tam ne bi vsak dan kaj dogajalo. Trudila sem se, da bi prireditve zavila v kar najmanj vsakdanje lokacije; da ljudi napotim precej stran od preplačanih, obljudenih destinacij. Nekje na pol mi je to tudi uspelo. Na koncu (vodnik) seveda ni mogel biti brez Lipice, Postojnske jame, Bleda itd., ker so le naši biseri, a sprva sem se osredotočala le na posrečene, manj znane izkušnje, na primer pustovanje v Drežnici, Semiško ohcet, na hudobno mrzlo Babno polje pozimi … V knjigi je tako za vsakogar nekaj. Žal mi je bilo, da je še med pisanjem hudo veliko prireditev preprosto ugasnilo. Nekaj sem jih vseeno trmasto obdržala. Mogoče se pa vrnejo. Navijam za grad Grad iz občine Grad. Po čem bi rekli, da vaša knjiga izstopa iz podobne popotniške literature? Pri nas imamo nekaj zelo, zelo dobrih knjig, ki te dvignejo iz stola in te pošljejo na pot, pa čeprav po isti poti, kjer si že bil, pa se sploh nisi znal ozreti. Moj namen je bil dohiteti kolege v srčnem povabilu popotnikov na pustolovščino – s poudarkom na etnološko/krajevno specifičnih prireditvah, kulinariki, zgodovini, dosežkih … Sama sem izredno nemirna in neizmerno radovedna. Kot taka vztrajno nosim domov zgodbe in anekdote s potovanj, to pa je vedno prijetno deliti v družbi. Vseskozi me spremlja groza, da za rep lovim nekatere običaje, ki so stoletja oblikovali našo kulturo in način življenja, do prejšnje srede.

Izstopa predvsem po tem, da je na prvem mestu odmev neke pripovedi in nato klopčič zamisli, kaj početi prej, mimo ali po. Tako nekako opogumlja tiste previdnejše, da se je tudi v slabem vremenu lepo sprehoditi po kakšnem nizu ponudb, masten okoli ust od lokalnih štrukljev. In poudarja, naj tega, da se kje izgubijo ali zatavajo, ne jemljejo nujno za slabo – včasih je to najbolj slikoviti del izleta. Našla sem prav grozovit požiralnik, ko sem hitela čez zamrznjene luže presahnjenega Cerkniškega jezera, da bi našla dober kot za posnetek – in zdaj lahko rečem, da vem, zakaj se jim reče požiralniki. To ni bilo v načrtu. To je bil bonus.

Kateri konec tedna je vam najljubši in zakaj? Ha! Kruto vprašanje. Nemogoče se je odločiti. Vse izlete sem opravila zelo osebno, zelo "jaz" in na vsakem se je veliko pripetilo. Vedno se. Tako da imam zgodb in brošur poln koš iz prav vsakega, ki mi ga je uspelo ujeti. V Butalah je deževalo, pa sem se imela vseeno tako lepo, da bi moral biti tale intervju dolg dvajset strani, če bi želeli izvedeti o vsem, kar se mi je zgodilo. Sira trniča nisem nikoli našla, kar pa ne pomeni, da se na Veliko planino ne mislim vrniti, s še več zagona. Vojaški festival je vsako leto drugačen. Malo je manjkalo, da se jim moj mož ni pridružil pri bitki. Srednjeveški dan mi je vsako leto pisan na kožo. Radovljica je čarobna. Iz Prekmurja se me sploh ne da dobiti, kadar se peljemo skozi. Lažje bi vam naštela tiste, ki so mi povedali vse, kar mi izlet lahko pove – a še to na prste ene roke. Še to predvsem zaradi pogojev organizatorjev, ne zaradi okolice ali ljudi. Kar je spet faktor, ki ga zlahka ignoriram prihodnjič.

Kako pogosto ste na terenu ostali odprtih ust? Kaj vse vas je presenečalo? Vsak dan. Vsake pol ure. Pešačiš od parkirišča do trga in na sredi poti nate skoči grad, za katerega nisi še nikoli slišal. "Ljubi, samo malo. Idi na kavo za hip. Takoj bom nazaj." V Vipavi sem bila pol leta (na vojaškem usposabljanju), raziskala sem okolico po dolgem in počez, pa sem šele ob iskanju izvira Hubelja naletela na Fužine. (Ena pozneje nedokončana ideja za izlet je bila tudi "pet izvirov" oziroma "pet slikovitih sotočij".) Morda me je včasih v negativnem smislu presenetilo, da ponudnikom sploh ni bilo do tega, da bi sodelovali. Nekateri so me dobesedno odgnali, kot da so jim za pet minut organizatorske slave zrasla taka krila, da zasenčijo vse razloge, zakaj bi nekdo želel vedeti za tak dogodek. Z dogodka so razočarani in nepotešeni odhajali tudi obiskovalci in v takem primeru se ne čudim, da so posrečena, skorajda družabna srečanja najprej prešla v molzne krave in nato padla z urnika letnih prireditev. A če se vrnem na "pol poln kozarec ledene kave", so najbolj presenetljivi ljudje. Koliko imajo povedati! To je naravnost čudovito. V nekem muzeju sva se z dečkom, ki me je popeljal naokoli, tako zaklepetala, da sva se že skoraj dogovorila, da o dejavnosti regije sama napiševa knjigo. Čisto vsak, še tako drobčkan muzejček se s ponosom trudi predstaviti svoje male pripovedi. Radoveden mali pisatelj spleza na vrh nekega hriba, tam je vasica, sredi vasice spominska sobica in nenadoma je dan bogatejši za zgodovino najmanj znane in najbolj prismuknjene vasice na svetu.

Na zadnjih straneh knjige je nekaj besed namenjenih tudi predstavitvi avtorice. Kot ste zapisali, sta vam bili radovednost in želja po raziskovanju položeni v zibko. Kako lahko starši pripomoremo k temu, da bi tudi naši otroci ohranili radovednost in željo po raziskovanju? Kako jih motivirati za izlet in animirati med njim? Po moje tako, da odkrito kažemo očaranost nad vsako stvarjo, ki jo srečamo. Od slastnosti krofa, ki ga pojemo, do grba kakšne gnade na kakšni stari podrtiji. Da privzgojimo krotkost zaradi vsega, kar nam narava ponuja. Zgodovino oblečemo v pripovedi. In vse skupaj stkemo v nekaj, kar izzove temeljna čustva. (Mednje štejem tudi navdih.) Drugo je, da se ne bojimo za njihova potolčena kolena. "Glej, društvo kmečkih žena ima sejem. Pojdi pogledat, kaj ponujajo. Imaš uro časa." In ne nazadnje, da nismo slabe volje, če ne gre vse po načrtu.