Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Petek,
9. 11. 2012,
9.57

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 9. 11. 2012, 9.57

8 let, 7 mesecev

Pot z demonstracij

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Medtem ko so oči uprte v velike grške proteste, se počasi sprehodimo proč, v mirni del mesta.

Dogajanje na glavnem trgu si lahko predstavljate: trk dveh množic, ena je civilna, druga policijska v zaščitni opremi, ki jo razosebi in izenači z robotsko silo. Včeraj so v Atenah iz prve množice poletele molotovke in druga je odgovorila s solzivcem. Grki menda raje mečejo pomaranče, le v vsako prej vtaknejo britvico. Povsod hrup, vpitje gesel, mahanje z zastavami. Zanimivo, tudi z italijanskimi in španskimi, češ, v istem kotlu smo. Žal s sabo nisem imel slovenske, kajti na predvčeraj objavljenem zemljevidu kriznih držav je bila Slovenija točno iste barve kot prej omenjene kolegice. Zdaj pa se podajmo na sprehod, a v nasprotno smer, kot vsi drugi poročevalci. Odmaknimo se. Najprej pridemo v vmesno področje, polno hitečih ljudi – nekateri tečejo proti množici, drugi iz nje.

Sledi območje, po katerem krožijo agitatorji na mopedih, pri krmilu zasajena zastava, za hrbtom naložen zvočnik, ki predvaja spodbudna gesla in pozive. Spremljajo jih policisti na motorjih, prav tako v polni bojni opremi. Videti so okorni, kot tisti Michellinovi pajaci.

V tem območju na pločnikih že stojijo ali sedijo gruče moških in opazujejo dogajanje. V Grčiji je nezaposlenost dosegla 25 odstotkov in tovrstne države lahko hitro prepoznate prav po teh moških skupinah. Nikoli ženske, vedno so moški tisti, ki gredo od doma, čeprav zaradi lenobnosti, potem pa postavajo na uličnih vogalih, so brez energije, še pogovarjajo se ne, le strmijo predse. Sledi rezervni pas s parkiranimi policijskimi avtobusi in uniformiranci, ki čakajo poziv na vstop v akcijo. Prestopajo se z noge na nogo, kadijo, klepetajo. Niso videti živčni. Eden od njih je nosil majhnega otroka za vratom in poskakoval kot konjiček, otrok pa je vriskal od radosti. Verjetno je morala žena po opravkih, policist specialec pa je otroka vzel s sabo v službo (pisateljski pomislek: kaj če je šla žena demonstrirat? Pa se bosta srečala v množici in bo mož na njej opravil svoje delo, otrok pa ne bo šokiran, ker je navajen že od doma?).

Gremo dalje, toliko proč od dogajanja, da je slišati samo še občasne sirene, moške gruče pa so se umaknile v lokale, kjer sedijo in gledajo televizijo. Na sporedu so živi prenosi demonstracij. Gledalci sedijo in molčijo. Lastnik občasno preklopi na nogomet, da preverijo rezultat, nato se vrne k podobam upora. Šli bomo mimo kakšnega bolj luksuznega lokala ali hotela. Tu so za klientelo bolje poskrbeli: kar dva televizorja, prižgana drug ob drugem. Na enem demonstracije, na drugem nogomet. In to je to, znašli smo se v popolnoma zaspanem in praznem delu mesta, kjer televizorji modrikasto brenčijo skozi zastrta okna.

Molčeča večina

Končno imamo torej mir za razmislek. Atenskih demonstracij se je udeležilo 70.000 ljudi, kar jih uvršča med večja zborovanja, a mesto ima 3.000.000 prebivalcev. Torej se je dogajanja udeležil le majhen odstotek prebivalstva, čeprav ukrepi prizadenejo prav vse. Pa ni medija, ki o njih ne bi poročal, in ne ograje, ki ne bi bila polepljena. Porečete, demonstracije so tvegane, nas bodo natepli, raje jih gledamo doma! OK, preskočimo torej ocean in poglejmo ameriške volitve, dogodek, ki so ga lokalni in svetovni mediji do presitosti polni. Za Obamo je volilo 69.456.897 Američanov, za Romneyja 59.934.814, recimo, skupaj 130 milijonov ljudi. Vendar, ZDA imajo 315 milijonov prebivalcev! Torej velika večina ni šla na volitve. Porečete, pot na volitve je tvegana, lahko se prehladimo. Zato si v miru grške noči zastavimo vprašanje o molčeči večini in o tem, kako je vladanje pravzaprav lahka zadeva. Si predstavljate trenutek, ko bi molčeča večina spregovorila? In kaj bi pravzaprav povedala?