Petra, eno od sedmih čudes sveta

Cvetoč karavanski posel Nabatejci, starodavno arabsko ljudstvo, so naseljevali strateško ozemlje med Sirijo in Arabskim polotokom, med Evfratom in Rdečim morjem. Karavanski posel v stoletjih pred našim štetjem na starodavnih arabskih trgovskih poteh, ki so Kitajsko in Indijo povezovale s sredozemskimi pristanišči, jim je prinesel trgovski ugled in bogastvo.

Dobiček so pretopili v ustvarjanje kraljestva, ki se je širilo od Damaska do juga Jordanije in zajelo še Sinajski polotok in izraelsko puščavo Negev. Do prvega stoletja našega štetja, ko so Nabatejci pod vladavino kralja Aretasa III. dosegli svoj vrhunec, je nastalo veličastno mesto Petra, ki se je skrivalo za ozko sotesko in si zapisalo večno slavo z umetelno Zakladnico. V drugem stoletju so oblast nad mestom prevzeli Rimljani, 14. stoletje pa je pomenilo zaton Petre. Samevala je do leta 1812, ko jo je odkril švicarski popotnik, danes pa je glavna turistična znamenitost Jordanije in eno od sedmih čudes sveta. Prebivalci Petre so v arhitekturo, izklesano v rjavo-rdečo skalo, vtkali elemente klasičnega, egipčanskega, mezopotamskega in lastnega stila, kar še danes daje pečat mestu, ki je že pred dvema tisočletjema žuborelo od življenja, bilo prepredeno s tlakovanimi ulicami, kmetijskimi obdelovalnimi terasami, sistemom za namakanje, templji in drugimi arhitekturnimi dosežki, izklesanimi v skalo.

Po ozki soteski do Zakladnice

Od vhoda v Petro do njenega srca vodi dober kilometer dolga ozka soteska z 200 metrov visokimi stenami, med katerimi vijugajo pešci in konjske vprege. Trud je poplačan z osupljivim pogledom na znamenito Zakladnico, ki se v svoji rdečkasti veličini prikaže v objemu strmih sten soteske, le nekaj korakov naprej pa se razodene v vsej svoji lepoti in velikosti 30 krat 43 metrov. Izklesana v prvem stoletju našega štetja je bila grobnica pomembnega nabatejskega kralja, pozneje pa so jo najverjetneje uporabljali kot tempelj. Helenistična fasada s korintskimi detajli je še danes prava mojstrovina, pred dva tisoč leti pa je pomenila vrhunec takratnega ustvarjanja. Motiv z razglednic marsikaterega turista že zadovolji, a za spoznavanje Petre si je treba vzeti čas, saj velikansko mesto skriva še več biserov, pa tudi zasoljeno vstopnico je treba izkoristiti.

Petra podnevi

Za Zakladnico dolina ozko zavijuga proti desni in se kmalu razširi, pogled pa že ujame gledališče, ki je videti kot rimsko, a so ga za tri tisoč gledalcev že v prvem stoletju izdelali Nabatejci, Rimljani pa so ga pozneje razširili. Korak se nato usmeri proti impresivnim kraljevskim grobnicam, ki tičijo druga ob drugi. Največja je Žarna grobnica, ki so jo spremenili v bizantinsko cerkev, njeni sosedi sta Korintska in Svilena grobnica, nekaj grobnic ostaja neimenovanih, prav vse pa pritegnejo pozornost z živobarvnimi naravnimi "freskami" na stropu. Za razliko od grobnic bizantinsko cerkev na sosednji vzpetini zaznamujejo odlično ohranjeni talni mozaiki.

Skozi središče Petre vodi Ulica stebrov z marmorno tlakovano potjo in najmogočnejšim Velikim templjem ob strani. Ulica je danes prava promenada za jezdenje na kameljem ali oslovskem hrbtu. Taksi z naravno klimo, ferrari – marsikaj slišiš za poimenovanje inovativnih prevoznih sredstev po Petri: od konj in konjske vprege do kamel in oslov. Čeprav se ti jutranji obiskovalci na oslovskih hrbtih zdijo prav humorističen prizor, se po celodnevnem odkrivanju Petre trmast, prav praznično okrašen "taksi" izkaže za nadvse imenitno idejo.

Petra s ptičje perspektive

Razsežnost starodavnega nabatejskega mesta je mogoče začutiti šele s ptičje perspektive, lahko dostopne z nekaj volje do grizenja kolen v žareči vročini po neskončnih stopnicah, ki se zarežejo v skalo in pripeljejo do novih osupljivih kotičkov. Samostan, ki so ga najprej uporabljali kot grobnico, nato pa kot cerkev, se lahko po presunljivosti kosa z Zakladnico. Sicer je s 50 metri širine in 45 metri višine večji od nje, a arhitekturno preprostejši, dih pa jemlje s svojo lokacijo v osrčju hribovite pokrajine.

Za vzpone na razgledne točke na Petro je vredno izkoristiti jutranjo spokojnost in blagodejen hlad. Na kakšnem vršacu ob poti namesto zastave plapola rdeče-bela beduinska ruta, nekaj minut hoje po neizraziti stezi pa pripelje do razgledišča na Zakladnico, ki globoko spodaj navdušuje kopajoča se v jutranjem soncu. Na nasprotni strani soteske se dviguje Visoki prostor žrtvovanja, kjer spet očara razgled na široko razvejano Petro, visoko nad katero so Nabatejci opravljali pomembne verske obrede.

Petra ponoči

Petro je vredno doživeti tudi ponoči, ko pot od vhoda do Zakladnice osvetljuje na stotine svečk, skritih v papirnate vrečke, da so videti kot lampijončki. Najčarobneje je pred Zakladnico, kjer zraste pravo polje svetlečih lampijončkov, ki sramežljivo osvetlijo izklesano mojstrovino. Zvoki tradicionalne beduinske glasbe, izvabljajoče iz starinskega brenkala in piščali, te pod razkošno zvezdnatim nebom popeljejo v nek drug svet. Še srk beduinskega čaja za konec doživetja, zadnji pogled na medlo osvetljeno Zakladnico in po romantično osvetljeni soteski nazaj v realnost.