Od gnilih rib do islandskega scenarija

Prva stvar, ki mi je padla v oči ob prihodu na letališče v Keflaviku (45 minut od glavnega mesta Reykjavik), je bil velik oglas svetovno znanega islandskega proizvajalca oblačil 66° North, na katerem je bilo ob podobi starega, bradatega ribiča zapisano: "Vedno spoštuj naravo, hkrati pa imej v mislih, da narava morda ne bo spoštovala tebe."

Dežela ognja in ledu Potovanje po Islandiji je popolnoma varno, veliko težavo pa predstavlja dostopnost od glavnega mesta oddaljenih krajev, ki pa ponavadi ponujajo najbolj ekskluzivno doživetje. Poskušajte se izogibati organiziranih izletov, ki oberejo slovenske žepe. Predlagam avtoštop ali obisk spletnih strani, kjer popotniki ponujajo skupen prevoz za veliko nižjo ceno in z dodatno nepozabno potovalno izkušnjo.

Najbolj obiskana turistična destinacija na Islandiji je Blue Lagoon, moderno termalno kopališče blizu letališča Keflavik. Cene so zasoljene, obisk kljub temu nedvomno enkratno doživetje, že zavoljo labirinta lavnih formacij, ki obkroža kopališče. Otok sicer ponuja ogled izjemnih naravnih pojavov, od gejzirjev, slapov, ledenikov, severnega sija in fjordov. Če potujete ob južni obali, je obvezen postanek pred zloglasnim vulkanom/ledenikom Ejafjallajökullom, ki je leta 2010 ohromil evropski letalski promet. Mimogrede, izgovarjava besede niti ni tako težka, če vzamete v zakup kompleksnost islandskega jezika. Eja-fjatla-jukul-t in nedvomno boste pridobili kakšnega novega islandskega prijatelja. Ker je prostora za opis vseh islandskih znamenitosti odločno premalo, bom samo še predlagal plezanje po ledeniku Snæfellsjökull na zahodu, kajaking s tjulnji med formacijami fjordov na severovzhodu države in neizogiben obisk glavnega mesta.

Glavno mesto kot Ljubljana s severa Reykjavik je najbolj severno glavno mesto in upravno, gospodarsko, kulturno ter izobraževalno središče Islandije. Ime edinega pravega mesta po evropski merilih, v katerem živi okoli 200 tisoč ljudi (oziroma slabi dve tretjini vseh prebivalcev države), prihaja iz stare legende, ki pravi, da je ustanovitelj Ingolfur Arnarson mesto poimenoval po pari, ki se je dvigala iz vročih vrelcev. Reykjavik je sicer izredno čisto in simpatično mesto, v poletnih mesecih polno angleških in skandinavskih turistov, predvsem pa je značilno, da diha z zdravimi pljuči. Islandci namreč s pridom izkoriščajo nekatere naravne prednosti geotermalne energije, ki jo nato izrabljajo za ogrevanje, toplo vodo pa recimo dobijo kar neposredno iz vrtin. Tudi vonja po žveplu, ki prihaja iz pip, se kmalu navadiš, na vsako pripombo v zvezi s tem pa Islandci izpostavljajo predvsem zdravilne učinke tovrstne obogatene vode.

V mestu živi ogromno študentov iz vse Evrope, zato ni presenetljivo, da je nočno življenje sestavni del Reykjavika, ampak samo do druge ure ponoči. Takrat se namreč sleherni bari in diskoteke zaprejo, saj tako velevajo mestna pravila. Izjeme so seveda petki in sobote. Zaradi visoko obdavčenega alkohola je ta drag, in to celo za islandske standarde. Opojne substance z višjim odstotkom alkohola ali drugače povedano vse, kar je močnejše od radlerja, v navadnih trgovinah ni mogoče kupiti. Na Islandiji je sicer priljubljeno nacionalno pivo Egils Gull in Brennivin, močno žganje nič kaj prijetnega okusa.

V primeru, da vas pot zanese na Islandijo in v Reykjavik, predlagam, da izkoristite nizko ceno mestnih kopališč (3¬–4 evre), ki so odlično vzdrževana in zelo čista, obvezno pa je predhodno tuširanje brez kopalk. Opazil sem, da Evropejci s tem nimamo težav, marsikateri Američan pa se je ob tem zvijal od nelagodja in sramu. Obvezni del je še obisk muzeja islandske zgodovine, pristanišča, mestnega jedra Laugavegur in ene od restavracij, ki ponujajo tipično islandsko hrano.

Kaj je na jedilnem listu Islandcev? Ribe, seveda. Beseda, ki je pogosteje uporabljena kot hvala ali prosim. In to z razlogom. Ribištvo je ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti, celo tako pomembna, da so bili Islandci v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pripravljeni na vojno z Britanci, vse zavoljo ribiških pravic v Severnem Atlantiku. Poleg vseh vrst in na vse načine pripravljenih rib je na Islandiji pogosto na meniju tudi ovčetina, skyr (jogurti iz "pokvarjenega" mleka), sladice iz borovnic in na žalost tudi kitovo meso. Lov na kite je bil do leta 2006 sicer prepovedan, od takrat pa je po 21 letih spet dovoljen ulov devetih brazdastih in 30 ščukastih kitov na leto.

Bi želeli tjulnjeve šape? Morda ovčje testise? Islandci so malce nenavaden narod (verjetno posledica mraza in polletne teme), zato se včasih "pregrešijo" tudi z delikatesami ranga tjulnjeve šape ali ovčji testisi. Absolutni zmagovalec v kategoriji absurdnih in naravnost ogabnih gurmanskih "užitkov" pa predstavlja hakarl, morski pes, dimljen s posebnim postopkom fermentacije in pet mesecev sušen na vetru. Islandci se pogosto pošalijo s kakšnim naivnim turistom, ki se mu niti sanja ne, da je hakarl amonijakova bomba groznega okusa in še slabšega vonja. Glede prehrambnih navad pa še ta zanimivost: Islandci naj bi bili glede na število prebivalcev prvi na svetu po pitju coca-cole in med prvimi jedci hot dogov, ki pa so, mimogrede, resnično slastni.

Ribištvo in denar Islandija je bila vse do začetka 20. stoletja ena izmed najrevnejših držav na svetu, industrializacija in modernizacija ribiškega ladjevja pa sta prinesli vsesplošni razvoj in blaginjo. Ribištvo je še vedno najpomembnejša gospodarska panoga, saj predstavlja slabo polovico vsega izvoza in zaposluje sedem odstotkov ljudi. Pomemben delež prispevajo tudi rudarstvo (aluminij), razvoj računalniških tehnologij, biotehnologija, finance in v zadnjih letih turizem. Otok vsako leto obišče dober milijon popotnikov, številka pa se zavoljo simpatične promocijske kampanje in devalvacije islandske krone z leta v leto povečuje.

Od bankrota do državljanske revolucije Ob obisku Islandije se je nemogoče izogniti debati o bankrotu, ki ga je država doživela leta 2008, še bolj fascinanten pa je način, kako se je ta otoška država znebila pohlepnih politikov in finančnikov ter z močno ljudsko iniciativo reformirala domovino. Domačinka Herdis mi je povedala, da je bilo takrat resnično hudo. "Ogromno ljudi je izgubilo hiše in službe, bili smo obupani in na robu propada. Izobilja je bilo naenkrat konec," mi je dejala. Na srečo zgodba ni dobila grškega scenarija. Islandci so se uprli in za zapahe med drugim poslali tudi nekdanjega predsednika in šefa centralne banke, prebivalci pa so se na referendumu s prepričljivo večino odločili, da ne bodo odplačevali britanskih ter nizozemskih posojil, ampak denar raje namenili za krepitev socialne države. Očitno jim je uspelo: kljub temu da sta javni dolg in inflacija še vedno visoka, se gospodarstvo hitro pobira, kar pa je najpomembnejše, ljudje so državo vzeli v svoje roke in oblikovali sistem, kjer mnenje aktivnega državljan resnično šteje. Vzporednice s trenutnim stanjem v naši domovini so zgolj naključne.

Islandski človek Stari ribič s plakata na letališču je bil ob odhodu še vedno tam. Njegov mrk pogled je odseval tisočletni boj Islandcev za preživetje na tem neugodnem koncu sveta. Obraz je bil skrivnosten, tako kot so skrivnostne pripovedke iz mitološke Sage, in poln spoštovanja ter ponosa. Do vsega: narave, sočloveka in sebe.