Ne šalite se z Islandijo ...

O Islandiji smo do pred dveh let le redkokdaj kaj slišali pri poročilih. Sem in tja so mediji sporočili kakšno novico o kršenju prepovedi lova na kite, sicer pa smo o njej vedeli le to, da imajo veliko vulkanov in gejzirjev in da je tam vse neskončno drago. Potem so nas Islandci nenadoma presenetili; najprej so jeseni leta 2008 začele prihajati novice o tem, da je islandska država tik pred bankrotom. Nespametne naložbe, peščica skorumpiranih politikov in požrešne evropske banke so islandsko ekonomijo spravili na kolena. Mirni Islandci so odšli pred parlament in toliko časa ropotali z žlicami po pokrovkah, da so izsilili menjavo vlade, ki jo je prevzela Johanna Sigurdardottir.

Ko so mediji ravno umaknili naslove o islandski finančni krizi s prvih strani, se je z Islandije pričel valiti dim. Sredi aprila letos je izbruhnil vulkan z neizgovorljivim imenom Eyjafjallajökull, ki je v evropskem zračnem prostoru – ravno v času, ko je ogromno ljudi odhajalo na počitnice – povzročil pravo zmedo. Dim je ohromil skoraj vso Evropo, le Islandcem samim jo je, vsaj kar zadeva zračni prostor, skoraj popolnoma prizanesel. Mednarodno letališče v Keflaviku je bilo zaprto le nekaj ur, pa tudi z drugimi težavami, ki jih je izbruh povzročil, se Islandci ne obremenjujejo kaj dosti; njihovo življenje je pač že od nekdaj tesno povezano z vsemi pojavi, ki prihajajo iz središča zemlje in v izbruhu še enega vulkana ne vidijo nobene tragike.

Aprila in maja je Evropa preživljala tedne v pepelnem krču, Islandci pa so se v niti ne preveč prikriti privoščljivosti samo smejali vsemu skupaj, misleč si: »Na, pa imate zdaj tukaj naš pepel za vse tiste vaše bančne barabije.« Resnici na ljubo, na sami Islandiji niti ni bilo kakšne posebne škode; na jugu, med ognjenikom in morjem, so ledeniške reke, ki so zaradi povišane temperature narasle, odnesle nekaj cest in nasipov, vulkanski prah pa je dodobra pokril pašnike. A tudi to bo minilo in konec koncev se da tudi tistih nekaj tisoč ovac, ki so se znašle na s prahom posutem območju, odpeljati nekam stran, dokler dež in veter ne počistita nekoč zelenih, zdaj sivih travnikov.

Islandci so izbruh vulkana v svoji simpatični samozadostnosti obrnili v svoj prid, najprej skozi posmeh nemočni Evropi, nato pa še skozi denar. Pepel z Eyjafjallajökulla turisti kupujejo po skoraj 15 evrov za stekleničko, čeprav ga je pod vznožjem ognjenika še vedno toliko, da ga, tako kot sneg, odmetavajo z lopatami, v središču Reykjavika pa je že zrastel Eyjafjallajökull Volcano Bar. Knjiga o vulkanu je prišla na police, še preden se je vulkan umiril, mnogi pa so dobro služili tudi s tem, da so turiste po varnih poteh pripeljali čim bliže razžarjenemu žrelu.

In ravno samozavest in samozadostnost Islandcev je tisto, kar očara; občasno jih prime, da bi se pridružili Evropski uniji, a vsakič se malo premislijo, ko slišijo, da s svojo tretjino milijona prebivalcev v tej skupnosti le ne bodo imeli enake moči odločanja, kot recimo Nemci ali Francozi. Zaradi svoje geografske »izolacije« so se naučili skozi stoletja preživeti s trdim delom in morda Evropa bolj potrebuje njih kot pa oni Evropo. O njihovi samozavesti morda še največ pove podatek, da so edina evropska država, ki spomladi in jeseni ne premika ure.

Te dni z Islandije spet prihajajo zanimive novice – njihova premierka Johanna Sigurdardottir se je le dan po sprejetju novega zakona, ki dovoljuje poroke istospolnih partnerjev, poročila s svojo dolgoletno partnerico Jonino Leosdottir. Poroka je potekala brez kakšnega posebnega slavja.