Dežele brez letnih časov

Da smo si na jasnem – nobena od teh s čarterji dosegljivih destinacij februarja in marca ne bo nudila poletja, kvečjemu toplo pomlad. Niti Egipt, kjer že lahko zapiha khamsin, petdesetdnevni sicer topel, a zelo prašen puščavski veter, ki bo poležavanje na plaži in celo ob hotelskem bazenu spremenil v neprijeten boj s peskom.

Seveda sta pozna zima in zgodnja pomlad tudi ugoden termin za potovanja na južno poloblo, kjer je trenutno resno poletje. Pa za "eksotične" počitnice, kot jih imenujejo v agencijah, se pravi za Maldive, Sejšele, Karibe, Tajsko … vse, kar Evropejce odnese daleč stran od zime.

Zdaj pa vprašanje: ali Evropejci res tako zelo ne maramo zime, da moramo februarja in marca v tople kraje, ali je to le želja, ki so nam jo je vcepila potrošniška družba? Zima sicer ni ravno prijetna, a je tudi čarobna in nujna. Če ne bi bilo tako, bi se že vse človeštvo preselilo v ekvatorialni pas in pozabilo na letne čase.

Privilegij štirih letnih časov pa je nekaj, kar bi v drugem podnebju pogrešali. Recimo prebivalci sončnih držav naravnost hrepenijo po oblakih in dežju in ne morejo razumeti tropske obsedenosti s soncem, z nečim, pred čimer se oni skrivajo. Na Arabskem polotoku na primer je razlika med poletjem in zimo tam nekje petnajst stopinj, se pravi s poletnih 45 pade na 30, vse zebe in kakšen dan celo dežuje. In z veseljem bi teden ali dva v novembru preživeli v temni in oblačni Evropi.

Celo na tropskih otokih si želijo sprememb. Ko sem sredi julija nekoga na Sejšelih prav trapasto vprašala, če je zdaj, ko je zima, kaj bolj mrzlo, me je enako trapasto pogledal in zagotovil, da pri njih ni nikoli zime, ker je vedno enako. No, v resnici sta deževna in suha doba, ki vsaj približno označujeta letne čase. V isti sapi pa je ves zagorel v večnih kratkih hlačah zagotovil, da si neskončno želi videti sneg. Celo na Fidžiju, v za evropske glave stereotipu rajske dežele, se najdejo ljudje, ki vsako leto odpotujejo na Novo Zelandijo, da lahko hodijo po snegu. Norci, kajne?

Torej je mogoče, da gre le za to, da želimo nekaj, česar nimamo. In nam potrošniška družba ta manko projicira kot nujno željo. Se pravi: če februarja in marca ne gremo v južne kraje, bomo nezadovoljni. Če pa gremo, bodo sosedje zavistni. Ni dileme – moramo iti. Kaj naj rečem … Marec na agadirski plaži pri 22 stopinjah je prav prijeten.