Blatni raj v vulkančku Totumo

Na masažo v sivo brozgo V kraterju kakšnih 15 metrov visokega stožca ne klokota lava, ampak ognjenik v svojem drobovju skriva žlahtno blatno brozgo. Po legendi je Totumo nekoč bruhal ogenj, a ga je tamkajšnji duhovnik, ki je bruhanje razumel kot hudičevo dejanje, pogosto škropil z blagoslovljeno vodo. Ne le da je pogasil plamteče zublje, sredico je celo spremenil v blato in tako naj bi utopil hudobca.

Naravnost v "hudičevo kopel" se tako povzpneš po strmih lesenih stopnicah, ki se zaglodajo v pobočje ognjenika in te pripeljejo na rob blatnega bazenčka. Z vstopom v sivo brozgo evolucijsko stopiš korak nazaj in le še oči in ustnice izdajajo tvojo identiteto. Po kot vroča čokolada gosti tekočini te kot na tekočem traku pošljejo v masažni kotiček, kjer že čaka trojica domačinov, katerih roke v hitrem posnetku zaplešejo po blatnih telesih, kar še posebej prija na od komarjevih pikov marogastih nogah, pa tudi hrbet zaprede od ugodja, ko prsti spolzijo po hrbtenični avtocesti in blatni drobci poskrbijo še za piling. Minerali v blatu naj bi sploh blagodejno pobožali kožo; če ne drugega, blato vsaj posrka odvečno lepljivo mešanico potu in sončne kreme.

Kot plavanje v kozarcu nutele In kako zabavno se je v tej gostoti premikati! Počutiš se, kot da bi te potopili v kozarec nutele in bi hotel zaplavati, čemur nasprotujejo vsi fizikalni zakoni. Le lebdiš na blatni gladini in zganjaš norčije. Za pravi rockotoški raj sicer manjkata udarna glasbena podlaga in malce več manevrskega prostora, vendarle pa vsaj baročne obline v blatnem oklepu zadovoljijo marsikateri poželjivi pogled. Ta malce zvodeni, ko drug za drugim, kot na avdiciji za Planet opic, lezemo iz blata in se iz ust izvije krohot. Blatni "opičnjaki" z rožnatimi jezički se po stopniščni spolzkosti spustimo do vznožja vulkana in čof v bližnjo laguno, kjer četa umivalk že čaka, da iz v blato ukleščenih človečnjakov spet pričara zgledne obiskovalce. Če ti pljuskanje vode v oči ne prija, se zdrgneš sam, goreče kot že dolgo ne, saj se siva brozga oklepa kože kot koklja piščetov. Če ne odneseš s seboj blatnega "spominka" v kakšnem odmaknjenem ušesnem kotičku, domačini ponujajo tudi "ustekleničeno" blato. Ah, kaj bi z njim, saj imamo vendar Rock Otočec!