Kako preživeti v odprtem odnosu

Temeljna načela monogamije in s tem partnerstva so v naši družbi ukoreninjena že dva tisoč let, a to še ne pomeni, da se jih v praksi dejansko tudi držimo. Različne raziskave o nezvestobi dokazujejo, da je vedno več posameznikov nezvestih, skoki čez plot pa so postali dejanje, ki, hočeš nočeš, postaja nekako normalni del povprečnega odnosa.

Kaj pravijo zagovorniki

Zagovorniki tovrstnih odprtih ali poligamičnih odnosov zatrjujejo, da vodilo v takšna razmerja ni zgolj v iskanju neke spolne potešitve, ki je morda doma ne dobimo, ampak potešitev nekih naravnih, bioloških potreb, ki človeka tako in tako ne delajo monogamnega.

Poleg te biološke utemeljitve pa zagovorniki ugotavljalo, da je njihovo življenje v tovrstnih razmerjih veliko bolj svobodno, predvsem pa iskreno, saj jim ni treba lagati in se skrivati pred svojim partnerjem. In prav statistike govorijo v njihov prid, saj prav te kažejo, da obstaja le peščica tistih, ki so v svojem razmerju dejansko zvesti. Je torej neko odprto razmerje dober kompromis za nezvestobo ali le nek hitri in začasni izhod iz neke zakonske krize?

Ljubosumje

V večini primerov pobuda, da se v odnosu dovoli odpreti vrata tretjim osebam, močnejša samo pri enem izmed partnerjev. In zato drugi, tudi z razlogom, da obdrži svojega partnerja, popusti in se pusti zapeljati v tovrstno igro. A v igri, kjer vladajo čustva, kaj hitro prideta na dan ljubosumje in posesivnost, ki sta pravzaprav ena največjih ovir pri tovrstnih odprtih odnosih. Izhoda pri nastalem položaju sta pravzaprav samo dva: vključiti se v to novo igro in sprejeti vse posledice, ki jih le ta prinaša – na ta način verjetno tudi ljubosumje nekako popusti. Ali preprosto izstopiti iz tega "lunaparka", kjer ni prostora za več kot dve osebi in se podati v iskanje novega, sebi bolj podobnega partnerja.

Svoboda kot pravica vsakega posameznika

Z zavedanjem, da z omejevanjem svobode, vzpostavljanjem nekih družbeno sprejemljivih pravil, škodujemo svojemu partnerju in tako našemu razmerju na splošno, se veliko lažje spopadamo s čustvi, ki jih prinašata ljubosumje in posesivnost. Posledično, veliko lažje razumemo in dopuščamo našemu partnerju, da se videva z drugimi. V tovrstnih odnosih sta torej ključnega pomena razumevanje svobode posameznika in sklepanje kompromisov.

Ko se vmešajo čustva A ljudje smo čustvena bitja in s skakanjem s cveta na cvet se nam prej ali slej zalomi, da se začnejo vmešavati tudi čustva. In ko vstopi gospa zaljubljenost, se vsa naša pozornost in v končni fazi tudi naš libido usmeri v ljubljeno osebo. Kakšno mesto zaseda potemtakem partner ali zakonec? Čustva so največja past, v katero se lahko ujamemo, in so zato največji sovražnik za staro razmerje. Kaj kmalu se lahko zgodi, da se bo zaljubljeni partner zapletel v pravo razmerje, tokrat celo monogamno.

Kaj pravijo Slovenci? V anketi, ki smo jo objavili na naši spletni strani, smo vas spraševali, ali verjamete v tako imenovana odprta razmerja. Kar 74,7 % v take odnose ne verjame, 13, 5 % pa meni, da je to dobra začasna popestritev v razmerju. Preostalih 11,7 % sicer v taka razmerja verjame, a so hkrati prepričani, da je konec razmerja potem neizbežen.